Jedro

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu.

Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Izrek

I.Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in ob reševanju pritožb zagovornikov obdolžene B. B. in C. C. ter tožilk iz specializiranega državnega tožilstva, se izpodbijana sodba v točki I.B./6, I.B/7 in I.B/8 spremeni tako, da se

-obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

-obdolženo B. B. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) in

-obdolženo C. C. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da so naklepoma pomagali Č. Č. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika opisanem pod točko I./A/1. izreka izpodbijane sodbe, v okviru katerega se

Č. Č. očita, da je v letih od 2006 do 2008 kot direktor družbe D., d.o.o., v Mariboru

z namenom, da se družba D., d.o.o., deloma izogne plačilu davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga je po 1. odstavku 3. člena Zakona o davku o dohodkih pravnih oseb (ZDDPO-1-UPB1; Ur. l. RS št. 40/04, 139/04, 17/05) v zvezi z določili 1. odstavka 336. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1-UPB2; Ur. l. RS št. 21/06) ter 1. in 2. odstavka 349. člena ZDavP-1-UPB2 družba dolžna plačati, dal davčnemu uradu, lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev navedenega davka, ko je v Obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, ki ga je bila družba kot davčni zavezanec na podlagi 1. in 2. odstavka 341. člena ZDavP-1-UPB2 dolžna predložiti davčnemu uradu in ga je dne 30. 3. 2007 tudi predložila Posebnemu davčnemu uradu, v rubriki pod zaporedno številko 5 - "Odhodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih", izkazal znesek 23.358.410.392,00 SIT (sedaj 97.472.919,35 EUR), v katerem so bila kot strošek zajeta tudi plačila fiktivnih računov, navedenih pri dejanjih pod točkami I.B/1-4 in fiktivnih računov družb E., d.o.o., F., d.o.o., G., G. G., s.p., H., d.o.o., I., I. I., s.p., J., J. J., s.p., K., d.o.o., L., d.o.o., M., d.o.o., N., N. N., s.p. in O., d.o.o., ki so jih družbi D., d.o.o., izdale družbe in samostojni podjetniki F., d.o.o., P., d.o.o., E., d.o.o., G., G. G., s.p., I., I. I., s.p., J., J. J., s.p., H., d.o.o., K., d.o.o., R., d.o.o., L., d.o.o., M., d.o.o., S., S. S., s.p, Š., Š. Š., s.p., N., N. N., s.p. in O., d.o.o. za nakup odpadnih surovin, za katere pa je vedel, da jih te družbe in samostojni podjetniki niso opravili ter je tako prikazal večje stroške nabave odpadnih surovin, s tem pa izkazal za 2.562.676.502,18 SIT oziroma 10.693.859,55 EUR prenizko davčno osnovo, in tako preslepil davčni organ, torej organ, pristojen za odmero in za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznosti, obveznosti, ki se jim je družba izognila pa pomenijo večjo premoženjsko korist ter se je družba s tem izognila plačilu davka od dohodka pravnih oseb v višini 640.669.125,55 SIT oziroma 2.673.464,89 EUR in tako dosegla veliko premoženjsko korist, Č. Č. pa je šlo za to, da družba doseže takšno premoženjsko korist,

s tem, da so:

-A. A. v septembru in oktobru 2006 v Ljubljani sodeloval v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami in sicer je v času od 11. 9. 2006 do 17. 10. 2006 kot pooblaščenec na transakcijskem računu podjetja J., J. J., s.p. dvigoval gotovino, ki je bila na podlagi fiktivnih računov na transakcijski račun nakazana s strani družbe D., d.o.o. in sicer je dvignil skupno 97.622.856,00 SIT (sedaj 407.372,96 EUR),

-B. B. (prej B. A.) v času od januarja do maja 2006 v Ljubljani sodelovala v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami, in sicer je v času od 1. 1. 2006 do 25. 5. 2006 kot pooblaščenka na transakcijskem računu družbe M., d.o.o., z računa dvigovala gotovino, ki je bila na transakcijski račun družbe nakazana na podlagi fiktivnih računov, in sicer je skupno dvignila vsaj 105.084.000,00 SIT (sedaj 438.507,76 EUR), dvignjeno gotovino pa je takoj po dvigu predala T. T. (prej T. A.),

-C. C. (prej C. A.) v času od maja do oktobra 2006 v Ljubljani sodelovala v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami, in sicer je v času od 26. 5. 2006 do 2. 10. 2006 kot pooblaščenka na transakcijskem računu družbe O., d.o.o., z računa dvigovala gotovino, ki je bila na transakcijski račun nakazana na podlagi fiktivnih računov, in sicer je skupno dvignila vsaj 290.134.075,00 SIT (sedaj 1.210.708,04 EUR), dvignjeno gotovino pa je takoj po dvigu predala U. U.,

s čimer naj bi vsak od njih storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 27. členom KZ.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki teh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, na prvi in drugi stopnji odločanja, obremenjujejo proračun.

II.Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženega Č. Č., obdolženega V. V, obdolženega Z. Z. in obdolženega Ž. Ž., ter ob reševanju pritožb zagovornika obdolženega AA. AA. in tožilk specializiranega državnega tožilstva, se izpodbijana sodba v preostalem delu, torej v točkah I./A./1., I./A./2, I./B/1, I./B./2., I./B./3., I./B./4, I./B./5., ter v točki II. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni senat.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče spoznalo obdolženega Č. Č. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, obdolžene Ž.Ž., V. V., AB. AB., Z. Z., AA. AA., A. A., B. B. (prej B. A.) in C. C. (prej C. A.) pa spoznalo za krive kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Č. Č. je za kaznivo dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe pod I. A/1., po tretjem odstavku 254. člena KZ in drugem odstavku 36. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ določilo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen 600 dnevnih zneskov po 300,00 EUR, za kaznivo dejanje, v izpodbijani sodbi opisano po točko I. A/2 po tretjem odstavku 254. člena KZ in po drugem odstavku 36. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora in stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 300,00 EUR, za kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ in drugem odstavku 36. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ določilo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen 550 dnevnih zneskov po 300,00 EUR, nakar mu je po 2. in 6. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora in enotno stransko denarno kazen 1400 dnevnih zneskov po 300,00 EUR, kar znaša skupno 420.000,00 EUR. Rok plačila denarne kazni mu je določilo na tri mesece od prejema plačilnega naloga in odločilo, da se bo v primeru neizterljivosti, denarna kazen izvršila s spremembo denarne kazni v zaporno, navedlo je tudi kriterije za omenjeno pretvorbo. Po 50. členu KZ je obdolženim Ž. Ž., V. V., AB. AB., Z. Z., AA. AA., A. A., B. B. in C. C. izreklo pogojne obsodbe, pri čemer je obdolženim v njej po tretjem odstavku 254. člena KZ določilo naslednje kazni in preizkusne dobe: Ž. Ž. kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, V. V. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, AB. AB. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, Z. Z. kazen eno leto zapora in preizkusno dobo štirih let, AB. AB. kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, A. A. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, B. B. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter C. C. kazen eno leto in dva meseca zapora ter preizkusno dobo treh let. Obdolženemu Č. Č. je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali do vložitve obtožnice in 1/11 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali po pričetku glavne obravnave, kot tudi sodno takso, pri čemer je odločilo, da bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom. Ostale obdolžene je po četrtem odstavku 95. člena ZKP sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v zvezi z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornikov po uradni dolžnosti pa odločilo, da bodo po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačani iz proračunskih sredstev.

2.Zoper navedeno sodbo so podali pritožbo zagovorniki obdolženega Č. Č., V. V., Z. Z., AA. AA., A. A., B. B., Ž. Ž. in C. C. (pritožbe ni podal le obdolženi AB. AB.) ter tožilki iz specializiranega državnega tožilstva (SDT) in sicer:

A.Zagovornica obdolženega Č. Č., odvetnica AC. AC. (razrešena dne 30.1.) uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita:

-kršitev pravice do obrambe, ker ji kot zagovornici, postavljeni po uradni dolžnosti šele ob vročanju sodbe z obrazložitvijo, ni bil dan primeren čas in tudi niso bile posredovane zaprošene listine za pripravo obrambe v zvezi s pripravo pritožbe. V tem vidi kršitev 12. člena ZKP in 22., 23., 25. in 29. člena Ustave, ter kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP,

-kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prvega odstavka 23. člena Ustave, prvega odstavka 27. člena Ustave ter 6. člena EKČP (v tej zvezi opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 20. 11. 2024 Up-1038/21-13 in Up-1044/21-19), ker je obdolženemu sodila sodnica, ki bi morala biti v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izločena, saj je predhodno že sodila soobdolženemu AČ. AČ. in drugim ter sprejela njihova priznanja krivde in jih obsodila, pri sprejemu sporazuma o priznanja krivde AD. AD. pa celo kršila domnevo nedolžnosti Č. Č. ter zato obstoji objektivni dvom v njeno nepristranskost pri odločanju o krivdi Č. Č.,

-kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nerazumljivega izreka, ki nasprotuje sam sebi,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da odpadne kovine D. d.o.o. glede na izdane račune niso bile prodane. Te namreč so bile prodane in tudi v enakih količinah, le da ne od oseb, ki so navedene v listinah. Transakcije, ki vplivajo na davčno osnovo, tako niso bile lažno prikazane. V tej zvezi opozarja na podobno zadevo istega sodišča prve stopnje X K 133929/2013, kjer je bil obdolženi iz tega razloga oproščen,

-kršitev kazenskega zakona, ker je bil obdolženi obsojen za dve kaznivi dejanji zaradi vsebinsko istega ravnanja, in sicer kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in goljufije, čeprav je zatajitev finančnih obveznosti posebna oblika goljufije in torej specialna v razmerju do goljufije,

-kršitev kazenskega zakona, v kolikor bi sprejeli stališče, da je pravi stek med dejanjema po KZ možen, saj v tem primeru ni bil uporabljen milejši, novi zakon, kjer je z novelo KZ-1C to dejanje postalo kolektivno in zajema vsa izvršitvena ravnanja posameznika, s katerimi se naklepno želi izogniti davčnim obveznostim v obdobju dvanajstih mesecev in po katerem bi bil mogoč le očitek kaznivega dejanja po 249. členu KZ-1 in ne obenem po 211. členu KZ-1 in bi torej bil obdolženi Č. Č. obravnavan le za dve kaznivi dejanji in ne zaradi treh,

-kršitev kazenskega zakonika, ker so v izreku sodbe zajeti tudi meseci, v katerih vrednost vrnitve previsokega presežka DDV ne dosega velike premoženjske koristi in je v tem delu kazenski pregon zastaral,

-napačno odločitev o kazenski sankciji, saj je glede na opis in težo dejanja, njegovo časovno odmaknjenost in dosedanjo nekaznovanost obdolženega ter glede na posledice kaznivega dejanja, očitno pretirana,

-neobrazloženost višine izrečene denarne kazni.

