Jedro

Odgovornost društva za poškodbo njenega člana na treningu smučarskih skokov je podana le v primeru, če je bil trening opravljen pod nadzorom oziroma po programu trenerja tega društva in če je hkrati izkazana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja trenerja pri izvedbi treninga in škodno posledico, ob upoštevanju morebitnega soprispevka člana, če tudi sam ni ravnal na način, s katerim bi lahko preprečil nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je zavarovanec toženke skakalni smučarski klub, katerega član je tožnik. Tožnik se je poškodoval na treningu smučarskih skokov. Smučarski skoki so nevarna dejavnost, zato zavarovanec toženke odgovarja objektivno za škodni dogodek. Tožnik meni, da trener zavarovanca toženke tudi ni bil dovolj skrben na prvem treningu v sezoni na skakalnici, ker je takrat mladoletnemu tožniku določil, da mora pri zadnjem skoku na skakalnici uporabiti višje zaletišče (četrto zaletno mesto). Zaradi višjega zaletišča je tožnik skočil predaleč. Ker so bile sile pri doskoku prevelike, je padel in si poškodoval vezi desnega kolena. Njegova psihofizična sposobnost je bila bistveno zmanjšana, ker je bil to prvi trening na skakalnici v sezoni. Trener tudi ni upošteval premočnega vetra na skakalnici. Na skakalnici ni bilo zadostnega števila zastavic, ki so potrebne za oceno moči vetra. Če trener ne bi določil tožniku višjega zaletišča, bi bil skok krajši in posledično ne bi prišlo do poškodbe. Treninga tudi ne bi smel voditi en trener, zato tožnik meni, da zavarovanec toženke odgovarja za škodni dogodek tudi po pravilih o krivdni odgovornosti.

2. Sodišče je v prvem sojenju s sodbo III P 1645/2013 z dne 16. 6. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da zavarovanec toženke ne odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti, ker so se mladoletni tožnik in njegovi zakoniti zastopniki zavedali vseh potencialnih nevarnosti in posledic, ki iz ukvarjanja s smučarskimi skoki izhajajo in so nanje pristali, ne odgovarja pa tudi ne po pravilih krivdne odgovornosti, ker je izkazana le hipotetična možnost, da je bila na prvem treningu v sezoni tožnikova tehnična pripravljenost znižana, njegove specialne motorične sposobnosti pa upadle. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi bilo treba s konkretnimi trditvami in dokazi ugotoviti, kaj se je s tožnikom v športnem smislu dogajalo pred škodnim dogodkom in v kakšni meri bi trener moral in mogel to vedeti in upoštevati. Tožnikove trditve glede njegove tehnične pripravljenosti in specialnih motoričnih sposobnosti so bile pavšalne, saj je navedel le, da je bil to prvi trening v skakalni sezoni, zaradi česar njegove kolenske vezi še niso bile utrjene, ni pa navedel dejstev, kakšne so bile njegove psihofizične sposobnosti v spornem trenutku1. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so bili skoki tožnika na treningu prekratki, zato je bila strokovno utemeljena odločitev, da tožnik zadnji skok opravi z višjega zaletišča, saj izvedenec pojasnjuje, da je za tekmovalca pomembno, da trening zaključi z občutkom dovolj dolgega skoka. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da trenerjeva odločitev, da tožnik skoči iz višjega (četrtega) zaletišča, ni bila nedopustna v smislu odškodninske odgovornosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 337/2017 z dne 4. 10. 2017 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je pojasnilo, da zavarovanec za škodni dogodek ne odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti, zato je treba odgovornost zavarovanca za škodni dogodek presojati po pravilih krivdne odgovornosti, kot to določa prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je bila trditvena podlaga tožnika zadostna in ustrezno substancirana. V 9. točki obrazložitve sklepa je tudi povzelo celotno relevantno trditveno podlago tožnika, s katero je utemeljeval odgovornost zavarovanca toženke za škodni dogodek2 in pozvalo sodišče prve stopnje, da se v novi (vmesni) sodbi do teh dejstev opredeli. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je v konkretnem primeru dokazovanje dejstev, ki se nanašajo na protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja zavarovanca toženke za tožnika oteženo, ker nima oziroma ima le pomanjkljivo strokovno znanje, ki je nujna predpostavka za dokazovanje teh dejstev, takšno znanje pa imata zavarovanec toženke oziroma njegov trener, ki tudi razpolagata z listinami, ki so relevantne za dokazovanje teh dejstev. