Jedro

Požig hiše, ki ga je storil okupator, je vojni dogodek, enako čakanje ob požigu zunaj na mokrem in mrazu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za borce in vojaške invalide z dne 6.1.1993 odpravi.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je z odločbo z dne 5.10.1992 ugodil vlogi M.M. in mu priznal status civilnega invalida vojne - civilna žrtev vojne - 8. skupine s 40 % invalidnostjo ter mu od 1.5.1992 dalje priznal osebno invalidnino civilnih invalidov vojne v znesku 1.295,00 SIT.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil zaradi prenizko priznane invalidnosti.

Ministrstvo za borce in vojaške invalide pa je ob reviziji ter ob reševanju pritožbe tožnika odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine odpravilo ter odločilo, da se M.M. ne prizna status civilnega invalida vojne. Ministrstvo zaključuje, da je tožnik zbolel zaradi slabših socialnih razmer, v katerih je živel med vojno, ne pa v vzročni zvezi z vojnim dogodkom.

Tožnik je 5.2.1993 po svojem pooblaščencu vložil tožbo zoper odločbo ministrstva, v kateri navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj je njegovo obolenje v vzročni zvezi z dejanjem okupatorja - požigom - čeprav je časovno odmaknjeno. Tožnika je okupator več ur zasliševal na mokrem travniku ob izredno hladnem vremenu, z mokrimi oblačili in nazadnje je bil pregnan ter bival v zasilnem bivaku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot resorno pristojno ministrstvo vložilo odgovor na tožbo, v katerem povzema razloge za zavrnitev pritožbe in odpravo prvostopne odločbe ter navaja, da tudi iz izjave stranke - tožnika izhaja, da je zbolel zaradi slabših razmer, zdravljenje pa je tudi bilo slabše kot sicer. Požig sam je vojni dogodek, kot posledica tega vojnega dogodka pa bi lahko bila poškodba, opeklina in podobno. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V času uveljavljanja tožnikovega zahtevka za priznanje statusa civilnega invalida vojne je ta vprašanja urejal zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 47/90 - ZCIV), ki je v 1. členu določal, da so civilni invalidi vojne žrtve fašističnega nasilja, civilne žrtve vojne, žrtve vojnega materiala in žrtve diverzantskih oziroma terorističnih napadov, ki so državljani SR Slovenije in izpolnjujejo pogoje po določbah tega zakona. Tožnik naj bi bil civilna žrtev vojne, to pa je po določbi 2. odstavka 2. člena navedenega zakona oseba, ki je med vojno zaradi vojnih dogodkov utrpela trajno anatomsko in funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni oziroma njenega poslabšanja. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik svoje bolezenske težave povezuje s požigom domačije, prisilnim čakanjem ob požigu zunaj na mokrem in mrazu ter odhodu v Želimlje. Po mnenju sodišča je požig vojni dogodek saj ga je pozvročil okupator, kot se navaja v upravnih spisih. Kot vojni dogodek pa je tudi šteti prisilno čakanje zunaj na okupatorjev ukaz in pod njegovim nadzorstvom. Tožnikove bolezni, ki naj bi bile posledica navedenega vojnega dogodka, so izkazane z ustreznimi listinami, zato je potrebno le ugotoviti ali so te bolezni posledica navedenega vojnega dogodka. Vzročna zveza med vojnim dogodkom in boleznimi, po mnenju sodišča ni jasno izkazana, ni pa tudi izključena, zato bo treba postopek v tej smeri dopolniti in ugotoviti ali obstoji vzročna zveza med navedenim vojnim dogodkom in vnetjem oči, kožno TBC ter poslabšanjem sluha pri tožniku.

Glede na obrazloženo je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.