U-I-93/96

13.3.1998

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vaneta Gošnika iz Ljubljane na seji dne 13. marca 1998

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti tretjega odstavka 25. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 13/95 - odl. US, 38/96 in 43/96 - odl. US) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnik Vane Gošnik izpodbija tretji odstavek 25. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki določa: Eno leto po izvedbi referenduma Državni zbor ne more sprejeti zakona, ki bi bil v nasprotju z izidom referenduma, niti ponoviti referenduma o istem vprašanju.

Navaja, da je s to določbo izničen institut referenduma.

Izničena je po njegovem mnenju tudi pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave). Izpodbijana določba je - tako meni pobudnik - v nasprotju z določbo prvega odstavka 90. člena Ustave, ki pravi, da je Državni zbor vezan na izid referenduma. Nikjer v Ustavi, dodaja pobudnik, ni določeno, da bi bil Državni zbor vezan na izid referenduma samo določen čas.

Glede na to naj bi bilo razpisovanje referenduma brezpredmetno, ker lahko Državni zbor le leto dni po izvedbi referenduma sprejme zakon, ki nasprotuje referendumski odločitvi.

2.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v 24. členu določa, da lahko pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti vloži vsakdo, ki izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika.

3.Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s svojo volilno pravico in z določbami 44. in 90. člena Ustave. O izidu referenduma lahko teoretično odloči prav njegov glas, pravi. V primeru, da je predlog sprejet (po zaslugi tega glasu), pa lahko Državni zbor že leto dni kasneje sprejme zakon, ki referendumski odločitvi nasprotuje. Pobudnik meni, da sta s tem kršeni njegovi pravici iz 43. in 44. člena Ustave.

4.Pobudnik ne navaja, da bi bil aktivno udeležen v kakšnem postopku v zvezi s pobudo ali zahtevo za razpis referenduma.

Prav tako ne uveljavlja svojega interesa volilnega upravičenca v zvezi s kakšnim že razpisanim referendumom, referendumom, glede katerega teče postopek zbiranja podpisov, ali referendumom, ki je bil že izveden. Njegov interes je zgolj dejanski oziroma politični interes državljana - volilnega upravičenca. Tega interesa ni mogoče šteti za pravni interes v smislu 24. člena ZUstS.

5.Ustavno sodišče se ni spuščalo v vprašanje, v katerih primerih bi bilo interes volilnega upravičenca mogoče šteti za pravni interes - ali samo v primeru, ko bi pobudnik navedel in dokazal, da aktivno sodeluje v postopku v zvezi z razpisom referenduma (npr. da pripravlja zahtevo za razpis referenduma, da je sopodpisal takšno zahtevo in podobno) ali pa tudi v primeru, ko bi zatrdil, da se namerava udeležiti že razpisanege referenduma oziroma da je glasoval na že izvedenem referendumu in podobno. Prav tako se ni spuščalo v vprašanje, ali pri posameznih sklopih zakonskih določb o referendumu (razpis, izvedba, pravne posledice) za vložitev pobude zadoščajo istovrstni interesi ali obstajajo med temi primeri nianse.

Ugotovilo je samo, kar je bilo potrebno za odločitev o zavrženju pobude Vaneta Gošnika - da za vložitev pobude za oceno ustavnosti določb, ki urejajo pravne posledice referenduma, ne zadošča zgolj abstrakten interes volivca, ki ni v zvezi z nobenim konkretnim referendumom ali postopkom za njegov razpis.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Krivic in Zupančič. Sodnik Krivic je dal odklonilno ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k :dr. Lovro Šturm

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Ne prvič in ne samo v tej zadevi, ampak vedno zagovarjam stališče, da lahko zakonsko ureditev volitev in referendumov (vsaj tiste določbe, od katerih je odvisno uresničevanje državljanskih pravic na teh področjih) izpodbija prav vsak državljan. Večina se je tu postavila na stališče, da "ne zadošča zgolj abstrakten interes volivca, ki ni v zvezi z nobenim konkretnim referendumom ali postopkom za njegov razpis". To sklepanje temelji na logiki: naj zakon o referendumu še tako grobo in očitno krši ustavne pravice državljanov (recimo tako, da jim sploh onemogoča uresničevanje njihove ustavne pravice do sprožitve zakonodajnega referenduma) - najprej moraš sprožiti konkreten referendumski postopek (čeprav ga zaradi protiustavnih zakonskih določb sploh nočeš, ker je vnaprej jasno, da ti zakon onemogoča uspeh - zakaj bi potem zaman zapravljal čas in denar), potem šele ti bo ustavno sodišče priznalo pravni interes za izpodbijanje take zakonske ureditve. Nelogičnost take "logike" je vsaj meni očitna.

