Jedro

Ravnanje otrok kot oškodovancev je treba obravnavati po manj strogem standardu skrbnosti kot ravnanja odraslih, in sicer po merilu razumno previdnega otroka iste starosti, izkušenj in razuma. Gradbeno podjetje bi v skladu s strožjim merilom skrbnosti, ravnalo skrbno le, če bi predvidelo ravnanje potencialnih oškodovancev – otrok, vključno z dejanji, ki imajo značilnosti neskrbnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev in stransko intervencijo na strani tožene stranke.

Reviziji zoper sodbo se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 9.913,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške na prvi stopnji.

Tožeča stranka mora stranskemu intervenientu v 15 dneh povrniti 1.503,83 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 220,17 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 301,69 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6,520.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do plačila. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki in stranskemu intervenientu. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker gradbišče ni bilo primerno zavarovano, tožnik, ki se je moral in mogel zavedati, da je hoja po kovinski strehi v zimskih razmerah nevarna, pa je k nastanku škode prispeval s 30 %. Za prestane telesne bolečine mu je priznalo 3,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 5,500.000 SIT, za strah 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 SIT, skupaj 9,400.000 SIT, upoštevajoč 30 % tožnikov prispevek 6,580.000 SIT. Ker je toženec prav tolikšen znesek tožniku med postopkom plačal, je zahtevek zavrnilo. Z delno sodbo P 562/2006 z dne 30. 10. 2007 je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 27.457,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do plačila. S sklepom P 562/2006 z dne 17. 8. 2006 je podjetju P. d. o. o. dovolilo stransko intervencijo na strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep o stranski intervenciji z dne 17. 8. 2006 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Njeni pritožbi zoper sodbo je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.991,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in ji povrniti 591,25 EUR pravdnih stroškov; tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 536,30 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, stranskemu intervenientu pa 1.579,03 EUR. Sicer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožene stranke je v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrglo, sicer pa jo je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper delno sodbo sodišča prve stopnje P 562/2006 z dne 30. 10. 2007 je zavrnilo in potrdilo delno sodbo. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo v delu, ki se nanaša na denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, in odškodnino iz tega naslova zvišalo na 7,000.000 SIT.

Navedbe revidenta

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da prisodi tožniku poleg prisojene odškodnine še odškodnino v znesku 24.116,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški, sklep o stranski intervenciji pa tako, da stranske intervencije ne dopusti. Navaja, da stranski intervenient nima pravnega interesa za udeležbo v pravdi, zato sodišče intervencije ne bi smelo dopustiti. Zmotno je uporabilo materialno pravo, saj bi se moralo opreti na določbe o krivdni, ne pa objektivni odgovornosti. Tudi ob uporabi določb o krivdni odgovornosti pa je napačna ocena o 30 % tožnikovi sokrivdi. Ob nezgodi je bil star komaj 13 let, ugotovljene kršitve zavarovanca tožene stranke pa so tako hude, da ne omogočajo niti delne razbremenitve odgovornosti. Zavarovanec tožene stranke je profesionalno gradbeno podjetje, dogodek je bil zelo enostavno prepričljiv. Mladoletni tožnik v času nezgode ni imel potrebne sposobnosti predvidevanja, le na splošno se je zavedal, da so določene stvari nevarne, nikakor pa ne, da lahko zaradi njegovega plezanja na streho pride do tako hude nesreče. Ugotoviti bi bilo treba, kakšna je bila zmožnost njegovega razsojanja od trenutka dalje, ko se je podal na gradbišče. Prisojena odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je prenizka. Tožeča stranka vztraja pri plačilu zamudnih obresti od 1. 7. 1997 do 1. 1. 2002 in meni, da je pravno zmotna revalorizacija zneska že plačane odškodnine v višini 6,580.000 SIT. Izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka in dopustitvi stranske intervencije, ni dovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

O reviziji zoper odločitev o stroških pravdnega postopka in dopustitvi stranske intervencije

