Jedro

Kot eden dodatnih elementov za oceno delovne uspešnosti je bila v revidentkinem primeru ocenjevana tudi njena pripravljenost oziroma nepripravljenost za pomoč pri začasnem opravljanju nujnih del, ki sicer niso bila v okviru njenega delokroga, bila pa so v interesu tožene stranke in so tudi morala biti opravljena. Kot se je pokazalo po izvedenem postopku, je prav ta okoliščina vplivala na toliko slabšo oceno revidentkine delovne uspešnosti, da je bila prav ona določena kot delavka, ki bo obravnavana kot trajni presežek. Vendar pa tako ugotavljanje delovne uspešnosti ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava, saj delovno uspešnost, kot je že bilo poudarjeno, lahko ocenjujemo na različne načine.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin (predlagateljicin) zahtevek za razveljavitev sklepov, s katerimi je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (udeleženki) in sklenilo, da je dolžna tožnica sama trpeti svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno odločbo je tožnica vložila pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da tožena stranka tožnice ni ocenila po kriterijih, ki so jih opredeljevali splošni akti. Predvsem ni vseh delavcev ocenjevala po enakih kriterijih. Poleg tega njenega dela ni ocenjaval njen neposredni vodja. Ker so bile napačno uporabljene tudi določbe, in to tako tiste, ki izvirajo iz aktov tožene stranke kot tudi zakonske, ki so bile uporabljene za postopek programa razreševanja presežnih delavcev, tožnica predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in ustrezno spremeni izpodbijano sodbo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in navajala, da niso točne. Zato je predlagala, da se tožničina revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila revizijo na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek tega člena določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pa pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Tožnica je v reviziji uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev izpeljala v skladu s predpisi. Postopek je bil voden v skladu z zahtevami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), saj so bile upoštevane določbe pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, sprejeta je bila ugotovitev direktorja o obsegu trajnega prenehanja potreb po delavcih, narejene so bile pismene ocene delovne uspešnosti, pripravljen je bil ustrezen seznam presežnih delavcev, izveden pa je bil tudi ugovorni postopek. Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh sodišč, da je bilo materialno pravo s strani tožene stranke pravilno uporabljeno. Tudi ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice, na način, kot ga je uporabila tožena stranka, ne more biti sporno. Že pritožbeno sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da lahko v primerih, ko so si ocene delovne uspešnosti posameznih delavcev za opravljanje določenega dela podobne, na končno oceno vplivajo tudi drugi elementi, ki morda v kakšnem drugem primeru ne bi mogli biti odločilni. Za tak primer je šlo v tožničinem primeru. Kot eden dodatnih elementov za oceno delovne uspešnosti je bila v njenem primeru ocenjevana tudi njena pripravljenost oziroma nepripravljenost za pomoč pri začasnem opravljanju nujnih del, ki sicer niso bila v okviru njenega delokroga, bila pa so v interesu tožene stranke in so tudi morala biti opravljena. Kot se je pokazalo po izvedenem postopku, je prav ta okliščina vplivala na toliko slabšo oceno tožničine delovne uspešnosti, da je bila prav ona določena kot delavka, ki bo obravnavana kot trajni presežek. Vendar pa tako ugotavljanje delovne uspešnosti ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava, saj delovno uspešnost, kot je že bilo poudarjeno, lahko ocenjujemo na različne načine. Čeprav je tožnica na različne načine in iz različnih vidikov skušala dokazovati nepravilnost ocene svoje delovne uspešnosti, enako pa tudi izpodbiti pravilnost celotnega postopka, vodenega pri toženi stranki, zaradi ugotavljanja trajnih presežkov delavcev in njihovega razreševanja, njenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je možno razbrati, da je tožena stranka, kar ugotavljata že nižji sodišči, postopek vodila temeljito, pri čemer je poskrbela tako za varovanje svojih koristi, kot tudi za čim večjo zaščito delavcev. Zato tožničini revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

V delu revizije tožnica izpodbija tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti predmet revizije, zato se do tega dela sodišče sploh ni opredeljevalo.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).