V delu, ki se nanaša na Č. Č., predlaga spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podredno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

B. Zagovornik obdolženega Č. Č., Odvetniška pisarna AE. AE. uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 2., 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, pritožuje se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o stroških postopka, prav tako pa tudi zaradi kršitve ustavnih jamstev iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave, pravice do poštenega postopka ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V pritožbi prvostopenjskemu sodišču očitajo:

-kršitev pravice do poštenega sodnega postopka iz 6. člena EKČP, 23. člena Ustave in druge točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP (ob tem se sklicujejo na priloženo strokovno mnenje dr. AF. AF. in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024), ker je obdolženemu sodila predsednica senata, ki je predhodno sprejela priznanje krivde 11 soobdolženih pomočnikov, pri sprejetju krivde AD. AD. pa celo kršila domnevo nedolžnosti Č. Č. in ni več dajala videza nepristranskosti,

-kršitev iz 450.b člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodnica ne bi smela sprejeti predhodnega sporazuma o priznanju krivde AČ. AČ., saj je s sprejemom le-tega prejudicirala posamezna razmerja v družbi, glede na to, da je obdolženi Č. Č. dokazoval drugače, kot izhaja iz njega,

-nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave zaradi hkratne obsodbe obdolženca za dve kaznivi dejanji, čeprav eno subsumira drugo, kaznivo dejanje po 254. členu KZ je namreč specialna oblika goljufije po 217. členu KZ in gre med njima za navidezni idealni stek po razmerju specialnosti,

-nepravilno uporabo materialnega prava, če predhodna razlaga ne bi bila sprejeta, saj bi v takem primeru sodišče moralo uporabiti novejši, milejši zakon, ki celotno ravnanje obdolženca v roku enega leta opredeljuje kot eno kaznivo dejanje in bi obdolženi bil obsojen za dve namesto za tri kazniva dejanja,

-kršitev 22. člena Ustave, in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče odločilo drugače kot v vsebinsko enakem primeru istega sodišča,

-kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe glede kaznivih dejanj po 254. členu KZ nerazumljiv, je celo sam s seboj v nasprotju in tudi nasprotuje razlogom sodbe,

-kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih glede kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ - neobrazloženo je ostalo stališče, zakaj se kot zavezanec za DDV obravnava D. d.o.o. in ne prodajalci odpadnih surovin,

-kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. členu ZKP in načela poštenega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je zavrnilo obdolženčeve dokazne predloge po postavitvi novega izvedenca in po soočenju AG. AG., AH. AH. in AI. AI. z AČ. AČ.,

-arbitrarnost, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22., 23., in 29. člena Ustave) v zvezi z vedenjem obdolženega Č. Č. o obravnavanih dejanjih in njegovem naklepu pri storitvi le-tega. Sodišče prve stopnje se v tej zvezi namreč ni niti opredelilo do dejanske zmote obdolženca, na katero se je skliceval ob tem, ko je navajal, da je posle družbe dejansko vodil AČ. AČ., kar so nenazadnje potrdile tudi zaslišane priče. Sam je zgolj rutinsko podpisal letno bilanco,

-kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisniki prič glede okoliščine, kdo je vodil in organiziral poslovanje družbe D. d.o.o.,

-kršitev 22. in 23. člena Ustave, saj je zakonsko določen 30 dnevni rok za pritožbo iz 366. člena ZKP v taki obsežni zadevi prekratek. V tej zvezi predlaga prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 366. člena ZKP,

-napačno odmero kazenske sankcije. Obdolženi je namreč star 70 let, ob tem pa skrbi in preživlja svoje družinske člane, med drugim tudi šoloobvezno hči. Izrečena kazen je zato prestroga in predlaga izrek pogojne obsodbe, medtem ko denarni kazni očita neobrazloženost v zvezi z višino.

Predlagajo oprostitev Č. Č., podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

C. Zagovorniki obdolženega Č. Č. iz odvetniške pisarne AJ. AJ. in odvetniki pritožbo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa poudarjajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, kršitev kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 2., 3. in 11. točke prvega odstavka ter kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljajo tudi kršitev 6. člena EKČP in prvega odstavka 23. člena Ustave, zadnje navedeno v zvezi s sodbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21-13, Up 1044/21-19 z dne 20. 11. 2024. Sodišču prve stopnje očitajo:

-kršitev pravice do nepristranskega sodišča, ki so jo uveljavljali že tekom prvostopenjskega sojenja. S tem, ko je sodnica sprejela priznanje krivde 14 soobdolženih pomagačev, sploh pa AD. AD., s katerim je bila kršena tudi domneva nedolžnosti obdolženega Č. Č., si je namreč oblikovala stališče o krivdi obdolženca, torej glavnega storilca in v sojenju Č. Č. ne bi smela več sodelovati, ker je prišlo do kršitve 23. člena Ustave in 6. člena EKČP,

-kršitev kazenskega zakona zaradi neupoštevanja specialnosti kaznivega dejanja po 254. členu KZ glede na kaznivo dejanje po 217. členu KZ,

-kršitev kazenskega zakona, če ne bi upoštevali načela specialnosti, saj bi tedaj sodišče moralo za obdolženca uporabiti novi, milejši zakon, konkretno KZ-1C, ki dopušča opredelitev ravnanj obdolženca le kot dve kaznivi dejanji po 249. členu KZ-1,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nasprotje v razlogih sodbe v zvezi z zaključkom, da je zgolj neresnična navedba dobaviteljev imela za posledico vpliv na davčno osnovo v takem smislu, da se je zaradi teh podatkov zmanjšala. Opozarjajo na zgolj formalno protipravnost, ki jo predstavljajo fiktivni računi, kar pa za obstoj kaznivega dejanja, glede na to, da ni bilo tudi materialne protipravnosti, ne zadošča. Pri tem opozarjajo na vsebinsko podobno zadevo X K 13329/2013, v kateri je bila iz tega razloga pravnomočno izrečena oprostilna sodba,

-pomanjkanje razlogov (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni dokazov, da je obdolženi vedel za obravnavani način poslovanja, niti, da bi naklepno, ravno z namenom zmanjšanja davčne osnove za obračun davka od dohodka pravnih oseb (DDPO), obravnavane račune vključil v odmero davkov,

-kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je opis kaznivega dejanja nesmiseln in nelogičen, izrek je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom obrazložitve,

-zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženi storil kaznivo dejanje v objektivnem smislu, še manj, da je ravnal naklepno, celo z obarvanim naklepom,

-kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ob tem pa tudi kršitev načela poštenega postopka in pravic obrambe, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlik med izvedenskim mnenjem, pridobljenim s strani sodišča, in strokovnimi mnenji obrambe, prav tako ni navedlo prepričljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe po postavitvi novega izvedenca,

-kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotja med podatki spisa in razlogi sodbe. Sodišče se namreč ni opredelilo do razlik v izpovedbah AČ. AČ. glede na faze kazenskega postopka, v katerih je bil ob posameznih izpovedbah,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče AČ. AČ., čeprav je njemu očitano dejanje predhodno priznal in ne more imeti pomembnejše dokazne vrednosti in teže, sploh glede na to, da so številne priče, ki jih tudi našteva, potrdile, da je bil ravno on ta, ki je samostojno opravljal funkcijo direktorja D. d.o.o. in nastopal kot podpisnik pogodb. Neutemeljeno naj bi sodišče tudi verjelo izpovedbi AK. AK., ki od leta 2003 v D. d.o.o. ni bil več zaposlen, poleg tega ima zaradi zdravstvenih težav tudi probleme s spominom. Izpostavljajo, da je bil AČ. AČ. ta, ki je sprejel odločitev o teh poslih in jih vodil, na kar nakazuje tudi elektronska pošta, konkretno elektronsko sporočilo z dne 16. 9. 2009, do katerega se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo,

-napačne odmere kazenske sankcije. Ocenjujejo jo kot prestrogo in izpostavljajo več olajševalnih okoliščin. Menijo, da bi za specialno in generalno prevencijo zadoščala pogojna obsodba. Protivijo se tudi denarni kazni, pri kateri pogrešajo razloge v zvezi z odmerjeno višino.

Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe v smeri oprostitve obdolženega Č. Č., podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

D. Zagovornik V. V., odvetnik AL. AL. iz Odvetniške pisarne AM. AM. in partnerji d.o.o., zaradi vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču očita:

-kršitev ZKP, do katere naj bi prišlo iz razloga odločanja iste sodnice o krivdi obdolženega Č. Č., ki je predhodno odločala o sprejetju priznanja krivde ostalih soobdolženih, zaradi česar je prišlo do posega v pravico do domneve nedolžnosti in nepristranskega sojenja,

-kršitev materialnega prava, saj ni bilo upoštevano zastaranje kazenskega pregona zoper V. V.,

-kršitev določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena (brez navedbe točke, vsebinsko smiselno 11. točka), ker je obrazložitev v zvezi z okoliščinami zastaranja sodišča prve stopnje nerazumljiva,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede kazenske odgovornosti glavnega storilca Č. Č. v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, ki je imela za posledico tudi zmotno presojo kazenske odgovornosti V. V. kot pomagača. Davčna osnova za D. d.o.o. je kljub napačnim navedbam, od koga so bile kupljene odpadne surovine, ostala ista, D. d.o.o. je prikazal točno takšno vrednost nakupov odpadnih kovin, kot je odpadnih kovin tudi prejel in kaznivo dejanje glavnega storilca niti v objektivnem smislu ni podano. Pri tem omenjajo podobno zadevo X K 13329/2013, kjer je bila v takem primeru izdana oprostilna sodba.

Zaradi zastaranja kazenskega pregona predlaga izdajo zavrnilne sodbe zoper V. V., podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, nadalje podredno izdajo oprostilne sodbe zoper vse obdolžene.

E. Zagovornica Z. Z., odvetnica AN. AN., vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Izpostavlja naslednje kršitve:

-kršitev ZKP, saj je o krivdi obdolženega in vseh soobdolženih odločala ista sodnica, ki je predhodno že sprejela priznanje krivde nekaterih ostalih soobdolženih, s čimer je prišlo do kršitve domneve nedolžnosti in pravice do nepristranskega sodišča,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede kazenske odgovornosti glavnega storilca Č. Č., kar je imelo za posledico tudi zmotno presojo kazenske odgovornosti Z. Z. Meni namreč, da je prišlo pri družbi D. d.o.o. le do napačnega knjiženja poslovnih dogodkov, ki so se dejansko zgodili in tako ni prišlo do fiktivnega znižanja davčne osnove in s tem do obravnavanih kaznivih dejanj. V zaključni bilanci se ni izkazovalo večjih odhodkov za nakup odpadnih kovin, kot so bile dejansko pripeljane v D. d.o.o. in kupljene z njihove strani, prikazovalo se je le, da so bile kupljene od pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, dejansko pa so jih za isto ceno prodale fizične osebe (pri tem opozarja, da gre za vsebinsko enako situacijo kot v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru X K 13329/2013, kjer je bil glavni storilec oproščen). Ker tako ni dokazano osnovno kaznivo dejanje, potem tudi ne more biti podana pomoč pri njem.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, podredno izdajo oprostilne sodbe zoper vse obdolžence, ker ni dokazano, da je obdolženi storil dejanje, katerega je obtožen.