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, če bi gradili tezo, da je v teh primerih na oškodovancu dokazno breme, da s stopnjo prepričanja dokaže konkretne okoliščine protipravnega ravnanja storilca, bi bilo obrnjeno dokazno breme, kot eno izmed temeljnih načel OZ, ki je namenjeno varstvu oškodovanca, izvotljeno. Zato sodna praksa skozi posamezne primere išče pravo ravnotežje teh položajev, v okviru obstoječih materialnopravnih predpisov in načela odškodninskega prava. Prav zaradi teh razlogov v sodni praksi ni enoznačnega odgovora, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj protipravnega (nedopustnega ravnanja storilca). Različnost presoje teh vprašanj je zgolj navidezna. Gre namreč za enoten pristop, v katerem mora sodišče v vsakem primeru posebej pri oceni, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj nedopustnega ravnanja storilca, okoliščine konkretnega primera presojati skozi temeljna načela in materialnopravne predpise odškodninskega prava. To stališče je zavzelo VSRS v sklepu II Ips 73/2015, v kateri je presojalo odgovornost bolnišnice za napako pri zdravljenju. VSRS je v sklepu pojasnilo, da je treba pri presoji pravil o trditvenem dokaznem bremenu pacienta izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Pritožbeno sodišče je v sklepu še izpostavilo številne ugotovitve izvedenca glede nedopustnega ravnanja trenerja3, do katerih se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, zato je tudi te ugotovitve izvedenca povzelo in sodišču prve stopnje naložilo na podlagi tretjega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da se v novi (vmesni) sodbi do teh dejstev opredeli v okviru dokazne ocene, ki jo bo naredilo v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

4. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju znova zavrnilo tožbenih zahtevek, ker je ocenilo, da ni dokazano, da bi zavarovanec toženke ravnal nedopustno pri izvedbi treninga. Pojasnilo je, da je upoštevalo pretekle izkušnje tožnika, njegovo starost in predhodne fizične priprave ter s tem povezan vpliv njegove volje ter da je bil tožnik uspešen in zanesljiv skakalec, ki je skakalnico v X. poznal, da je skakal tudi že na večjih skakalnicah, zato s skokom iz četrtega zaletnega mesta ne bi smel imeti težav. Znova je dokazno ocenilo le tista dejstva, do katerih se je opredelilo pri izdaji prve sodbe in navedlo je enake razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da po temelju ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotka pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 337/2017. Sodišče je navedlo, da je sledilo mnenju izvedenca, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo mnenje izvedenca upoštevano zelo selektivno. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je šlo za pričetek nove sezone in nabiranje praktičnih izkušenj pri uvajanju v novo sezono, da je v prehodnem obdobju pri tožniku prišlo do znižanja tehnične pripravljenosti in upada stanja specialno motoričnih sposobnosti, kar se je izrazilo tudi v visoki variabilnosti njegovih skokov. Izvedenec je ugotovil, da bi trener glede na veliko razliko v dolžini tožnikovih skokov, moral ugotoviti, da je podana visoka variabilnost stanja tehnične pripravljenosti tožnika ob začetku sezone, zaradi česar še ne bi smel odrediti skoka z višjega (četrtega) zaletišča. Izvedenec je pojasnil, da iz razloga, ker je tožnik skočil iz četrtega zaletišča, je bil pri skoku objektivno prisiljen v dokaj nepričakovano in oteženo situacijo. Splošno znano je, da so športniki v začetku sezone najslabše pripravljeni, zato ni razloga, da sodišče navedbam tožnika in izvedenca ni sledilo. S tem je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trener se v prvem sojenju glede treningov praktično ničesar ni spomnil, v novem sojenju pa je bilo v vlogi toženke navedeno, da naj bi pripravil individualni pisni načrt treninga za tožnika, ki pa ga zaradi oddaljenosti dogodka več nima, kar izhaja tudi iz njegove pisne izjave. Nobenega individualnega načrta treningov, ki bi bil izdelan za tožnika, trener ni omenjal ob prvem zaslišanju, saj je ves čas govoril o skupini tekmovalcev, kaj šele, da bi si pisno beležil pripravljenost tožnika. Vse poznejše navedbe so prilagojene potrebam pravdnega postopka. Odločilna je ugotovitev, da glede na pripravljenost tožnika v kritičnem času izbira višjega zaletišča ni bila ustrezna iz razlogov, ki jih je navedel tudi izvedenec, sodišče pa se do teh ugotovitev v sodbi ni opredelilo. Pritožba tudi očita trenerju, da ni preveril vremenskih razmer, na skakalnici pa bi morale biti nameščene tri zastavice, kot je to praksa pri vadbi na malih in srednjih skakalnicah. Na skakalnici sta bili zgolj dve zastavici, čeprav izvedenec ugotavlja, da skakalnica v X. sodi v kategorijo, kjer bi se morale uporabljati tri zastavice. