Jedro

Tožnik v tej zadevi nastopa kot stranka, zato, čeprav je odvetnik, ni upravičen do povračila odvetniških stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 143,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.396,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 dalje ter 195,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče sodbo izdalo brez naroka, kar lahko stori le, ko dejansko stanje ni sporno, v obravnavani zadevi pa je bilo sporno. Sodišče je izdalo sodbo zgolj na podlagi zapiskov tožnika, brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo neko postavko, zato bi moralo sodišče tak zahtevek zavrniti. Dodaja še, da je sodišče tožniku priznalo stroške, kot da bi ga zastopal odvetnik, čeprav ga ni. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Ne drži pritožbena navedba, da v sporu majhne vrednosti ni mogoče odločiti brez naroka, kadar je dejansko stanje med strankam sporno. Drugi odstavek 454. člena ZPP namreč sodišču omogoča, da razsodi brez naroka, kadar je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ne predlaga. Ker pritožnica niti ne zatrjuje, da bi narok predlagala, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo na listinske dokaze, očitek o absolutno bistveni kršitvi postopka ni utemeljen.

6. Tožnik je po pozivu sodišča prve stopnje izčrpno dopolnil tožbo (red. št. 10), tako da so jasno razvidne vse postavke, ki jih terja od toženke. Ob tem je navedel vsa dejstva, potrebna za konkretizacijo svojega zahtevka, in zanje predložil dokaze. Tudi ta pritožbeni očitek torej ni na mestu.

7. Pač pa ima pritožnica prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravdne stroške, kot da bi ga zastopal odvetnik. Tožnik v tej zadevi nastopa kot stranka, zato, čeprav je odvetnik, ni upravičen do povračila odvetniških stroškov. Tožnik je upravičen do povračila sodne takse v višini 135,00 EUR ter 8,00 EUR za poštnino, kar je izkazano s podatki v spisu. Za fotokopije tožnik ni predložil računa. Skupaj je toženka tako dolžna tožniku povrniti 143,00 EUR.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev v stroškovnem delu spremenilo tako (3. točka 365. člena ZPP), da je toženka tožniku dolžna plačati 143,00 EUR pravdnih stroškov, v preostalem pa je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnica je s pritožbo uspela zgolj glede stroškov, pa še to samo delno, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).