F. Zagovornik obdolženega AA. AA., odvetnik AO. AO. iz Odvetniške pisarne AP., o.p. d.o.o., uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer pa ne opredeli, v čem naj bi se odražala izpostavljena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v čem zmotna uporaba materialnega prava. Vsebinsko jasni očitki zajemajo:

-zmotno ugotovljeno dejansko stanje v delu ugotovljenega sodelovanja obdolženca pri fiktivnem poslovanju z odpadnimi surovinami. Fiktivno poslovanje družbe AR. d.o.o. in vedenje direktorja o njem namreč po njegovem iz dokazov v spisu ne izhaja. Zbrani dokazi, (katerih ne navede) kažejo, da so se odpadne surovine prodajale v družbo in izstavljale fakture, ki so bile plačane, kar smiselno izhaja tudi iz določenih izvedeniških in strokovnih mnenj (katerih prav tako ne konkretizira). Na zmotno ugotovljeno dejansko stanje po njegovem kaže tudi večkratna modifikacija obtožbe.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri oprostitve obdolženega oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

G. Zagovornica obdolženega A. A., odvetnica AS. AS., se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Konkretizirani očitki zajemajo:

-bistveno kršitev določb postopka v zvezi s sojenjem sodnice, ki je predhodno, glede nekaterih obdolženih po isti obtožnici, sprejela priznanje krivde in jim izrekla obsodilne sodbe. Okrnjen je namreč videz njene nepristranskosti. S tem, ko je sprejela priznanje krivde, si je namreč omenjena sodnica ustvarila mnenje tudi o vlogi ostalih soobtoženih, ki krivde niso priznali in bi morala biti iz sojenja preostalim obdolženim izločena,

-zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje dvigovanje gotovine zmotno povezovalo s kaznivim dejanjem zatajitve finančnih obveznosti, kot pomoč pri njem. Obdolženi namreč niti po svoji izobrazbi niti pri opravljenih dvigih ni mogel imeti naklepa, saj nikakor ni mogel vedeti, kako posluje D. d.o.o. in kako ta družba oddaja svoje vloge za odmero davkov in tako tudi ni mogel vedeti, da izvršuje kaznivo dejanje in naklepoma pri njem pomaga (dvojni naklep) ter je tako odločitev o obstoju pomagačevega naklepa zmotna,

-kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je izrek sodbe in posledično obrazložitev glede dvojnega naklepa pomagača pomanjkljiv.

Predlaga spremembo sodbe v smeri oprostitve obdolženega.

H. Zagovornik obdolžene B. B., odvetnik AŠ. AŠ., pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Konkretizirani očitki zajemajo:

-zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki zadeva obdolženkin subjektivni odnos do storjenega dejanja oziroma ugotovljen naklep, s katerim naj bi storila kaznivo dejanje. Obdolžena je namreč bila šest mesecev zgolj slamnata lastnica in direktorica družbe M. d.o.o in ji ni bilo nič znanega o poslovanju te družbe, T. T. in AT. AT. sta zgolj izkoristila njeno neizkušenost in naivnost, zaradi katere je tudi podpisovala prazne liste A4 formata in neke dokumente, pri tem pa ni vedela, kaj podpisuje in po njunih navodilih dvigovala gotovino in jima jo izročala brez vprašanj, saj sta bila pogosto agresivna, medtem ko Č. Č. niti ne pozna. Opozarja na sodno prakso v podobnih primerih,

-bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba prve stopnje nima nobenih razlogov glede obdolženkinega zavedanja obstoja kaznivega dejanja ter naklepa oziroma so navedbe v razlogih sodbe glede teh odločilnih dejstev povsem pavšalne.

Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri izreka oprostilne sodbe, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

I. Zagovornik obdolžene C. C., odvetnik AU. AU., se pritožuje zaradi kršitve prvega odstavka 23. in 27. člena Ustave, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjskemu sodišču očita:

-kršitev 23. in 27. člena Ustave, ker je ista sodnica kot v konkretni zadevi, predhodno, med drugim, po sprejetih priznanjih krivde, izrekla tudi obsodili sodbi zoper obdolženega U. U. in AV. AV., prej AZ., ki sta bila obtožena po isti obtožnici kot obdolžena C. C., a zaradi procesnih razlogov izločena iz enotnega obravnavanja zadeve, opisa dejanj zoper njiju pa sta vsebovala tudi natančen opis vloge pritožnice pri izvršitvi kaznivega dejanja, za katerega je bila sedaj spoznana za krivo. S takim sojenjem je sodišče poseglo v njeno pravico do domneve njene nedolžnosti in z nadaljnjim sojenjem zoper njo okrnilo tudi videz nepristranskosti,

-zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s prvostopenjsko ugotovitvijo o obstoju dvojnega naklepa obdolženke, torej, da se je kot pomagač zavedala, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter je to tudi hotela, torej, da je zajel tako ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca. Ta ugotovitev je po njegovi oceni namreč glede na izobrazbo obdolžene, ki je le opravljala priložnostna dela in bila večino časa brez zaposlitve in je le bila pripravljena dvigovati gotovino na banki in jo izročiti svojemu predpostavljenemu, medtem ko ji narava družbe O. d.o.o. ni bila poznana in Č. Č. tudi ne pozna, zmotna. V posledici je bilo nato tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri oprostitve obdolžene, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se zadeva dodeli drugemu sodniku.

J. Zagovornik obdolženega Ž. Ž., odvetnik AŽ. AŽ. iz Odvetniške pisarne BA. d.o.o., vlaga pritožbo zaradi:

-bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP, saj je sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo na prvi stopnji, predhodno sprejela priznanje krivde nekaj soobtoženih pomagačev in zoper njih izrekla obsodilne sodbe. Ker se obdolžencu očita smiselno povsem enako ravnanje kot tistim, za katere je sprejela priznanje krivde in izdala obsodilne sodbe, predmetna obsodilna sodba pa tudi temelji na istih dokazih (dokumentacija davčne uprave), je očitno, da omenjena sodnica ni delovala nepristransko. Obdolženi sicer na prvi stopnji ni zahteval njene izločitve, jo pa sedaj, saj se je ravno z izrečeno sodbo pokazala njena pristranskost. Meni, da bi sodnica po sprejetih priznanjih krivde za soobdolžene morala predlagati svojo izločitev,

-kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (prvi odstavek 372. člena ZKP) predvsem v zvezi z dvojnim naklepom obdolženega,

-zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede izkazanosti dvojnega naklepa obdolženega. Ta namreč temelji na zmotnem dejanskem zaključku, ki ga izvedeni dokazi ne izkazujejo.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri oprostitve obdolženca, podredno njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje drugemu senatu.

K. Tožilki iz SDT se pritožujeta iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, torej zaradi odločbe o kazenskih sankcijah glede vseh obdolženih. Predlagata večje upoštevanje obteževalnih okoliščin in posledično izrek strožjih kazni, in sicer se naj obdolženemu Č. Č. za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, opisano pod točko I. A/1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, določi glavna kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti pod točko I. A/2. izreka sodbe sodišča prve stopnje določi glavna kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje goljufije pod točko II izreka sodbe prve stopnje pa glavna kazen dve leti in šest mesecev, ter se mu nato izreče enotna glavna kazen šest let in štiri mesece zapora. Po njunem predlogu naj se tudi obdolženemu Ž. Ž. v pogojni obsodbi določena kazen zapora zviša na dve leti in preizkusna doba na pet let, obdolženemu V. V. v pogojni obsodbi določena kazen zapora zviša na dve leti in preizkusna doba na štiri leta, obdolženemu AB. AB. v pogojni obsodbi določena kazen zviša na eno leto in šest mesecev ob nespremenjeni preizkusni dobi treh let, obdolženemu Z. Z. naj se izreče kazen dve leti in šest mesecev zapora, obdolženemu AA. AA naj se v pogojni obsodbi določena kazen zapora zviša na dve leti in preizkusna doba na pet let, obdolženemu A. A. naj se v pogojni obsodbi določena kazen zapora zviša na dve leti in preizkusna doba na štiri leta, obdolženi B. B. naj se v pogojni obsodbi določena kazen zapora zviša na dve leti in preizkusna doba na štiri leta, obdolženi C. C. pa naj se izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora.

3. Na pritožbe obdolženih sta podali odgovor okrožna in višja državna tožilka iz SDT s predlogom, da jih pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljene.

4. Zagovornik obdolženega Č. Č., odvetniška pisarna AE. AE., zagovornik obdolženega Ž. Ž. in zagovornik C. C., so podali odgovore na pritožbo SDT in se v njih zavzeli za njeno zavrnitev.

5. Zagovornik obdolženega, odvetniška pisarna AE. AE., je dne 25. 8. 2025 podal vlogo, v kateri navaja, da obdolženemu Č. Č. sodba še ni bila vročena in zadeva še ne bi smela biti posredovana na Višje sodišče v Mariboru.

6. Zagovorniki obdolženih Č. Č., V. V., Z. Z. in C. C. so predlagali, da jih sodišče vabi na sejo pritožbenega senata. Sodišče je presodilo, da okoliščine zadeve ne terjajo javne seje, zato je slednjo opravilo brez navzočnosti strank in javnosti.

7. Pritožbe zagovornikov Č. Č., V. V., Z. Z., A. A. in Ž. Ž. so utemeljene, glede obdolženih AB. AB., AA. AA., B. B. in C. C. pa je bilo treba v izpodbijano sodbo poseči s spremembo oziroma razveljavitvijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, po uradni dolžnosti.

Očitek kršitve pravice do obrambe zaradi prekratkega roka za vložitev pritožbe in onemogočanja priprave obrambe - očitek kršitve določb 12. člena ZKP, 22., 23., 25. in 29. člena Ustave

8.Zagovornica obdolženega Č. Č., AC. AC., navaja, da ji sodišče potem, ko jo je postavilo za zagovornico, ni dalo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, kot to zapovedujeta 12. člen ZKP (konkretno četrti odstavek 12. člena ZKP) in 29. člen Ustave. Sodbo z obrazložitvijo, ki obsega 163 strani, ji je namreč vročilo skupaj z odredbo, s katero jo je imenovalo za zagovornico po uradni dolžnosti. Tako je imela le 30 dni časa za preučitev zadeve z več kot 11.000 stranmi gradiva in sestavo pritožbe, pri čemer predhodno ni bila seznanjena z zadevo. Sodišče ji na njeno zaprosilo, do poteka roka za pritožbo tudi ni posredovalo zahtevane listinske dokumentacije. S takim ravnanjem sodišča je bila obdolžencu kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, pa tudi pravica do obrambe in enakost orožij. Ureditev iz 366. člena ZKP je po njeni oceni tudi sicer neustavna, saj določa za vse primere, brez izjeme, tudi za tako obsežne zadeve kot je predmetna, (le) 30 dnevni rok za pritožbo. Takšna okrnitev pravice do obrambe predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je bistveno vplivala na zakonitost celotnega postopka.

9.Odvetniška pisarna AE. AE. prav tako uveljavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave. Zakonsko določen 30 dnevni rok za pritožbo v tako obsežni zadevi je namreč tudi po njihovi oceni prekratek. V tej zvezi predlagajo prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 366. člena ZKP.

