Jedro

Tožniku je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena oseba. Direktorica je bila pooblaščena za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi poslovnika tožene stranke in svoje pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III., IV. in VI. točka izreka).

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je izredna odpoved "Sporazuma z dne 2. 12. 2014, ki predstavlja pogodbo o zaposlitvi za določen čas", z dne 16. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 12. 2015, temveč je trajalo do 31. 3. 2016 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 18. 12. 2015 do 31. 3. 2016, prijaviti v zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje ter ji skladno s pogodbo o zaposlitvi obračunati sorazmerni del od mesečne bruto plače v znesku 17.325,00 EUR za obdobje od 18. 12. 2015 do 31. 12. 2015, nadalje nadomestilo mesečne bruto plače 17.325,00 EUR za vsak mesec, to je za mesece januar, februar in marec 2016, od bruto zneskov nadomestila plače poravnati predpisane davke in prispevke za socialno varnost ter ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila mesečne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za nadomestilo plače prejšnjega meseca dalje do plačila (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati odpravnino v bruto znesku 103.950,00 EUR, od bruto zneska poravnati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek odpravnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zavrnilo je, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače: - da ji še vedno traja pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki, - plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov nadomestila plače že od vsakega 10. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca (V. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.887,32 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II., III., IV. in IV. (pravilno: VI.) točko izreka v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo odloči tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnika oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je odločilo, da je izredna odpoved z dne 16. 12. 2015 podana tožniku (domnevno) nezakonita in se razveljavi, ker je bila tožena stranka (domnevno) nepravilno zastopana in ker je bil (domnevno) zamujen subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da je bila tožniku podana izredna odpoved prepozna, saj se je tožena stranka z razlogom za izredno odpoved domnevno seznanila že 3. 4. 2015, ko je prejela pisno obvestilo oziroma poziv informacijske pooblaščenke RS dne 2. 4. 2014. Delodajalec mora podati izredno odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razlogov za izredno odpoved, najkasneje pa v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima znake kaznivega dejanja, je rok 30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in storilca in ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožena stranka je dne 3. 4. 2015 kvečjemu prejela obvestilo o tem, da je nekdanji direktor tožene stranke dne 2. 4. 2014 domnevno poslal sporno elektronsko sporočilo direktorju UKC A. dr. B.B., pri čemer pa se je delodajalec seznanil z vsemi odpovednimi razlogi šele takrat, ko je prejel odločbo informacijskega pooblaščenca z dne 13. 11. 2015. Sodna praksa stoji na stališču, da rok za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od trenutka, ko delodajalec ugotovi, da ravnanje delavca pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je bila seznanjena s kršitvijo šele takrat, ko je dobila odločbo o plačilu globe, vse okoliščine za izredno odpoved pa je ugotovila šele po zagovoru. Tožnik je bil dolgoletni vodstveni delavec tožene stranke in bi moral vedeti, da je razkrivanje osebnih podatkov zaposlenih neprofesionalno, prav tako pa bi se moral zavedati posledic, ki jih lahko ima nepooblaščeno razkrivanje osebnih podatkov zaposlenih tretjim osebam. Glede pravočasnosti je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do tega, kdo pri toženi stranki se je seznanil s pozivom informacijske pooblaščenke.

Glede pravilne zastopanosti tožeče stranke (pravilno: tožene stranke) pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka vztraja, da je imela direktorica C.C. (generalna direktorica tržišča) pooblastilo za podpis izredne odpovedi tožniku, kot je tožena stranka že navedla in dokazala v odgovoru na tožbo in prvi ter drugi pripravljalni vlogi. Ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala upravičena oseba in kdo nastopa v imenu delodajalca je v prvi vrsti delovnopravno in ne statusno pravno vprašanje. Ne more biti dvoma, da je direktorica tožene stranke veljavno podpisala v tem postopku obravnavano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Skladno s petim odstavkom 5. člena Poslovnika uprave ima C.C. pooblastilo, da samostojno podpiše v imenu tožene stranke dokumente v zvezi s sklepanjem ali prenehanjem delovnega razmerja. Direktorica C.C. za podpise izredne odpovedi tako ni bila dolžna pridobiti podpisa drugega direktorja. ZDR-1 v 20. členu določa: "V imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba." Direktorica je imela tako pisno pooblastilo že v svoji pogodbi o zaposlitvi, ki se glede delokroga zadolžitev sklicuje na Poslovnik uprave. Ker se sodišče v sodbi ni opredelilo do teh navedb, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj se izpodbijana sodba ne da preizkusiti.