Bi npr. tudi zakonsko ureditev, ki bi volilnemu odboru dovoljevala šteti za neveljavne take glasovnice, na katere kdo pripiše še kakšno nespodobno opazko, dovolili izpodbijati samo tistemu državljanu, ki bi dokazal, da je sam to že storil in da je bila njegova glasovnica zato šteta za neveljavno|? Odgovor na to retorično vprašanje seveda ni potreben. Naj bodo ustavna sodišča povsod po svetu še tako restriktivna pri presoji pravnega interesa - pri presoji pravnega interesa za izpodbijanje zakonodaje o volitvah in referendumih kot dveh najpomembnejših instrumentih demokracije bi v demokratični državi po mojem trdnem prepričanju moralo biti obratno.

V tu obravnavanem konkretnem primeru pobudnik predlaga ugotovitev neustavnosti ureditve, po kateri je parlament na izid referenduma vezan samo eno leto (sam dodajam: in še to samo "negativno", k sprejetju ustreznega zakona torej sploh ni zavezan, ker po mojem mnenju tudi ne more biti) namesto trajno, kot bi to po pobudnikovem mnenju v skladu z ustavo moralo biti. Ocena, ali ima pobudnik v tem prav ali ne, za presojo njegovega pravnega interesa ni pomembna. Za to presojo je pomembno samo to, ali bi se pobudnikov pravni položaj v primeru, da bi bilo njegovo stališče na ustavnem sodišču po vsebini sprejeto, spremenil ali ne. V tem primeru: če bi bila zakonska omejitev zgolj enoletne vezanosti parlamenta spoznana za protiustavno, bi se pobudnikov pravni položaj očitno spremenil. Sedaj tudi z zmagovitim referendumom parlamentu ne more preprečiti, da eno leto ne bi storil nič, čez eno leto pa sprejel ravno nasprotno odločitev - ob razveljavitvi in spremembi sedaj protiustavne zakonske ureditve pa bi to postalo možno. Trditev, da zakonska ureditev, ki državljanu onemogoča uresničitev njegovih ustavnih pravic, ne posega v njegov pravni položaj, se mi zdi nevzdržna.

Saj vendar posega celo v njegov ustavnopravni položaj. Še očitneje bi vse to seveda bilo v primeru, ko bi neki pobudnik stopil s svojo pobudo še korak dlje in bi izpodbijal sedanjo zakonsko ureditev referendumov zato, ker ta sploh ne uresničuje "obljube" in zaveze iz 3. člena Ustave, da pri nas ljudstvo izvršuje oblast tudi neposredno - kar je v moderni državi možno samo preko referendumskega sprejemanja zakonov, tega (torej "ljudske zakonodaje") pa naš zakon sploh ne omogoča. V tej optiki je seveda poseg (in to neposreden) sedanje zakonske ureditve v ustavnopravni položaj državljana še bolj očiten: sedanja ureditev državljanu sploh ne omogoča, da bi lahko predlagal sprejetje zakona na ljudskem glasovanju, kar bi mu po 3. členu Ustave morala - torej je njegov ustavnopravni položaj nasproti parlamentu, ki je sedaj izključni zakonodajalec, po 3. členu Ustave pa bi si moral zakonodajno oblast deliti z ljudstvom, bistveno in neposredno prizadet.

Ker ta vprašanja podrobneje obravnavam v svojem ločenem mnenju k odločbi št. U-I-311/97, ki je bila sprejeta na isti seji (na pobudo Nove stranke iz Ljubljane), pobudniku Vanetu Gošniku prilagam tudi kopijo svojega ločenega mnenja v omenjeni zadevi.

Matevž Krivic