10.Tožilki iz SDT sta v odgovoru na pritožbo v tej zvezi navedli, da zakonsko določen rok za pritožbo, torej 30 dni, v konkretni zadevi zadošča za uveljavljanje (vsebinske) pravice do pritožbe oziroma obrambe. V pretežnem delu postopka na prvi stopnji je obdolženega Č. Č. namreč zastopala Odvetniška pisarna AJ. AJ. in odvetniki, ki so tudi vložili pritožbo za obdolženca in so tako odvetniki te pisarne dobro seznanjeni s celotno zadevo in jim 30 dnevni rok za pritožbo ni mogel biti prekratek, v skladu z določbo drugega odstavka 68. člena ZKP pa se šteje, da je obramba obdolžencu zagotovljena, če v postopku sodeluje (vsaj) eden od zagovornikov.

Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da je obdolženega tekom prvostopenjskega sojenja zastopala odvetniška pisarna AJ. AJ. in odvetniki (poleg preiskave) od vložitve obtožnice 4. 12. 2018 do 24. 11. 2023. Omenjena odvetniška pisarna je v tem času vložila ugovor zoper obtožnico, predlog za izločitev dokazov, obdolženca zastopala na predobravnavnem naroku, podala številne dokazne predloge, vložili so pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njihov predlog za izločitev dokazov, podali so predlog za izločitev sodnice BB. BB. z dne 10. 2. 2022 (zaradi sprejema priznanj krivde soobdolženih), zastopali so obdolženega Č. Č. na številnih narokih glavne obravnave, ko so obdolženi podajali zagovore, ko so bile zaslišane številne priče, zaslišana strokovnjaka BC. BC. in BČ. BČ., njim je bilo vročeno izvedensko mnenje mag. BD. BD. z dne 31. 5. 2023, na katerega so tudi podali pripombe z dne 12. 7. 2023, posredovali so strokovno mnenje BČ. BČ. z dne 19. 9. 2023, zastopali obdolženega Č. Č. na glavni obravnavi, ko sta bili zaslišani sodna izvedenka mag. BD. BD. in izvedena priča BE. BE., ko sta bili zaslišani izvedena priča BČ. BČ. in sodna izvedenka mag. BD. BD., podali so tudi številne vloge obrambe z dokaznimi predlogi. Na prvi stopnji sojenja Č. Č. niso zastopali le na narokih glavne obravnave dne 27. 11. 2023, 24. 1. in 13. 5. 2024, ko so bile zaslišane skupaj tri priče (AV. AV. prej AZ., BF. BF. in BG. BG.), dne 10. 5. 2024, ko je obdolženi Č. Č. dejal zgolj, da razume modifikacijo obtožbe, dokazi pa se niso izvajali ter dne 22. 5. 2024 in 3. 6. 2024, ko so stranke predstavile zaključne besede. Tedaj je obdolženca zastopal zagovornik BH. BH. Obdolženi in njegov tedanji zagovornik sta bila na zadnjem naroku navzoča in sta podala zaključno besedo, oba sta bila navzoča tudi na razglasitvi sodbe 6. 6. 2024. Zagovornik BH. BH. je dne 10. 6. 2024 napovedal pritožbo (je ne bi rabil, saj je bila Č. Č. izrečena zaporna kazen), nato pa 21. 6. 2024 sodišču sporočil (list. št. 9331), da mu je obdolženi Č. Č. odpovedal pooblastilo. Istega dne, 21. 6. 2024 je sodišče prejelo priglasitev pooblastila od odvetniške pisarne AJ. AJ. in odvetniki (list. št. 9335), ki so ob tem zahtevali obsežne kopije spisa (ki so jih tudi prejeli). Dne 6. 12. 2024 so iz pisarne AJ. AJ. in odvetniki sporočili, da so prejeli preklic pooblastila z dnem 6. 12. 2024, ki so ga tudi predložili (list. št. 9463). Č. Č. je tudi sam posredoval preklic pooblastila sodišču (list. št. 9466). Dne 30. 12. 2024 je sodnica - predsednica senata dala odredbo, da se obdolženemu Č. Č. postavi zagovornik po uradni dolžnosti (list. št. 9470) in dne 30. 12. 2024 je predsednica sodišča izdala odredbo, da se po tretjem odstavku 70. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZKP, obdolženemu Č. Č. po uradni dolžnosti postavi zagovornica AC. AC. (list. št. 9471). Ta odredba je bila odvetnici poslana 6. 1. 2025, sočasno s sodbo in pravnim poukom o 30 dnevnem roku za pritožbo, vso omenjeno pošto je odvetnica prejela 8. 1. 2025. Dne 24. 1. 2025 je zagovornica AC. AC. naročila kopije spisa in sodišče zaprosila za podatek, na kateri naslov je bila obdolžencu poslana sodba ter zaprosila za dostavo sodbe zoper AČ. AČ. Dne 29. 1. 2025 (iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba z obrazložitvijo obdolžencu vročena 25. 1. 2025 v ZDA) so iz odvetniške pisarne AJ. AJ. in odvetniki posredovali novo pooblastilo za zastopanje Č. Č. (list. št. 9579) in zato je bil 30. 1. 2025 izdan sklep o razrešitvi zagovornice AC. AC. (list. št. 9594). Sklep je bil poslan Odvetniški pisarni AJ. AJ. in odvetniki skupaj s sodbo, ter Č. Č. in AC. AC. (prejela 10. 2. 2025). Dne 5. 2. 2025 je pritožbo podala Odvetniška pisarna AJ. AJ. in odvetniki, dne 7. 2. 2025 je pritožbo v imenu Č. Č. podala tudi Odvetniška pisarna AE. AE. (list. št. 9738) in priložila pooblastilo za zastopanje, dne 7. 2. 2025 je, še pred prejemom sklepa o njeni razrešitvi, pritožbo za Č. Č. podala tudi odvetnica AC. AC. (list. št. 9776). Tako so pritožbo zoper sodbo podali trije zagovorniki obdolženega Č. Č., od katerih je eden (Odvetniška pisarna AJ. AJ. in odvetniki) omenjenega obdolženca že zastopal večji del prvostopenjskega sojenja in tudi po razglasitvi sodbe, ko si je pridobil listinsko dokumentacijo, tik pred izdajo sodbe z obrazložitvijo pa (ponovno) predložil preklic pooblastila, da je bilo treba obdolžencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, za kar je bila imenovana AC. AC. Ob takem poteku zadeve po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe ali kršitvi pravice do (vsebinske) pritožbe, čeprav odvetnici AC. AC. oziroma s tem obdolženemu, glede na izpostavljene okoliščine (ni dobila primernega časa za seznanitev z zadevo in ji tudi ni bila posredovana zahtevana dokumentacija), niso bile zagotovljene vse pravice iz 12. člena ZKP. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe in primernega časa za pritožbo se za obdolženca namreč presojata v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja kot celote in ju je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. In vse okoliščine konkretnega primera (in ne zgolj parcialne, ki jih izpostavlja in se nanašajo na zagovornico AC. AC.), zlasti pa dejstvo, da obdolženega Č. Č. v pritožbenem postopku zastopa odvetniška pisarna, ki ga je že tekom prvostopenjskega sojenja in v času po razglasitvi sodbe in je tudi prejela zahtevane kopije listin spisa, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 68. člena ZKP kažejo, da s strani obrambe obdolženega Č. Č. očitane kršitve, konkretno tudi kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 12. členom ZKP ni podana, saj ni izkazano, da bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Odvetniku, ki obdolženca zastopa tekom kazenskega postopka in vsebinsko ter procesno spremlja dogajanje v postopku, rok 30 dni za vložitev pritožbe, neoziraje se na ravnanje sodišča pri upoštevanju instrukcijskega roka 30 dni za pisanje sodbe, ni prekratek za uveljavljanje učinkovite obrambe in za uveljavitev obdolženčeve pravice do pritožbe. V konkretnem primeru tako tudi ni razlogov za ustavno presojo 366. člena ZKP in v tej zvezi predlagano prekinitev postopka. Omenjena določba je po oceni pritožbenega sodišča jasna in ustavno skladna.

Opis kaznivih dejanj Č. Č. v izreku sodbe

Zagovorniki obdolženega Č. Č. iz odvetniške pisarne AE. AE. navajajo, da je izrek sodbe glede kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in je kot tak obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženi Č. Č. v letu 2006 pridobil D. d.o.o. 2.673.464,89 EUR premoženjske koristi s tem, da je izplačal za 10.693.859,55 EUR računov, za katere družba naj ne bi nič prejela (in bi jo naj de facto oškodoval za to vrednost), v letu 2007 pa naj bi družbi D. d.o.o. pridobil 226.577,58 EUR premoženjske koristi s tem, da jo je v resnici oškodoval za 985.119,91 EUR, ko je izplačal račune, za katere je vedel, da družba D. d.o.o. v zameno ne bo ničesar prejela. Tak očitek je po njihovi oceni nesmiseln in vsebinsko nelogičen. Manjka mu povezava med plačanimi, domnevno fiktivnimi računi in koristjo, ki jo to ima za D. d.o.o. Tako opis dejansko opisuje ravnanje Č. Č., s katerim je oškodoval D. d.o.o. za 11.678.979,46 EUR. Nerazumljiv je tudi opis dejanja v II. točki izpodbijane sodbe, saj s plačilom računov obveznosti iz naslova DDV-ja preidejo na družbe dobaviteljice.

Zagovorniki obdolženega Č. Č. iz odvetniške pisarne AJ. AJ. in odvetniki v točki 7 pritožbe izpostavljajo vsebinsko smiselno enako. Tudi po njihovem stališču je izrek sodbe v točki I in II nesmiseln in nelogičen, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz opisa dejanj namreč tudi po njihovem mnenju izhaja očitek, da je D. D. oškodoval F. d.o.o., nato pa je narejen zmoten zaključek, da mu je šlo za to, da ji pridobi veliko premoženjsko korist. V letih 2006 in 2007 naj bi namreč po opisu dejanja Č. Č. plačal za več kot 11 milijonov evrov računov za storitve, za katere je vedel, da ne bodo nikoli opravljene oziroma odpadne surovine ne bodo dostavljene, zato je nelogičen zaključek, da je s tem dosegel D. d.o.o. veliko premoženjsko korist in mu je tudi šlo za to. D. d.o.o. je namreč glede na tak opis oškodoval in od te premoženjske škode D. d.o.o. ni bil zavezan k plačilu davka na dobiček. Tako izreku manjka povezava med plačanimi, domnevno fiktivnimi računi in koristjo, ki jo to ima za D. d.o.o.. Izrek je nejasen tudi v delu, ki se nanaša na DDV. Le-tega so namreč bili zavezani plačati dobavitelji od trenutka, ko jim je D. d.o.o. izpolnil obveznost in plačal račune, da je plačilo izvedel, pa je bilo ugotovljeno.