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S tem je bila tožniku odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Trening smučarskih skokov je nevarna dejavnost, saj sodišče ugotavlja, da so smučarski skoki nevarni in da so športniki izpostavljeni velikim rizikom, zato zavarovanec toženke odgovarja za škodo tudi po pravilih o objektivni odgovornosti.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vsak športnik se mora zavedati rizikov, ki jih prinaša športna aktivnost, s katero se ukvarja. Del teh rizikov so športne poškodbe na treningih, ki so lahko tudi zelo hude (katastrofalne), kar pa je vse predvidljivi sestavni del rizikov, ki jih prinaša ukvarjanje s športom, ki jih športnik prevzame nase. Takšno je enotno stališče sodne prakse. VSRS v sodbi II Ips 284/2016 pojasnjuje, da posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjanja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu Obligacijskega zakonika, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti (v konkretnem primeru zavarovanec toženke kot organizator treninga) še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti pri izvedbi treninga, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.

8. Zmotna je zato tožnikova teza, da iz razloga, ker so smučarski skoki zelo nevarni, skakalno društvo objektivno odgovarja za vse rizike in posledično za škodo, ki njenim članom nastane pri ukvarjanju s tem športom. Odgovornost društva za poškodbo njenega člana na treningu smučarskih skokov je podana le v primeru, če je bil trening opravljen pod nadzorom oziroma po programu trenerja tega društva in če je hkrati izkazana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja trenerja pri izvedbi treninga in škodno posledico, ob upoštevanju morebitnega soprispevka člana, če tudi sam ni ravnal na način, s katerim bi lahko preprečil nastanek škode.

9. Pri odgovornosti društva za škodni dogodek oziroma pri oceni soprispevka športnika k škodnemu dogodku, ki je nastal pri ukvarjanju s športom, sodišča (le) določijo standarde pravilnega ravnanja, ki so (že oziroma bi morali biti) sestavni del vsake športne panoge. Odločitev sodišča ima tudi preventivno funkcijo, saj vzpostavlja vzorce pravilnega ravnanja za določeno športno panogo. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali je trener postopal na način, ki je standard pravilnega (skrbnega, strokovnega) ravnanja, ali povedano drugače, ugotoviti je treba, ali je trener ravnal na način, ki ga športna stroka šteje kot ustreznega in bo trenerju (in vsem trenerjem v tej športni panogi) dopuščeno, da v prihodnje pri izvedbi treningov postopa (postopajo) na enak način. Če je odgovor pozitiven, je treba tožbeni zahtevek zavrniti, če pa je trenerju mogoče očitati neskrbnost ravnanja oziroma da je ravnal v nasprotju s pravili stroke pri izvedbi treninga, je podana odškodninska odgovornost društva, znotraj katere je treba oceniti tudi morebitni soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, saj izvedenec poudarja tudi sodelovalno dolžnost sedemnajstletnega tožnika pri treningu, kot del njegovega samovzgojnega procesa4. 10. Za presojo odgovornosti zavarovanca toženke je torej relevantno, ali je bil trening izpeljan na način, kot ga šteje športna stroka za primernega glede na okoliščine konkretnega primera. Pravilen načrt treninga in pravilna izvedba treninga ter stanje pripravljenosti športnika glede na časovno fazo pripravljalnega obdobja (oz. treningov), so dejstva, na podlagi katerih je treba presojati odgovornost zavarovanca toženke, pri soprispevku športnika pa tudi njegovo starost in izkušnje. Namen treninga je športni napredek (dosežek, rezultat), ko gre za tekmovalno ukvarjanje s športom. Splošno znano dejstvo je, da pravilen program treningov, kateremu sledi pravilna izvedba, omogoča doseganje vrhunskih (boljših) rezultatov, hkrati pa se na ta način preprečijo poškodbe, ki lahko nastanejo z nepravilno izvedbo treninga, če se pri obsegu (intenzivnosti) programa treninga (glede na vadbeno obdobje) ne upošteva športnikova psihofizična pripravljenost. Vendar se v športu pojavljajo tudi spremenjene okoliščine, ki jih ni moč predvideti, tudi ne pri skrbno pripravljenem in izvedenem programu treningov, ki lahko povzročijo športne poškodbe, ki pa so v teh primerih sestavni del rizikov, ki jih prevzame športnik, ki se s športom ukvarja.