Glede pravice do odpravnine je sodišče zmotno zavzelo interpretacijo točke 18.4 pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 3. 1. 2008. Sodišče je zmotno štelo, da je sporazum z dne 2. 12. 2014 le dodatek k osnovni pogodbi o zaposlitvi. Navedeno ni resnično. Sporazum z dne 2. 12. 2014 vsebinsko predstavlja samostojno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 je prenehala veljati, razen določb, na katere se sporazum izrecno sklicuje. S Sporazumom sta pravdni stranki nadomestili vse predhodne pogodbe in dogovore in ne le posameznih določb pogodbe o zaposlitvi. Drugačna interpretacija pogodbenega določila je tako v nasprotju z drugim odstavkom 82. člena OZ, ki se v konkretni zadevi uporablja subsidiarno in je zato nepravilna in nezakonita. Glede na navedeno je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške postopka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo šele z zaključkom postopka pri IP RS in izdaji odločbe dne 18. 11. 2015 nesporno ugotovljeno, da je tožnik storil prekršek, zaradi česar morata oba s toženo stranko plačati globo. O samem sporočilu in vsebini spornega sporočila je bila torej tožena stranka seznanjena že 3. 4. 2015, ko je prejela pisno obvestilo oziroma poziv IP RS z dne 2. 4. 2015. Tožena stranka ni izkazala kršitev dolžnega ravnanja tožnika, to je katera pravila in s kom se je bil dolžan posvetovati, o čem se je bil dolžan posvetovati in kakšne postopke je bil dolžan izvesti. Sklep VSRS opr. št. VIII Ips 17/2015, na katerega se sklicuje tožena stranka, obravnava bistveno drugačno dejansko in pravno stanje. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer je odločeno o odpravnini. Z namenom izognitve plačilu odpravnine želi tožena stranka prikazati, da je sklic na člen 18.4 pogodbe o zaposlitvi tožnik ni upravičen do odpravnine. Vendar takšna razlaga ni pravilna. Iz določila prvega odstavka 5. člena (določitev odpravnine), v povezavi z drugim odstavkom 5. člena (rok izplačila) in v povezavi z 8. členom Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, jasno izhaja volja pogodbenih strank, da se tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplača odpravnina. Ob drugačni razlagi bi bilo brez smisla in popolno nelogično določilo prvega odstavka 8. člena Sporazuma, da delavec potrjuje, da plačilo odpravnine predstavlja popolno in dokončno poravnavo vseh zahtevkov, ki jih ima ali jih je imel zoper delodajalca. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče izrecno ni opredelilo do tega, kdo pri toženi stranki se je seznanil s pozivom informacijske pooblaščenke RS. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da bi morala prejeti navedeno obvestilo oseba, ki je pristojna podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obvestila namreč izhaja, da je namenjeno pravni osebi, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška in poziv za posredovanje podatkov odgovorni osebi pravne osebe, pri čemer iz II. točke poziva št. ... z dne 2. 4. 2015 izrecno izhaja, da se lahko v roku pet dni od vročitve tega obvestila pravna oseba pisno izjavi o dejstvih oziroma o okoliščinah prekrška, pri čemer mora izjavo osebno podpisati zastopnik pravne osebe, ki je nedvomno pooblaščen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stvar tožene stranke pa je, da organizira svoje poslovanje na način, da je o predmetih, naslovljenih na zakonitega zastopnika, dejansko le-ta obveščen. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je z vsemi okoliščinami lahko seznanila šele, ko je dobila odločbo informacijskega pooblaščenca RS, oziroma po zagovoru tožnika dne 11. 12. 2015. Tožena stranka je tudi po stališču pritožbenega sodišča ugotovila vse bistvene okoliščine kršitve, relevantne za postopek izredne odpovedi, že dne 3. 4. 2015, saj na zagovoru tožnika ni izvedela ničesar relevantnega od tožnika, torej je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2015 prepozna, podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in direktorico tožene stranke C.C.. Ob navedenem je sodišče ugotovilo, da izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala pristojna oseba pri toženi stranki in da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 in pripadajočih aneksov od 1. 1. 2008 dalje kot direktor družbe, pri čemer sta stranki sklenili Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2014, v katerem sta se dogovorili, da tožnik z navedenim dnem preneha izvajati dolžnosti direktorja, bo pa opravljal naloge svetovalca do 30. 9. 2015. 8. Tožena stranka je tožniku podala dne 16. 12. 2005 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s tem, da mu je delovno razmerje prenehalo 18. 12. 2015. Tožniku je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 ter ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev pogodbenih obveznosti ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1, pri čemer so znaki kaznivega dejanja podani v primeru, če kdo prevzame identiteto druge osebe ali za obdelavo njenih osebnih podatkov, izkorišča njene pravice, si na njen račun pridobiva premoženjsko ali nepremoženjsko korist ali prizadene njeno osebno dostojanstvo. Tožnik je kršil tudi 37. člen ZDR-1, ki ureja prepoved škodljivega ravnanja in določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnik je namreč v elektronskem sporočilu dne 2. 4. 2014 na direktorja UKC A. poslal elektronsko sporočilo in razkril občutljive osebne podatke D.D., nekdanje zaposlene, da je le-ta odsotna že skoraj tri leta zaradi dolgotrajne bolniške, rizične nosečnosti, nosečnosti in spet bolniške.