Na nerazumljivost izreka sodbe in njegovo notranjo neskladnost opozarja tudi zagovornica Č. Č., odvetnica AC. AC. Tudi po njeni oceni je opis kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti tak, da kaže na oškodovanje D. d.o.o. in ne na pridobitev protipravne premoženjske tej družbi. Iz izreka sodbe oziroma opisa dejanja ni mogoče razbrati izvršitvenega ravnanja obdolženega, na podlagi katerega bi bilo mogoče razbrati kakršnokoli pravno povezavo med izplačanimi računi, ki naj bi bili fiktivni, in pridobivanjem koristi družbi D. d.o.o.

Tožilki iz SDT kot neutemeljen zavračata očitek pritožnikov o nerazumljivosti izreka sodbe oziroma o tem, da naj bi bil izrek sam s seboj v nasprotju in s tem storjeni kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz točk I.A.1 in I.A.2, v katerih je opisano kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, ne izhaja, da so bili fiktivni računi, na podlagi katerih je družba D. d.o.o. znižala davčno osnovo za plačilo DDPO, plačani. Izrek sodbe je tako povsem razumljiv in skladen sam s seboj. Očitek, da so bili računi dejansko plačani, izhaja iz dela izreka sodbe (točka I.B.1 - I.B.8), ki se nanaša na pomagače in ne na glavnega storilca1. Neutemeljene so tudi navedbe glede plačila DDV, saj je v izreku sodbe opisana obveznost plačila DDV, ki jo je imela družba D. d.o.o. in jo je potrdil dokazni postopek. D. d.o.o. namreč vstopnega DDV iz poslovanja s fizičnimi osebami, brez računov missing traderjev, ki so bili neplačujoči zavezanci za plačilo DDV, sploh ne bi mogla uveljavljati. Prav tako ne bi mogla uveljavljati odhodkov v zvezi z obračunom DDPO, saj je šlo za prodajo s strani fizičnih oseb na črno brez plačila akontacije dohodnine. Tako je opis dejanja po njunem popoln in razumljiv. Sklicevanje na sodbo X K 13329/2013 ob tem ni utemeljeno, saj se izpostavljena sodba nanaša na časovno obdobje pred uvedbo spremembe pri obdavčitvi fizičnih oseb z uveljavitvijo akontacije dohodnine od vsakega izplačila dobavitelju - fizični osebi.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da iz opisa dejanja pod točko I/A/1. izreka sodbe izhaja, da je obdolženi Č. Č. v letih od 2006 do 2008 kot direktor družbe D. d.o.o. v Mariboru, z namenom, da se omenjena družba izogne plačilu DDPO, ki ga je po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-1 v zvezi s prvim odstavkom 336. člena ZDavP ter prvim in drugim odstavkom 349. členom ZDavP-1 družba dolžna plačati, dal davčnemu uradu lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev navedenega davka, ko je v obračunu davka od DDPO za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, ki ga je družba 30. 3. 2007 predložila Posebnemu davčnemu uradu, v rubriki pod zaporedno številko 5 -"Odhodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih", izkazal znesek 23.358.410.392,00 SIT (sedaj 97.472.919,35 EUR), v katerem so bila kot strošek zajeta tudi plačila fiktivnih računov, ki so v nadaljevanju našteti in so jih družbi D., d.o.o. izdale družbe in samostojni podjetniki F., d.o.o., P., d.o.o., E., d.o.o., G., G. G., s.p., I., I. I., s.p., J., J. J., s.p., H., d.o.o., K., d.o.o., R., d.o.o., L. d.o.o., M., d.o.o., S., S. S., s.p., Š., Š. Š., s.p., N., N. N., s.p. in O., d.o.o. za nakup odpadnih surovin, za katere pa je vedel, da jih te družbe in samostojni podjetniki niso opravili ter je tako prikazal večje stroške nabave odpadnih surovin, s tem pa izkazal za 2.562.676.502,18 SIT oziroma 10.693.859,55 EUR prenizko davčno osnovo, in tako preslepil davčni organ, torej organ, pristojen za odmero in za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznosti. Obveznosti, ki se jih je družba izognila, pa pomenijo večjo premoženjsko korist ter se je družba s tem izognila plačilu davka od DDPO v višini 640.669.125,55 SIT oziroma 2.673.464,89 EUR in tako dosegla veliko premoženjsko korist, Č. Č. pa je šlo za to, da družba doseže takšno premoženjsko korist.

17.Iz točke I/A/2 izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi Č. Č. v letih od 2006 do 2008 kot direktor družbe D., d.o.o. v Mariboru z namenom, da se družba D., d.o.o., deloma izogne plačilu DDPO, ki ga je dolžna izračunati in plačati po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 v zvezi z določili prvega odstavka 354. člen ZDavP-2 ter prvim in drugim odstavkom 370. člena ZDavP-2, dal davčnemu uradu lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev navedenega davka, ko je v Obračunu davka od DDPO za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007, ki ga je bila družba kot davčni zavezanec na podlagi prvega in drugega odstavka 358. člena ZDavP-2 dolžna predložiti davčnemu uradu in ga je dne 25. 3. 2008 tudi predložila, v rubriki pod zaporedno številko 5 - "Odhodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih", izkazal znesek 107.934.759,59 EUR, v katerem so bila kot strošek zajeta tudi plačila fiktivnih računov, navedenih v nadaljevanju izreka, ki so jih družbi D., d.o.o., izdale družbe K., d.o.o., AR, d.o.o., in BI., d.o.o., za nakup odpadnih surovin, za katere pa je vedel, da jih te družbe niso opravile ter je tako prikazal večje stroške nabave odpadnih surovin, s tem pa izkazal za 985.119,91 EUR prenizko davčno osnovo in tako preslepil davčni organ, obveznosti, ki se jim je družba izognila, pa pomenijo večjo premoženjsko korist ter se je družba s tem izognila plačilu davka od DDPO v višini 226.577,58 EUR in tako dosegla veliko premoženjsko korist, Č. Č. pa je šlo za to, da družba doseže takšno premoženjsko korist.

18.V takih opisih obdolženčevega ravnanja so po oceni pritožbenega sodišča na razumljiv in notranje skladen način zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tako zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ kakor kaznivega dejanja davčne zatajitve po 249. členu KZ-1C kot si prizadeva dejanje kvalificirati obramba obdolženega Č. Č. in tako očitek zagovornikov obdolženega Č. Č. o storjeni kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne drži. Iz opisa dejanja Č. Č. namreč ne izhaja, da je D. d.o.o. izvršil plačila teh fiktivnih računov, kot zmotno navajajo pritožniki, temveč zgolj, da je stroške, ki so iz njih izhajali, prikazal davčnemu organu kot odhodke, čeprav za to ni imel pravne osnove, saj materiala niso nabavile te pravne osebe oziroma samostojni podjetniki in D. d.o.o. posledično ni imel pravne podlage za uveljavljanje odhodkov v zvezi z obračunom DDPO. Ob tem je evidentno, da je bil omenjeni opis dejanj obdolženemu Č. Č. tudi povsem razumljiv, saj je v zagovoru navajal, da je družba D. d.o.o. odpadne surovine tudi dejansko nabavila in plačala, le da od fizičnih oseb in ne pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki so navedeni na računih (ki so bili podlaga za odmero DDPO). Sklicevanje na sodbo v zadevi X K 13329/2013 v kontekstu popolnosti in notranje skladnosti opisa kaznivega dejanja ob tem ne more biti uspešno, saj je bil v omenjeni zadevi obdolženi za istovrstno kaznivo dejanje oproščen iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker ni bilo dokazano (dejansko stanje s strani pritožbenega sodišča sedaj ni presojano), da je storil kaznivo dejanje in ne zato, ker opis dejanja ne bi bil popoln ali jasen.

19.Zagovorniki obdolženega Č. Č. so, kot že omenjeno, uveljavljali tudi nerazumljivost izreka II. točke izpodbijane sodbe. Navedli so, da obveznost iz naslova DDV-ja ob plačilu računa preide na družbe dobaviteljice in ni več obveza D. d.o.o. Glede na to, da na podlagi lažnih računov odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati in se zato tudi obveznost plačila ne more prenesti na drugo pravno osebo, pa tudi ta očitek ni utemeljen. Opis tega dela ravnanja obdolženca, ki je na prvi stopnji opredeljen kot goljufija, se ob tem vsebinsko tudi ne prekriva z opisom ravnanja obdolženca, zajetim pod točkama I/A/1 in I/A/2 izreka izpodbijane sodbe. Pri zadnje omenjenih gre namreč za neupravičeno izognitev plačila DDPO, pri ravnanju, opredeljenem kot goljufija, pa za neupravičeno vračilo presežka DDV.

Očitek zastaranja kazenskega pregona zoper Č. Č.

20.Zagovornica Č. Č., odvetnica AC. AC., navaja, da je, če bi stali na stališču, da je stek kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in goljufije mogoč (čemur pa uvodoma nasprotujejo vsi zagovorniki obdolženega Č. Č.), kazenski pregon za kaznivo dejanje, zajeto v točki II. izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vračilo previsokega presežka plačanega DDV, deloma že zastaral in sicer za mesece december 2006, januar 2007 ter marec 2007 do junij 2007, v katerih vrednost previsokega presežka DDV ne dosega velike premoženjske koristi. Mesečni presežki, ki ne presegajo velike premoženjske koristi, bi morali biti obravnavani po prvem odstavku 254. člena KZ, saj je v primeru periodičnih zneskov treba vsakokratno ravnanje obravnavati kot samostojno dejanje.

21.Tožilki iz SDT sta v tej zvezi navedli, da zajem mesecev, v katerih vrednost presežka vrnjenega DDV ni dosegla velike premoženjske koristi, ne predstavlja kršitve, saj goljufija tega pogoja ne zajema.

22.Kaznivo dejanje iz točke II. izreka izpodbijane sodbe je bilo storjeno kot enovito kaznivo dejanje v letih 2006 in 2007 in ustreza tako opisu dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, kakor tudi davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1C. Za obe kaznivi dejanji je glede na zagroženo kazen zapora do osem let predpisan rok za zastaranje kazenskega pregona dvajset let. Ta rok začne teči od zadnjega ravnanja obdolženca (t.i. delavnostna teorija) v njegovem okviru. Tako zastaranje kazenskega pregona v času odločanja višjega sodišča še ni nastopilo. Posamezna dejanja znotraj kaznivega dejanja namreč ne predstavljajo samostojnega dejanja, temveč so le del nadaljevane, časovno povezane kriminalne dejavnosti obdolženca.

Opis kaznivih dejanj pomagačev

23.Zagovornica A. A., odvetnica AS. AS., sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je izrek sodbe (in posledično obrazložitev) glede dvojnega naklepa pomagača A. A. pomanjkljiv. Pritožbeno sodišče je preizkusilo omenjeni očitek v zvezi z opisom dejanja, ki se očita A. A., v okviru uradnega preizkusa pa tudi glede ostalih obdolženih pomagačev (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP).