11. Pritožbeno sodišče ne pozna vadbenih programov za smučarske skoke, seznanjeno pa je s programi za različne vzdržljivostne športe in alpsko smučanje5, katerih temeljno načelo je rastoča obremenitev6. V procesu športne vadbe obstajajo različni programi vadbe, tudi znotraj posamezne športne panoge. Vsem tem programom pa je skupen namen, da načrtno razvrščajo vadbene količine (obremenitev, napor in odmor oziroma počitek), ker ima športna vadba svoja načela in zakonitosti. Eden od teh vadbenih programov je na primer ciklizacija, s katero se stopničasto povečuje obremenitev v različnih časovnih obdobjih7. Njen temeljni namen je zagotavljanje optimalne športne pripravljenosti tekmovalca (ali rekreativca) na določen športni dogodek oziroma športne dogodke in preprečevanje poškodb, saj vsako obdobje (mikrocikel, mezocikel, makrocikel, letni načrt) in rezultati iz teh obdobij dajejo pomembno informacijo o stanju pripravljenosti športnika, kljub dejstvu, da je v športu veliko spremenljivk, ki jih ni moč nadzirati (ali predvideti) in imajo lahko velik vpliv na trenutne sposobnosti športnika. V športni literaturi se poudarja postopnost športne vadbe (za tekmovalce in rekreativce), ki zagotavlja izboljšanje tekmovalnih športnih dosežkov in ki hkrati preprečuje športne poškodbe, omogoča pa tudi bolj realno oceno športnikove trenutne in bodoče pripravljenosti. To pa seveda ne pomeni, da se tudi v potekmovalnem oziroma v začetnem pripravljalnem obdobju (v obdobju tako imenovane „baze“), katerima sledita predtekmovalno in tekmovalno obdobje, ne izvajajo intenzivni treningi. Bistveno je, kar sicer velja za vsako vadbeno obdobje, da se intenziteta in trajanje treningov prilagaja trenutnim sposobnostim športnika, ki jih je pridobil s treningi v novi sezoni, in ob upoštevanju sposobnosti, ki jih je pridobil z večletnim treniranjem in s sodelovanjem na tekmovanjih. Pravilno načrtovanje vadbe je zato eno najpomembnejših področij športnega procesa tekmovalnih športnikov. Iz teh razlogov je potrebna posebna previdnost pri izbiri intenzitete treninga na prvem oziroma prvih treningih po fizičnih pripravah, ker trener nima celovitega uvida v dejansko pripravljenost športnika, na kar opozarja tudi izvedenec, ki pa tudi utemeljeno izpostavlja, da prenizka intenziteta treninga ne zagotavlja športnega napredka in je za tekmovalnega športnika takšen trening nesmiseln.

12. O smučarskih skokih pritožbeno sodišče nima nobenega strokovnega znanja. Izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil, da ima vsaka starostna kategorija poseben vadbeni program, ki se nadgradi glede na predhodno stopnjo treniranja skakalcev in raven pripravljenosti posameznega skakalca in da je na prvih treningih na skakalnici v ospredju tehnika. Prav ta vprašanja so ključna za oceno (ne)dopustnosti ravnanja trenerja. Nesporno je, da bi tožnik četrto zaletno mesto skakalnice lahko uporabil oziroma bi ga moral uporabiti zaradi tekmovalnih dosežkov v kasnejših fazah treningov, sporno pa je, ali je bila ta izbira strokovno utemeljena za zadnji skok na prvem treningu na skakalnici, glede na psihične, tehnične in specialno motorične dejavnike pri tožniku, oziroma povedano drugače, ali je tožnikov organizem imel dovolj časa od začetka fizičnih priprav do prvega treninga na skakalnici, da se je lahko pripravil in učinkovito odzval na napor, ki ga je predstavljal skok iz četrtega zaletnega mesta skakalnice, kar velja še posebej za doskok in za zagotavljanje nujno potrebnega ravnotežja in koordinacije8. Iz teh razlogov ostaja sporno, ali je trener v konkretnem primeru ravnal na ustaljen in strokovno dopusten način, kot bi ravnal vsak trener na prvem treningu, glede na ugotovljene tožnikove sposobnosti.

13. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do teh dejstev. Znova je izostala dokazna ocena glede ugotovitev izvedenca, ki kažejo na strokovno neprimerno ravnanje trenerja. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi, da sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, ki jih je dalo v prvem razveljavitvenem sklepu, saj se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da izbira četrtega zaletnega mesta ni bila primerna. Izvedenec ugotavlja; „ da je vprašanje, ali je bil tožnik v tistem trenutku in takratnem stanju psihične, tehnične in specialne motorične priprave dovolj pripravljen, da varno konča svoj skok. Seveda je bila zadeva lahko problematična tudi zaradi tega, ker je vadeči opravil v novi sezoni prve skoke na plastiki (po daljšem skakalnem odmoru) in morda ni bilo dovolj pripravljalne vadbe tehnike skoka za takšne situacije. V izogib težavam pri doskoku se ob pričetku sezone izvede ustrezna specialno motorična priprava in uvajalni trening tehnike skoka z imitacijo smučarskih skokov. Otežena situacija pri doskoku (iz četrtega zaletišča) je v vsakem primeru terjala izjemno visoko raven sposobnosti koordinacije, ravnotežja in moči mišic celega telesa in predvsem mišic iztegovalk kolenskega sklepa. V prehodnem obdobju je verjetno prišlo do znižanja tehnične pripravljenosti in upada stanja specialno motoričnih sposobnosti. Pri doskoku pri 53 m je pritisk enak kot bi skakalec skočil vertikalno na tla iz 1 m. Tu je šlo za precej rizično situacijo. Če bi bil jaz trener, bi se absolutno zelo izogibal na prvih treningih tovrstnega pristopa, ekstremnega pristopa. Dokler se stvar ne avtomatizira na varni ravni, dokler se ti občutki tehnične narave ne definirajo, ne izpolnijo, so vsi rizični treningi visoko tvegani. Če nekdo varira pri skokih iz nižjega zaletišča, objektivno to pomeni, da je nekaj narobe. Skoki so pri 52 m zelo nevarni. Trener mora biti ob prvih treningih zelo konzervativen pri izbiri višjih zaletišč, dokler res ne preveriš, če je stanje športnika dobro, ker v nasprotnem primeru dviguješ stopnjo rizičnosti in lahko pride do negativnih posledic...“ Sodišče prve stopnje se do teh ugotovitev izvedenca ni opredelilo, zato tožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je selektivno izbiralo dejstva iz izvedenskega mnenja in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Vendar je izvedenec v mnenju tudi pojasnil; „ da so bili prvi skoki tožnika prekratki, zato se je trener odločil za četrto zaletno mesto, ker je za tekmovalca pomembno, da trening zaključi z občutkom dovolj dolgega skoka9, kar ga motivira za nadaljnjo vadbo tehnike skoka in da sta druga dva skakalca skočila 53 m. Vadba, ki ne zagotavlja dovolj dolgih skokov, je za tekmovalca v starosti 17 let, na majhni skakalnici, nesmiselna. Skakalci pri 17 letih na takšnih skakalnicah lahko trenirajo sami, brez trenerja. Pri starosti 17 let je pomembna samovzgoja športnika. Če športnik meni, da zaradi določenega vzroka (subjektivnega ali objektivnega) ne more varno izvesti skoka, je njegova pravica in dolžnost, da skoka ne opravi. Zaradi visoke variabilnosti skokov iz tretjega zaletnega mesta je bilo logično, da je trener želel pomagati tožniku k daljšemu skoku s povišanjem zaletišča...“