6. Sodišče stransko intervencijo dopusti s sklepom (200. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tudi odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Niti sklep o dopustitvi stranske intervencije niti sklep o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi, nista sklepa, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji zoper sodbo

7. Bistvene prvine, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje sprejeli kot dejansko podlago sodbe, so naslednje: tožnik se je poškodoval 16. 12. 1996, ko je na gradbišču novega prizidka k Osnovni šoli padel s strehe približno 8 m globoko; armaturna mreža okoli gradbišča ni bila povsod fiksirana, zato so otroci, ki so se vračali s pouka verouka, ko so se približali, ograjo lahko brez uporabe sile odmaknili in vstopili; opozorilnih tabel ni bilo; skozi odprtino (namenjeno gradbenim delom) v prizidku v gradnji so se otroci povzpeli na spolzko in mokro streho starega objekta, kjer je tožniku zdrsnilo; tožnik je bil normalno razvit 13-letnik, ki se je moral in mogel zavedati, da je hoja po kovinski strehi v zimskih razmerah nevarna.

8. Zavrniti je treba načelno revizijsko grajo, da bi moralo sodišče uporabiti določbe o objektivni, ne pa krivdni odgovornosti tožene stranke (prvi in drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Čim je ugotovljeno, da je tožena stranka kršila varstvene predpise o zavarovanju gradbišča (Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu, Ur. l. SFRJ, št. 42/68) na način in v obsegu, kot je to vsebovano v dejanski podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje, in je to opredeljeno kot nedopustno ravnanje, ni podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Pravna razlaga, da je bil zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke vsakomur omogočen prost dostop na streho stare telovadnice (visoke 9 m), ki je bila spolzka in ledena in zato nevarna, bi pomenila pravno neutemeljen preskok iz sfere subjektivne v sfero objektivne odškodninske odgovornosti.

9. Pritrditi pa je treba stališču tožeče stranke, da je ocena o tožnikovi 30 % sokrivdi pretirano stroga do oškodovanca, ki je bil ob škodnem dogodku star 13 let in pol (rojen 30. 4. 1983). Pravna teorija(1) poudarja, da je treba ravnanje otrok kot oškodovancev obravnavati po manj strogem standardu skrbnosti kot ravnanja odraslih, in sicer po merilu razumno previdnega otroka iste starosti, izkušenj in razuma. Podobno izhodišče je mogoče zaslediti tudi v novejši sodni praksi.(2) Iz tega izhaja, da morajo odrasli ravnati s posebno skrbnostjo, da bi preprečili poškodbo otroka, saj je tudi takrat, ko otrok ravna razumno, verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih je udeležen otrok, večja od verjetnosti škodnega dogodka, pri katerem so udeleženi odrasli. Merilo skrbnosti povzročitelja škode je tako v sorazmerju s stopnjo verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Le-ta je bila v konkretnem primeru še posebej velika, ker se je gradbišče nahajalo na območju šole z vsakodnevno prisotnostjo večjega števila otrok. Gradbeno podjetje bi v skladu s tako postavljenim, strožjim merilom skrbnosti, ravnalo skrbno le, če bi predvidelo ravnanje potencialnih oškodovancev – otrok, vključno z dejanji, ki imajo značilnosti neskrbnega ravnanja.

10. Kot je bilo že omenjeno, je treba, kar zadeva tožnika, njegovo ravnanje presojati po abstraktnem merilu skrbnosti razumno previdnega otroka enake starosti, izkušenj in razuma, pri čemer je treba upoštevati posebnosti razvojnega obdobja mladostnika, starega 13 let, ki narekujejo določeno vedenje. Oba izvedenca psihološke stroke sta poudarila, da je za to obdobje značilno večje doživljanje napetosti, ki ji mladostniki še niso čisto kos in se tako sproščajo v družbi istospolnih vrstnikov pri širšem raziskovanju sveta. Draž tveganja je v tej starosti najbolj razvita in je v funkciji dozorevanja.