24.Pritožbeni pregled pokaže, da iz opisa dejanja A. A. (I/B/6), B. B. (I/B/7) in C. C. (I/B/8) v izpodbijani sodbi izhaja, da so naklepoma pomagali Č. Č. pri storitvi kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika, opisanih pod točko I.A/1 in 2. (za zdaj obravnavane pomagače I.A/1), v okviru katerih je navedeno, da je Č. Č. z namenom, da se družba D. d.o.o. deloma izogne plačilu DDPO, dal davčnemu uradu lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev tega davka, ko je v Obračunu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 izkazal znesek, v katerem so bila kot stroške zajeta tudi plačila fiktivnih računov za nakup odpadnih surovin številnih družb in samostojnih podjetnikov (tudi J., J. J. s.p., M, d.o.o. in O. d.o.o.), za katere je vedel, da jih niso opravili ter je tako prikazal večje stroške nabave odpadnih surovin, s tem pa izkazal prenizko davčno osnovo in tako preslepil davčni organ, saj se je družba izognila plačilu DDPO v višini 2.673.464,89 EUR in tako dosegla veliko premoženjsko korist,

s tem da so:

-A. A. v septembru in oktobru 2006 v Ljubljani sodeloval v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami, in sicer je v času od 11. 9. 2006 do 17. 10. 2006 kot pooblaščenec na transakcijskem računu podjetja J., J. J., s.p. dvigoval gotovino, ki je bila na podlagi fiktivnih računov na transakcijski račun nakazana s strani družbe D., d.o.o. in sicer je dvignil skupno 97.622.856,00 SIT (sedaj 407.372,96 EUR),

-B. B. v času od januarja do maja 2006 v Ljubljani sodelovala v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami, in sicer je v času od 1. 1. 2006 do 25. 5. 2006 kot pooblaščenka na transakcijskem računu družbe M., d.o.o., z računa dvigovala gotovino, ki je bila na transakcijski račun družbe nakazana na podlagi fiktivnih računov, in sicer je skupno dvignila vsaj 105.084.000,00 SIT (sedaj 438.507,76 EUR), dvignjeno gotovino pa je takoj po dvigu predala T. T. (prej T. A.),

-C. C. v času od maja do oktobra 2006 v Ljubljani sodelovala v navideznem poslovanju z odpadnimi surovinami, in sicer je v času od 26. 5. 2006 do 2. 10. 2006 kot pooblaščenka na transakcijskem računu družbe O., d.o.o., z računa dvigovala gotovino, ki je bila na transakcijski račun nakazana na podlagi fiktivnih računov, in sicer je skupno dvignila vsaj 290.134.075,00 SIT (sedaj 1.210.708,04 EUR), dvignjeno gotovino pa je takoj po dvigu predala U. U.

25.Vsi so bili torej na prvi stopnji obsojeni, da so kot pooblaščenci dvigovali iz računov družb O. d.o.o. in M. d.o.o., katerih direktorji in družbeniki so bili drugi oziroma iz računa samostojnega podjetnika J., J. J. s.p, denar, ki se je tja stekal iz D. d.o.o. na podlagi fiktivnih računov in v okviru kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženi (glavni storilec) Č. Č., pri čemer sta C. C. in B. B. tako dvignjen denar izročili drugima pomagačema Č. Č., in sicer U. U. in T. T.

26.Pomoč je naklepna podpora storilcu pri njegovem protipravnem ravnanju. Kot pomagača pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti (oziroma davčne zatajitve) lahko štejemo osebo, ki pri obravnavanem ravnanju naklepno prispeva bistveno pomoč, kot je npr. napačno knjiženje, izdajanje lažnih faktur kot podlage pri odmeri davkov. Pomagač lahko ravna izključno s krivdno obliko naklepa. Pri tem mora njegov naklep biti dvojen. Zajemati mora tako ravnanja pomoči, kot tudi dejanje glavnega storilca, v konkretnem primeru Č. Č.

27.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da konkretizacija naklepa praviloma sodi v obrazložitev sodbe, za sam opis dejanja v izreku pa zadošča, da daje okvir za ugotavljanje določene krivdne oblike. Glede konkretizacije dvojnega naklepa, ki se zahteva za pomagača, pa so se v sodni praksi izoblikovala merila, da opis kaznivega dejanja mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju glavnega storilca. Pri tem ni treba, da se zaveda vseh podrobnosti dejanja, h kateremu prispeva, zavedati pa se mora njegove kaznivosti, torej mora biti podana pomagačeva (vsaj) laična ocena prepovedanosti dejanja glavnega storilca. Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zatajuje finančne obveznosti plačevanja DDPO. Na podlagi navedbe takih okoliščin, mora biti izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati že iz opisa dejanja, povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.

28.Obravnavani opisi dejanj obdolženih A. A., B. B. in C. C. po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne zajemajo vseh zakonskih znakov pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (niti po prvem odstavku 249. člena KZ-1C v zvezi s 38. členom KZ-1C, kot si prizadeva dejanje kvalificirati obramba obdolženega Č. Č.). V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Res očitek pogostih dvigov gotovine iz računov družbe oziroma samostojnega podjetnika v skupnem, velikem znesku, kaže na neobičajno ravnanje obdolženih pomagačev, vendar brez dodatne utemeljitve še ni mogoče zaključiti, da bi vsaka povprečno razumna oseba ob takem ravnanju doumela, da gre za davčno utajo oziroma protipravno dejavnost, povezano z utajo davkov v korist neke druge družbe, družbe D. d.o.o., v kateri niso niti zaposleni niti njeni pooblaščenci in dejanje izvršuje direktor družbe D. d.o.o. Brez konkretizacije okoliščin v zvezi z dvojnim naklepom v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja, konkretno dvigovanja gotovine z računa podjetja na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika, ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki temelji na izogibanju DDPO družbe D. d.o.o.

29.Tako je pritrditi zagovornici obdolženega A. A., da opis kaznivega dejanja A. A. ni popoln in po uradni dolžnosti ugotoviti, da ni popoln niti pri obdolženih B. B. in C. C. (zagovorniki omenjenih so glede obstoja dvojnega naklepa pritožbo vložili iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma pomanjkanja razlogov v obrazložitvi sodbe in ne zaradi kršitve kazenskega zakona zaradi pomanjkljivega opisa, ki ne bi zajemal vseh zakonskih znakov).

30.Navedeno narekuje ugoditev pritožbi zagovornice A. A. ter spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša nanj v oprostitev obtožbe, po uradni dolžnosti, iz istega razloga kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), pa tudi spremembo izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženi B. B. in C. C. v oprostilno sodbo.

31.Ker je pritožbeno sodišče obdolžene A. A., B. B. in C. C. oprostilo obtožbe, ni presojalo ostalih pritožbenih navedb njihovih zagovornikov, saj so v posledici sprejete odločitve postale brezpredmetne.

32.Glede na odločitev, sprejeto v zvezi z obtožbo zoper A. A., B. B. in C. C., je pritožbeno sodišče v zvezi s stroški slednjih ter njihovih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).

33.Pritožbeno sodišče je opravilo pregled opisa dejanj tudi za ostale, sedaj še obravnavane pomagače, konkretno tudi za obdolženega Ž. Ž., ki je podal pritožbo tudi v tej zvezi, vendar pomanjkljivosti v opisu zakonskih znakov dejanja, tudi kar zadeva dvojni naklep pomagača, ni zasledilo. Iz opisa dejanja pod točko I./B/1 namreč izhajajo tudi okoliščine v zvezi z dvojnim naklepom omenjenega obdolženca kot pomagača. Omenjeni je namreč glede na opis dejanja deloval kot družbenik in direktor P. d.o.o., družbe, ki je s fiktivnim poslovanjem z družbo D. d.o.o. (izdajanjem fiktivnih računov) slednji omogočila pridobitev velike premoženjske koristi iz naslova zatajitve davkov. Glede na to, da se mu ob tem očita, da je pri fiktivnem poslovanju tudi neposredno sodeloval tako, da je podpisoval in žigosal račune in omogočil nakazilo denarnih sredstev na TRR P. d.o.o. s strani D. d.o.o. in je imel omenjeno družbo zgolj za to protipravno dejavnost, je namreč podana tudi neposredna povezava med njim in družbo D. d.o.o., ki je pridobila veliko protipravno premoženjsko korist, in s tem tudi z njenim direktorjem, obdolženim Č. Č. V opisu dejanja so tako navedene konkretne okoliščine, ki omenjenega pomagača povezujejo z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, torej okoliščine, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zaveda prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščine o dvojnem naklepu.

Zastaranje kazenskega pregona za pomagače

34.Zagovornik V. V., odvetnik AL. AL., prvostopenjskemu sodišču očita kršitev materialnega prava v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona zoper obdolženega V. V. Pomagač se namreč po njihovem mnenju kaznuje, kakor da bi kaznivo dejanje storil sam, sme pa se kaznovati mileje, pri čemer se lahko upošteva pomoč pomagača samo do višine premoženjske škode, do katere je pomagal, ne pa premoženjska škoda, ki presega doprinos pomagača. Izjema bi bila zgolj v primeru hudodelske združbe, ki pa v konkretni zadevi ni očitana. Obdolženemu V. V. se očita, da je s svojim ravnanjem pomagal zmanjšati DDPO družbe D. d.o.o. v znesku 38.607,57 EUR, kar ne predstavlja velike premoženjske koristi in je zato kazenski pregon zoper njega zastaral. V zvezi z okoliščinami glede zastaranja sodišču prve stopnje očita nerazumljivost obrazložitve in tudi izreka sodbe, s tem pa kršitev določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena, brez navedbe točke (vsebinsko smiselno 11. točka). Nima prav.

35.Kot je pravilno, razumljivo ter zadostno navedlo že sodišče prve stopnje v točki 135 razlogov izpodbijane sodbe, je pomoč pri kaznivem dejanju akcesorne narave, zato je zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona zoper pomagača enak zastaralnemu roku za zastaranje kazenskega pregona zoper glavnega storilca, ne glede na njegov vsebinski ali časovni doprinos h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Navedeno stališče je zastopano tudi v sodni praksi. Pri tem se šteje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je glavni storilec deloval. Tako očitani procesna kršitev in kršitev materialnega prava nista podani.

Očitek procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 450.b členom ZKP- sprejem priznanja krivde AČ. AČ.

36.Zagovorniki obdolženega Č. Č. iz Odvetniške pisarne AE. AE. prvostopenjskemu sodišču očitajo, da je nedopustno sprejelo sporazum o priznanju krivde s strani AČ. AČ. (v smeri, da naj bi naklepoma pomagal Č. Č.), saj da je s tem prejudiciralo posamezna razmerja v družbi D. d.o.o. Ravnanje AČ. AČ. v obtožnici namreč ustreza kvalifikaciji sostorilstva pri kaznivem dejanju po 254. členu KZ, saj je bil njegov prispevek pri dejanju ključen. S tem, ko je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde, v katerem sta bili dejanji AČ. AČ. kvalificirani kot pomoč, je kršila zakonsko prepoved iz drugega odstavka 450.b člena ZKP in storila relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

37.Tožilki iz SDT v odgovor takšnim očitkom navajata, da pravnomočna sodba zoper AČ. AČ. ne more biti predmet sedanjega odločanja.