15. Ker so v izvedenskem mnenju nejasnosti prav v zvezi z vprašanjem, ali je bila strokovno utemeljena odločitev trenerja, da glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera, tožnik skoči iz četrtega zaletnega mesta skakalnice, naj sodišče prve stopnje v novem sojenju znova zasliši izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP), kateremu naj predhodno vroči spis, da se bo lahko seznanil z novimi dejstvi, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in z novimi navedbami pravdnih strank in z zaslišanjem trenerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in priče ter izvedenca in da je bolj smotrno, da sodišče prve stopnje dodatno zasliši izvedenca, kot da bi pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri bi moralo izvesti celoten dokazni postopek. Pritožbeno sodišče znova opozarja, da se mora sodišče prve stopnje v (vmesni) sodbi opredeliti do vseh relevantnih dejstev, ki jih mora dokazno oceniti v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar pomeni, da se mora opredeliti oziroma mora ovrednotiti tudi dokaze in dejstva, ki jih ne sprejema in pojasniti razloge za takšno stališče. Meje življenjskega primera prekoračimo, ko mu pripisujemo sestavine, ki nimajo opore v dejanskosti, ali pa ugotavljamo njegov obseg le v tistem delu, ki ustreza „pričakovanemu“ konkretnemu dejanskemu stanu10. 16. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Podrobneje glej 18., 21. in 23. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 2 Pri tem je tudi v opombah navedlo posamezne strani spisa, kjer so bile dane te trditve. 3 Glej 14. točko sklepa pritožbenega sodišča. 4 Stran 11 izvedenskega mnenja oz. stran 176 spisa. 5 Če bi se pravda nanašala na trening plavanja, teka, kolesarjenja ali alpskega smučanja (veleslalom ali smuk), bi pritožbeno sodišče glede na trajanje treninga, izbiro razdalje in časa (intervala) ter terena (npr. stanja na odprtih vodah pri plavanju, če ni bilo možnosti treninga v bazenu, naklona terena pri teku, kolesarjenju in smučanju) ter ob primerjavi predhodnih rezultatov športnika (na tekmovanjih in treningih, na različnih terenih in razdaljah), lahko lažje ocenilo, ali je bil program prvega treninga neprimeren, seveda ob upoštevanju strokovnega mnenja izvedenca. V teh športih so jasno določene predpostavke, kakšna mora biti intenziteta prvega treninga oziroma prvih treningov (po fizičnih pripravah npr. v alpskem smučanju) oziroma kakšen trening oziroma obremenitve so neprimerne. Cilj prvega treninga zagotovo ni čas ali dolžina (intenzivnost), marveč vnovično prilagajanje na konkretno športno aktivnost in tehniko, kjer se išče občutek, mehkoba, sproščenost in zadovoljstvo, morda (izjemoma) se ugotavljajo trenutne sposobnosti in moč športnika, vendar na bistveno krajših razdaljah kot na tekmah in kasnejših treningih in ob bistveno nižji intenzivnosti (npr. čas intervala, nižje hitrosti itd.). Tudi iz teh razlogov trenerji in rekreativni športniki (npr. triatlonci, kolesarji, tekači) skrbno načrtujejo treninge, letne plane pa skrbno hranijo, ne le iz zgodovinskih razlogov in zaradi spremljanja napredka (zadovoljstva), marveč tudi iz razloga, da lahko strokovno bolj podprto načrtujejo bodoče treninge, kar zagotavlja športni napredek in varstvo pred nepotrebnimi poškodbami, ki lahko nastanejo z nepravilno izbiro treninga glede na čas vadbenega obdobja. 6 Glej dr. Vesna Rijavec: Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, GV Založba, letnik 2012, št. 6-7- 12. tč.: „Sodnik lahko ima določena dodatna strokovna znanja in izkušnje, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. Ni pa jih dolžan uporabiti...“ 7 Gre le za posplošen prikaz, saj se intenzivnost in trajanje vadbe v mezociklih tudi spreminja, še posebej, ko se treningi bližajo tekmovalnemu obdobju, ko se obseg vadbe zmanjšuje, ohranja pa se zelo visoka (ali se celo zahteva višja) intenzivnost. 8 Glej odgovore št. 8 – 10 v izvedenskem mnenju. 9 Vendar izvedenec v tem delu tudi navaja, da je pomembno, da skakalec trening zaključi z občutkom dobro izvedene tehnike skoka, kar ga motivira za nadaljnjo vadbo tehnike skoka (glej stran 5 izvedenskega mnenja oziroma stran 173 spisa). 10 Dr. Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva zložba, Ponatis 1. izdaje, stran 139.