11. Povečana verjetnost konkretnega škodnega dogodka in značilnosti razvojnega obdobja mladostnika, starega 13 let, izhajajoč iz postroženega merila skrbnosti povzročitelja škode, na podlagi 192. člena ZOR utemeljujejo tožnikov soprispevek 15 %.

12. Načelo individualizacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

13. Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (3,000.000 SIT), strah (400.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (5,500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 8. do 11. strani ter razloge sodbe sodišča druge stopnje na 11. do 13. strani sodbe). Odškodnina v skupni višini 59,4 povprečnih neto plač je ustrezno umeščena v sistem razvrstitve poškodb, primera, na katera se sklicuje tožeča stranka v reviziji, pa nista v celoti primerljiva z obravnavanim.

14. Vse posamezne okoliščine konkretnega primera, ki jih revident po nepotrebnem ponavlja in izpostavlja, sestavljajo del konkretnega dejanskega stanu sodb sodišč prve in druge stopnje, sodišči pa sta jima dali tudi ustrezno težo. Trditve, ki odstopajo od dejanskega stanja, ugotovljenega na nižjih stopnjah sojenja, pa je treba odkloniti že iz razloga, ker pomenijo nedovoljen poskus spreminjanja dejanskega stanja na revizijski stopnji.

15. Revident zmotno meni, da ni pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker tožena stranka revalorizacije ni uveljavljala. Valorizacijo delnih plačil, ne glede na morebitnem ugovor tožene stranke, narekuje pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR). Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotni delež povečale, pomeni valorizacija delnega plačila matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.(3)

16. Odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka do 1. 1. 2002 je v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002. 17. Skupaj odmerjena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 45.484,89 EUR (prej 10,900.000 SIT), upoštevaje njegov soprispevek pa 38.662,15 EUR. Delno plačilo tožene stranke z dne 8. 11. 2004, valorizirano na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 11. 9. 2008, znaša 28.748,37 EUR (prej 6,889.260 SIT), zato mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 9.913,79 EUR.

18. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke zoper sodbo delno ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 9.913,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

19. Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevajoč spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku in dejstvo, da je toženec tožniku na račun pravdnih stroškov že poravnal 1,461.524,83 SIT, je odločilo, da pravdni stranki iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali na prvi stopnji, nimata več zahtevkov druga proti drugi, zato krijeta vsaka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Upoštevajoč približno 60 % uspeh tožeče stranke v postopku in pravilno odmerjene stroške stranskega intervenienta v višini 900.948 SIT, je stranski intervenient upravičen do povrnitve 40 % tega zneska, to je 1.503,83 EUR (prej 360.379,20 SIT).

21. Pritožbeni uspeh tožeče stranke znaša približno 50 %, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela. Pritožbeni stroški tožeče stranke (ne upoštevajoč stroške v zvezi s pritožbo zoper delno sodbo) znašajo 495,84 EUR, 50 % pa 247,92 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo znašajo 55,50 EUR, 50 % pa 27,75 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka tožeči stranki dolguje 220,17 EUR pritožbenih stroškov.

22. Tudi v revizijskem postopku je tožeča stranka uspela s približno 50 %. Njeni stroški znašajo 603,37 EUR, 50 % pa 301,69 EUR, kolikor ji po načelu uspeha dolguje tožena stranka.

Op. št. (1): Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 736. Op. št. (2): Sodba II Ips 300/2002 z dne 13. 3. 2002. V sporni pravdni zadevi je bil v škodnem dogodku – prometni nesreči kot oškodovanec udeležen 8 let star otrok. Sodišče je poudarilo, da je obnašanje otrok v prometu velikokrat racionalno, ne pa vedno, saj zaradi svoje starosti njihova pozornost in reakcije ne morejo biti enake kot pri odraslih ljudeh.

Op. št. (3): Sodba II Ips 738/2007 z dne 28. 2. 2008 in druge.