38.Tožilki imata prav. Predmet odločanja pritožbenega sodišča je zamejen z aktualnim obsegom obtožnice. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AČ. AČ. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AČ. AČ. v tej zadevi ni mogoče odločati. Po drugi strani pa je ob tem poudariti, da se bodo vse pravno relevantne okoliščine zadeve v zvezi s kaznivim dejanjem Č. Č., tudi obseg njegove kazenske odgovornosti, presojale skozi predmetni kazenski postopek tudi z ugotavljanjem njegove vloge, ki jo je imel v družbi D. d.o.o.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo domneve nedolžnosti in kršitvijo pravice do nepristranskega sodišča

39.AC. AC., zagovornica Č. Č., navaja, da je v konkretni zadevi sodnica sprejela priznanja krivde in obsodila enajst pomagačev, torej oseb, ki so Č. Č. kot glavnemu storilcu nudili pomoč pri izvrševanju temeljnih kaznivih dejanj. Če so bili torej obsojeni za pomoč pri storitvi določenega kaznivega dejanja, to avtomatično pomeni, da je bilo temeljno kaznivo dejanje storjeno in ga je storil "primarno" obtoženi storilec. Sodnica, predsednica senata, je torej v trenutku izdaje sodbe soobdolženim glede pomoči pri storitvi kaznivega dejanja že bila prepričana, da je bilo primarno kaznivo dejanje storjeno in ga je storil glavni storilec, torej Č. Č. Ob tem posebej izpostavlja opis dejanja v sporazumu o priznanju krivde AD. AD., ki krši tudi domnevo nedolžnosti Č. Č. in dodatno kaže na dvom v nepristranskost sodnice. Glede na navedeno bi omenjena sodnica, predsednica senata, morala biti izločena iz nadaljnjega sojenja Č. Č., saj je podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

40.Odvetniška pisarna AE. AE. izpostavlja, da je predsednica senata, ki je izrekel sedaj obravnavano sodbo, predhodno sprejela priznanje krivde 11 soobdolženih, ki jih je obtožnica bremenila pomoči pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga izvršil Č. Č., pri čemer iz opisa dejanj pomočnikov izhaja tudi njegova vloga, zato v kasnejšem postopku zoper Č. Č. absolutno ne bi smela več soditi. Njeno izločitev je obramba obdolženega uveljavljala že na prvi stopnji sojena, a neuspešno. Da je bila s predhodno sprejetimi priznanji krivde že prepričana o krivdi obdolženega Č. Č., kaže še posebej zapis v sporazumu o priznanju krivde za AD. AD. V njem je namreč trdilni stavek, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, za katero je bil s sedaj izpodbijano sodbo obsojen. Pri tem se sklicujejo na pritožbi priloženo strokovno mnenje dr. AF. AF. in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024 ter zatrjujejo kršitve pravice do poštenega sodnega postopka iz 6. člena EKČP, 23. člena Ustave, 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP.

41.Odvetniška pisarna AJ. AJ. in odvetniki ponavlja očitek kršitve pravice do nepristranskega sojenja, ki so jo uveljavljali že tekom prvostopenjskega sojenja. S tem, ko je sodnica sprejela priznanja krivde pomagačev, si je namreč oblikovala stališče tudi o krivdi obdolženca, torej glavnega storilca, o čemer najbolj nazorno priča primer obdolžene pomočnice AD. AD., katere opis dejanja zajema trditev, da je obdolženi glavni storilec in tudi krši domnevo nedolžnosti Č. Č. V sojenju Č. Č. zato ne bi smela več sodelovati. Ob tem opozarjajo na dejstvo, da pomagači, katerih priznanje krivde je sprejela, glavnega storilca niti niso poznali in zato sodnica niti ne bi smela sprejeti njihovega priznanja krivde.

42.Zagovorniki V. V. uveljavljajo kršitev ZKP, do katere naj bi prišlo iz razloga odločanja iste sodnice o krivdi obdolženega Č. Č., ki je predhodno odločala o sprejetju priznanja krivde ostalih soobdolženih, zaradi česar je prišlo do posega v pravico do domneve nedolžnosti in nepristranskega sojenja. V trenutku, ko je sodnica sprejela priznanje krivde soobdolženim, ki se jim je očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga storil Č. Č. kot edini glavni storilec, je torej bila prepričana, da je slednji storil očitano kaznivo dejanje. Tako v postopku zoper njega in osem ostalih (ne devet, kot pomotoma navaja število pomočnikov), ki se jim prav tako očita pomoč pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga storil Č. Č. več ni bila nepristranska in jim je tudi kršila domnevo nedolžnosti.

43.Zagovornica Z. Z., odvetnica AN. AN., uveljavlja kršitev ZKP, z navedbami, da je o krivdi obdolženega in vseh soobdolženih odločala ista sodnica, ki je predhodno že sprejela priznanje krivde nekaterih ostalih soobdolženih. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Njeno predhodno odločanje o krivdi nekateri soobtoženih je namreč vzbudilo objektivno utemeljen dvom o njeni nepristranskosti v naknadnem postopku zoper ostale, sedaj obravnavane obdolžence, s tem pa je prišlo do posega v njihovo pravico do domneve nedolžnosti in njihovo pravico do nepristranskega sojenja. Predhodno je namreč ista sodnica sprejela priznanje krivde 14 soobtoženih, ki se jim je očitala pomoč pri kaznivem dejanju glavnega storilca, Č. Č. Tako je bila torej že tedaj prepričana, da je slednji storil očitano mu kaznivo dejanje. V sedanjem delu postopka, ki se je vodil zoper tega glavnega storilca in nekaj pomagačev, je tako že imela izdelano mnenje o krivdi glavnega storilca.

44.Zagovornik obdolženega Ž. Ž., AŽ. AŽ. iz Odvetniške pisarne BA. d.o.o., je navedel, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, saj je sodnica, ki je izdala sodbo na prvi stopnji, predhodno sprejela priznanje krivde nekaj soobtoženih pomagačev in zoper njih izrekla obsodilne sodbe. Ker se obdolžencu očita smiselno povsem enako ravnanje kot tistim, za katere je sprejela priznanje krivde in izdala obsodilne sodbe, predmetna obsodilna sodba pa tudi temelji na istih dokazih (dokumentacija davčne uprave), je očitno, da omenjena sodnica ni delovala nepristransko. Obdolženi sicer na prvi stopnji ni zahteval njene izločitve, jo pa sedaj, saj se je ravno z izrečeno sodbo pokazala njena pristranskost. Meni, da bi sodnica po sprejetih priznanjih krivde za soobdolžene morala predlagati svojo izločitev.

45.Tožilki iz SDT navajata, da sodbe, na podlagi sprejetih priznanj krivde ne morejo biti predmet sedanje presoje. Dalje navajata, da ni bilo dvoma v nepristranskost predsednice senata BB. BB., saj se ob predhodnih priznanjih krivde oziroma obsodilnih sodbah ni opredeljevala do vloge Č. Č. in ostalih obdolženih, v izreku je zapisala, da so ločeno obravnavani, izreki vsebujejo le nujno potreben opis ravnanj sedanjih obdolženih, pa še to ne vseh. Tako ni prišlo do kršitve pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter tudi ne do kršitve videza nepristranskosti sodišča.

46.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da imajo pritožniki v zvezi z pritožbenim očitkom kršitve pravice do nepristranskega sodišča prav.

47.Dne 4. 12. 2018 (s popravkom z dne 21. 12. 2018) je bila vložena obtožnica zoper 26 obdolženih, pri čemer se je obdolženemu Č. Č. očitala storitev dveh kaznivih dejanj zatajitev finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ ter kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Obdolženim BJ. BJ., BK. BK., G. G., BL. BL., Ž. Ž., I. I., J. J., V. V., AT. AT., BM. BM., S. S., U. U., BN. BN., Z. Z., N. N., BO. BO., AV. AZ., AA. AA., BP. BP., AD. AD., A. A., B. B. (prej B. A.) in C. C. (prej C. A.) se je očitalo kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, medtem ko sta se obdolženemu AČ. AČ. in BR. BR. očitali dve kaznivi dejanji pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Vsi ostali razen Č. Č. so tako bili obtoženi pomoči pri kaznivem dejanju/kaznivih dejanjih zatajitve finančnih obveznosti, ki naj bi ga storil.

48.Medtem ko je BO. BO. umrl in je bil postopek zoper njega izločen in v ločeni zadevi (X K 4213/2020) ustavljen, so nekateri izmed obdolženih že tekom predobravnavnega naroka sklenili sporazume o priznanju krivde ali priznali krivdo na teh narokih, in sicer AD. AD., BJ. BJ., AČ. AČ., G. G., BR. BR., BM. BM., BP. BP., BL. BL., I. I., BK. BK. in U. U.

49.Predsednica senata BB. BB. je v zvezi s temi sporazumi oziroma priznanji krivde kot sodnica posameznica:

-na predobravnavnem naroku 8. 11. 2021, potem ko je AD. AD. izjavila, da je opravljala dvige in je vedela, da se s tem izvaja zatajitev finančnih obveznosti, da pa ji druge osebe kot njen tedanji fant BO. BO. in BS. BS. niso poznani, sprejela sporazum o priznanju krivde in kazenski postopek zoper njo izločila iz predmetne zadeve ter ga z izdajo obsodilne sodbe zaključila pod opr. št. X K 60683/2021,

-na predobravnavnem naroku 9. 11. 2021, potem ko je obdolženi BR. BR. navedel, da vztraja pri priznanju krivde, podanem 30. 1. 2021 sprejela njegovo priznanje krivde in izločila kazenski postopek zoper njega iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 9. 11. 2021 sprejela sporazum o priznanju krivde za BM. BM. (prej BM. BŠ.) in kazenski postopek zoper njega izločila,

-na predobravnavnem naroku 10. 11. 2021 sprejela priznanje krivde BP. BP. ter kazenski postopek zoper njega izločila iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 12. 11. 2025, potem ko je G. G. vztrajal pri priznanju krivde, sprejela njegovo priznanje krivde in kazenski postopek zoper njega izločila iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 12. 11. 2021 sprejela sporazum o priznanju krivde BL. BL. in priznanje krivde I. I. ter postopek zoper njiju izločila iz te zadeve,

-na predobravnavnem naroku 24. 11. 2021, potem ko je obdolženi BJ. BJ. vztrajal pri predhodno predloženem sporazum o priznanju krivde le-tega sprejela in kazenski postopek zoper njega pa izločila iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 16. 12. 2021 sprejela sporazum o priznanju krivde AČ. AČ., postopek zoper njega pa izločila iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 14. 2. 2022 sprejela priznanje krivde BK. BK., kazenski postopek zoper njega pa izločila iz predmetne zadeve,

-na predobravnavnem naroku 30. 3. 2022 sprejela priznanje krivde U. U. in kazenski postopek zoper njega izločila iz predmetne zadeve.