9. ZDR-1 v 109. členu, ki ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Kdaj delodajalec ugotovi razloge za izredno odpoved pa je dejansko vprašanje glede na okoliščine vsakega posameznega primera, pri čemer je sicer po stališču Vrhovnega sodišča RS zagovor zadnji čas, ko delodajalec lahko ugotovi razlog za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v konkretni zadevi seznanila z razlogom za izredno odpoved 3. 4. 2015, ko je prejela pisno obvestilo informacijskega pooblaščenca št. ... z dne 2. 4. 2015. Iz tega obvestila izhaja, da je zoper toženo stranko kot pravno osebo in tožnika E.E. kot odgovorno osebo, začet postopek o prekršku iz razloga, ker je tožnik s svojega službenega elektronskega naslova na elektronski naslov direktorja UKC A. poslal mail o osebnih podatkih D.D., za kar ni imel podlage v zakonu ali osebni privolitvi delavke.

10. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožene stranke v pritožbi glede pravilne zastopanosti pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navaja, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena oseba, pri čemer gre dejansko za delovnopravno in ne statusnopravno vprašanje, kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 17/2015 z dne 8. 4. 2015. ZDR-1 v 20. členu določa, da je delodajalec pravna oseba, pri čemer nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V konkretnem primeru je to direktorica C.C.. Iz njene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je imenovana na funkcijo direktorja družbe in generalne direktorice za Slovenijo, pri čemer je direktorica imela pisno pooblastilo že v pogodbi o zaposlitvi, ki se sicer sklicuje tudi na Poslovnik uprave, sprejet 1. 7. 2015. Iz 3. člena Poslovnika o delu uprave sicer izhaja, da družbo upravljajo trije direktorji, ki imajo svoja področja odgovornosti, pri čemer 5. člen Poslovnika določa, da direktorji upravljajo in zastopajo družbo skupno, kar pomeni, da je vsakemu direktorju potrebno pridobiti sopodpis drugega direktorja družbe. Ob navedenem peti odstavek 5. člena Poslovnika določa, da se izjemoma generalno direktorico za tržišče Slovenije pooblašča, da samostojno podpiše in v imenu družbe sklene pogodbe o zaposlitvi s tretjimi osebami, kakor tudi anekse k že sklenjenim pogodbam o zaposlitvi in sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi vse ostale dokumente, ki so nujni za sklenitev in/ali prenehanje delovnega razmerja zaposlenih v družbi, ter za sprejemanje drugih odločitev, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti zaposlenih iz delovnega razmerja v družbi, vse ob upoštevanju globalne, regionalne in lokalne politike in smernic skupine F.. Navedeno pomeni, da je bila direktorica C.C. pooblaščena za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi Poslovnika tožene stranke in svoje pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede pravice do odpravnine. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v točki 3 1. člena določa, da Sporazum ureja pogoje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi drugače, kakor je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in torej predstavlja dodatek k pogodbi o zaposlitvi, ki spreminja določbe, ki na drugačen način določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ob navedenem 5. člen Sporazuma določa, da je ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi delavec v skladu z določbo 18.4 pogodbe o zaposlitvi upravičen do izplačila odpravnine v skupni neto višini 6 njegovih neto plač, pri čemer se odpravnina izplača delavcu najkasneje 15. dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 je določala pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz razlogov, ki niso na strani direktorja (nekrivdni razlog). Glede na višino pripadajoče plače je sodišče tožniku pravilno prisodilo odpravnino v znesku 103.950,00 EUR bruto (17.325,00 EUR mesečna bruto plača x 6), pri čemer mora tožena stranka od navedenega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.