Jedro

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2013 in št. ... z dne 24. 7. 2013, ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 4. 2013 dalje in da se ji prizna pravico do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da zahteva odpravnino za 27 let dela v A. in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se jo invalidsko upokoji. Zdravstveno stanje ji namreč ne dopušča, da bi še karkoli delala. Za sebe tudi ne more več skrbeti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 7. 2013. Tožena stranka je zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dokumentacije v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje in da ji je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto v ugodnih klimatskih pogojih, kjer v zraku ne bo lesnega prahu, možnih plesni in kemikalij, s polnim delovnim časom od 18. 11. 2000 dalje. Z odločbo z dne 19. 4. 2011 pa je bilo odločeno, da delo na delovnem mestu na katero je bila razporejena, to je pomočniška dela, čiščenje prostorov, opravlja s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in sicer od 1. 5. 2011 dalje. Tožnici je bila priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti ter nadalje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica zahteva odpravnino od bivšega delodajalca, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se je v predmetni zadevi obravnavalo vprašanje zmožnosti tožnice za opravljanje dela. V presoji je bila odločba ZPIZ, s katero je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Odpravnina torej ni bila predmet postopka, saj ni šlo za delovni spor in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne.

9. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, nadalje zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Glede na to, da tožnica v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni dopolnila 50 let starosti, je odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

10. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da so pri tožnici v ospredju psihične težave, poleg tega pa tudi pretežno alergijska astma, bolečine v križu ter neopredeljeno vnetje kože. Omenjene diagnoze izhajajo tudi iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga je dne 22. 4. 2013 vložila tožničina osebna zdravnica.

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke psihiatrinje prof. dr. B.B.. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz njene izpovedbe, izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Pri tožnici nedvomno gre za psihične težave zaradi česar je tudi že več let v ambulantni in hospitalni psihiatrični obravnavi. Podana je simptomatika anksioznosti in depresije, pri čemer psihotična simptomatika v vsem poteku zdravljenja ni bila podana. Depresivne motnje vplivajo na tožničino delovno zmožnost, ki je zmanjšana, vendar pa bi s psihiatričnega stališča lahko opravljala psihično lažje delo, kot npr. čiščenje, v polovičnem delovnem času.

12. Sodna izvedenka tako prepričljivo odgovarja na vprašanje sodišče glede tožničine delovne zmožnosti. Delovna zmožnost je zmanjšana, nikakor pa zaenkrat še ni izgubljena. Tožnici so bile že s prejšnjimi odločbami priznane pravice iz invalidskega zavarovanja kot invalidki III. kategorije invalidnosti, določene so ji bile omejitve zaradi pulmoloških težav (delo v ugodnih klimatskih pogojih), prav tako ji je bila priznana časovna razbremenitev, torej da delo opravlja v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica omenjeno delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu.

13. Sodna izvedenka se je opredelila tudi do izvidov, ki izkazujejo tožničine psihične težave ter do mnenja lečečega psihiatra, da tožnica ni več zmožna za delo. Zaslišana na glavni obravnavi je sodna izvedenka pojasnila, da se psihično zdravstveno stanje od leta 2011, ko so bile tožnici priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, pa do leta 2013, ko je bila izdana izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, ni bistveno poslabšalo, je pa še nihalo in se spreminjalo v intenzivnosti izraženih simptomov. Glede izvidov pa je pojasnila, da lečeči psihiater očitno meni, da tožnica za delo začasno ni zmožna, in sicer glede na njeno stanje v času pregleda. Postavljena ji je bila namreč diagnoza: depresivna epizoda, ki pomeni, da se psihično zdravstveno stanje občasno res poslabša. Pri tožnici tudi ni prišlo do popolne neodzivnosti na terapijo. Tudi postavljena diagnoza in sicer, da gre pri tožnici za zmerno depresivno epizodo sama po sebi ni indikacija za oceno popolne dela nezmožnosti.

14. Tožnica tudi v pritožbi ne navaja, v čem je bilo podano izvedensko mnenje pomanjkljivo. Sodišče verjame tožnici, da ima težave pri opravljanju dela, vendar pa glede na podano izvedensko mnenje, te težave niso izražene v taki meri, da bi bila popolnoma nezmožna za pridobitno delo in da bi jo bilo zaradi tega potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je bilo za odločitev v sporni zadevi odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 24. 10. 2013. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja predstavlja novoto, o kateri mora najprej odločiti tožena stranka. Tožnica ima možnost, da pri toženi stranki v primeru izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja sama ali preko svoje osebne zdravnice začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.