50.Opis dejanj, za katere je sodnica BB. BB. sprejela priznanje krivde oziroma sporazume o priznanju krivde:

-AD. AD. za pomoč pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, vsebuje opis ravnanja obdolženega Č. Č. kot glavnega storilca, ki mu je AD. AD. naklepoma pomagala pri storitvi kaznivega dejanja, in je v bistvenem enak opisu njegovega ravnanja v točki I.A.1 izreka izpodbijane sodbe, vsebuje pa tudi pravno kvalifikacijo ravnanja obdolženega Č. Č., pri tem pa je v opisu dejanj navedena trdilna oblika, torej, da je Č. Č. storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Iz izreka ne izhaja izrecen zapis, da Č. Č. krivda še ni bila dokazana ali da se mu sodi ločeno;

-BR. BR., BM. BM., BP. BP., G. G., BL. BL., I. I., BJ. BJ., AČ. AČ., BK. BK. in U. U. vsebujejo opis ravnanja obdolženega Č. Č. kot glavnega storilca, ki so mu omenjeni pomagači naklepoma pomagali pri storitvi tega kaznivega dejanja, pri čemer je opis ravnanja Č. Č. v bistvenem delu enak, kot izhaja iz točke I.A.1 in I.A.2 izreka sedaj izpodbijane sodbe. V omenjenih opisih dejanj pomagačev je ob opisu dejanj Č. Č. navedena tudi pravna kvalifikacija ravnanj obdolženega Č. Č. (dve kaznivi dejanji po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ). Pri teh sicer v zvezi z opisanim ravnanjem Č. Č. ni uporabljena trdilna oblika storitve kaznivega dejanja, temveč je navedeno, da se mu po obtožnici očita, da jih je storil, oziroma da je ločeno obravnavan.

51.Pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in iz drugega odstavka 6. člena EKČP zahteva, da vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni v skladu z zakonom dokazana s pravnomočno sodbo. Kršitev te pravice je po stališču Ustavnega sodišča RS po odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 med drugim kršena, če iz odločitve sodišča izhaja stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi mu bila predhodno in v skladu z zakonom krivda dokazana. Pri tem je poudarjeno, da je pri presoji, ali je prišlo do navedene kršitve, treba upoštevati tako način, na katerega je določena izjava sodišča ubesedena (ali izraža zgolj domnevo oziroma sum, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje, ali pa, po drugi strani, jasno trditev, da je kaznivo dejanje dejansko izvršila), kot tudi kontekst, v katerem je podana. V kompleksnih kazenskih zadevah z več obdolženci, ki se jim ne sodi skupaj (ker so nekateri npr. priznali krivdo, drugi pa ne) in sodišče v sodbi navede dejstva v zvezi z vlogo, ki so jo imeli pri izvršitvi kaznivega dejanja drugi, ločeno obravnavani obdolženih tako domneva nedolžnosti ni kršena, če:

a)iz ubeseditve ali konteksta teh navedb izhaja, da sodišče teh dejstev ne šteje kot ugotovljenih oziroma dokazanih, ali

b)je navajanje teh dejstev kot ugotovljenih oziroma dokazanih nujno potrebno za opredelitev odgovornosti tistih obdolžencev, ki jih sodišče iz utemeljenega razloga sodi predhodno, hkrati pa iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni dokazana krivda preostalih obdolžencev, zoper katere se vodi ločen postopek.

52.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da pri izreku sodbe, izrečene AD. AD., ti kriteriji Ustavnega sodišča RS niso bili upoštevani. Navedba ravnanj obdolženega Č. Č. je bila sicer po ugotovitvi pritožbenega sodišča nujna za opredelitev kazenskopravne odgovornosti obdolžene AD. AD. kot pomagača, a iz sodbe ne izhaja jasno in nedvoumno (mogoče je sicer razbrati glede na celoten izrek, v katerem je kot kriva opredeljena le AD. AD.), da se Č. Č. preganja ločeno in da njegova krivda ni bila dokazana v skladu z zakonom. Za njegovo ravnanje je namreč uporabljena trdilna oblika, torej, da je dejanje storil, pri tem pa iz sodbe izhajajo tudi vsi zakonski znaki očitanega mu dejanja, kakor tudi njegova pravna kvalifikacija po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. S tako sodbo je tako glede na kriterije Ustavnega sodišča RS bilo poseženo v pravico do domneve nedolžnosti Č. Č. iz 27. člena Ustave in je v tej zvezi posledično podana tudi po zagovornikih očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, lahko imela vpliv na pravilnost in zakonitost sedaj izpodbijane sodne, izdane zoper Č. Č. in soobdolžene pomagače.

53.Glede na to, da je predhodna, že omenjena sodba zoper AD. AD. obremenjena s kršitvijo domneve nedolžnosti za Č. Č., je že iz tega razloga okrnjen videz nepristranskosti sodnice, ki je izdala sodbo Č. Č. Podan je izločitveni razlog za izločitev sodnice po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in predsednica sodišča bi morala ugoditi predlogu obrambe, podanem tekom glavne obravnave in izločiti omenjeno sodnico iz sojenja Č. Č. in pomagačem, ki krivde niso priznali. Dne 11. 2. 2022 je namreč zagovornik obdolženega Č. Č. zahteval izločitev predsednice senata (list. št. 7361), ker je sprejela priznanje krivde za več soobdolženih in je s tem omajana njena nepristranskost, a je predsednica sodišča s sklepom z dne 10. 3. 2022 zahtevo za izločitev zavrnila (list. št. 7405). Glede na sodno prakso, ki se je izkristalizirala z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 (torej po razglasitvi sodbe v predmetni zadevi), nepravilno že iz omenjenega razloga posega v domnevo nedolžnosti.

54.V skladu z že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS namreč kršitev pravice do domneve nedolžnosti vpliva tudi na pravico do nepristranskega sojenja. Tudi v to pravico se namreč posega, če sodi sodnik, ki je predhodno izdal s kršitvijo pravice do domneve nedolžnosti obremenjeno sodbo zoper druge soobdolžence. Po stališču Ustavnega sodišča RS sodnik, ki je v predhodni sodbi sprejel stališča, s katerimi je kršil posameznikovo pravico do domneve nedolžnosti, v naknadnem postopku zoper istega posameznika zaradi istega historičnega dogodka ne more ohraniti videza nepristranskosti in je podan razlog za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

55.Videz nepristranskosti sodnice, ki je predhodno v zvezi z istim historičnim dogodkom sprejela priznanje krivde oziroma sporazume o priznanju krivde za več obdolženih pomagačev iz predhodno iste zadeve, je bil ob tem zamajan tudi s tem, ko je sodnica sprejela priznanja krivde oziroma sporazume o priznanju krivde za ostale pomagače Č. Č., čeprav je pri ostalih obdolženih, ki so krivdo priznali (ali sklenili sporazum o priznanju krivde), dosledno upoštevala pravila v zvezi z domnevo nedolžnosti (in v izrekih ni uporabljala trdilnih oblik, da je Č. Č. storil kaznivo dejanje, temveč je navedla, da je obtožen določenih kaznivih dejanj, ki jih je pravno opredelila in je tudi navajala, da se mu sodi ločeno) ter je v izrekih sodb navajala le nujno potrebna ravnanja drugih obdolžencev in ob tem dala jasno vedeti, da njihova krivda ni dokazana. Glede na to, da je v izrekih sodb pravnomočno obsojenim pomagačem natančno opisala vlogo obdolženega Č. Č., torej osebe, ki ji je bilo sojeno naknadno (s sedaj izpodbijano sodbo) ter da iz sodb izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in pravna kvalifikacija kaznivega dejanja obdolženega Č. Č. po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, je tudi s tem okrnjen sodničin videz nepristranskosti in kaže na bojazen, da bi že lahko sprejela stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena za sedanji postopek (čeprav o tem ni dokazov). V takem primeru je pravici do nepristranskega sojenja lahko zadoščeno le, če je sodnik, ki je sodeloval v predhodnem sojenju, iz naknadnega sojenja izločen. Tako je tudi iz tega razloga odločitev predsednice sodišča z dne 10. 3. 2022 nepravilna. Po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v omenjeni odločbi se v primeru predhodnih sodnikovih izrekanj o krivdi nekaterih soobdolženih namreč lahko pri razumnem človeku vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v naknadnem postopku zoper druge soobdolžence, če predhodna sodba vsebuje natančno oceno vloge naknadno sojene osebe pri storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, če vsebuje tudi pravno kvalifikacijo njenega ravnanja ali če iz sodbe izhaja, da je ta oseba izpolnila vse elemente kaznivega dejanja. V tem primeru pride do kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave. S tem, ko predsednica sodišča ni ugodila zahtevi za izločitev sodnice BB. BB. in je omenjena sodnica sodila tudi sedaj obravnavanim obdolžencem, sploh pa Č. Č., je tako podana procesna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je sodišče tekom prvostopenjskega sojenja kršilo pravilo iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, izdane Č. Č., glede na akcesorno vlogo preostalih, sedaj obravnavanih obdolžencev, pomagačev Č. Č., pa tudi izdane preostalih obdolženim (387. člen ZKP).

56.Po navedenem je bilo treba ugoditi pritožbi zagovornikov obdolženega Č. Č., obdolženega V. V., Z. Z. in Ž. Ž., po uradni dolžnosti pa v skladu z določbo 387. člena ZKP tudi v korist S. S. (ki ni podal pritožbe) in AA. AA. (ki ni uveljavljal tega pritožbenega razloga) odločiti enako ter razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem ni bila spremenjena (392. člen ZKP) in jo v tem obsegu vrniti v novo sojenje pred spremenjen senat (četrti odstavek 392. člena ZKP).

57.Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo glede obdolženih Č. Č., V. V., Z. Z., Ž. Ž., S. S. in AA. AA., ni presojalo še preostalih pritožbenih navedb zagovornikov obdolženih Č. Č., V. V., Z. Z. in Ž. Ž.

58.V ponovljenem sojenju obdolženim Č. Č., V. V., Z. Z., Ž. Ž., S. S. in AA. AA., bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno procesno kršitev tako, da bo sojenje izvedlo pred spremenjen senatom. Le-ta bo moral ugotoviti, ali so obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja na način, kot izhaja iz opisa dejanja v obtožnici, in so tudi kazensko odgovorni. Njihova ravnanja bo moralo tudi pravilno pravno kvalificirati po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja ali po kakšnem od kasnejših zakonov, če je za obdolženca milejši. Pri ugotavljanju, kateri zakon je milejši, sodišče prve stopnje ne bo le opravilo abstraktne primerjave posameznih zakonskih določb, temveč bo moralo imeti pred očmi rezultat, ki ga ima uporaba določenega zakona za storilca v konkretni obravnavani zadevi, torej glede na konkreten opis dejanja v obtožnici, o kateri bo odločalo. Glede na to, da pritožbeno sodišče o zadevi zaradi procesne kršitve, ki je narekovala razveljavitev sodbe, ni vsebinsko odločalo, o pravilni uporabi materialnega prava, ki je vezana na konkretni (končni) opis dejanja in konkretne okoliščine zadeve, namreč ni moglo zavzeti (dokončnega) stališča. Ob ponovnem sojenju bo prvostopenjsko sodišče tudi pozorno na pritožbene navedbe obrambe in tožilstva, o katerih pritožbeno sodišče vsled razveljavitve ni odločalo in se nanašajo na dejansko stanje, razloge za odločitev in odmero kazni.

-------------------------------