Jedro

V avtonomno odločanje univerze sodijo tudi izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, za katere si univerza predpiše sama podrobnejša merila, ki morajo biti skladna z zakonom. Pristojnost javnih oblasti v procesu izvolitve univerzitetnih kadrov je v zagotavljanju skladnosti univerzinih aktov z veljavno zakonodajo in v zagotavljanju zakonitosti izvajanja postopkov, tudi izvolitev v naziv. Merila za izvolitve morajo biti enoznačna in ne smejo dopuščati možnosti različnih razlag.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep Senata Univerze v Ljubljani z dne 18.4.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je senat tožene stranke zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo Senata Fakultete za ... z dne 15.10.1999, s katero je bilo odločeno, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv docent za področje anorganske kemije, podpodročje nevarne snovi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema zakonsko in podzakonsko ureditev izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev ter potek ponovne izvolitve tožnika v naziv docent. Pri tem ocenjuje, da je treba pri izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev upoštevati merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, v konkretnem primeru so to Pogoji in postopek za volitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (Pogoji), ki v IV. točki 14. člena določajo, da je za docenta lahko izvoljen, kdor je uspešen pri reševanju znanstvenih, umetniških ali strokovnih problemov (1 alinea), da ima kandidat ustrezno bibliografijo, ki dosega oceno najmanj 17 točk in dizertacijo ali predstavitev njenih dosežkov, objavljeno v mednarodno priznani reviji (2 alinea) in ima pozitivno letno oceno pedagoškega dela (3 alinea). Sklicujoč se na jezikovno in logično razlago navedene določbe 14. člena Pogojev tožnik po presoji sodišča prve stopnje izpolnjuje pogoje za ponovno izvolitev v naziv docent, ker je uspešen že pri reševanju strokovnih problemov. Razlaga tožene stranke navedene določbe Pogojev je po oceni sodišča prve stopnje nepravilna, saj bi postavljala dodatne pogoje, ki jih Pogoji ne določajo. Glede tožbenega ugovora o avtonomiji univerze pa sodišče prve stopnje meni, da ustavna pravica avtonomnosti univerze ne izključuje ustavnih pravic, ki so tožniku zagotovljene s 14. in 15. členom Ustave RS.

Tožena stranka v pritožbi zoper prvostopno sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče v skladu s 77. členom ZUS izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Tudi tožena stranka povzema zakonsko ureditev izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev in pri tem meni, da ima univerza pri presoji izpolnjevanja pogojev kandidatov za izvolitev v naziv diskrecijsko pravico, ki izhaja iz določb IV. točke 14. člena Pogojev. Kakovost namreč ni mogoče natančno kvalificirati oziroma natančno opredeliti merila zanjo, še posebno ne na ravni celotne univerze, zato je v takšnih merilih določena mera diskrecije celo nujno potrebna. Nadalje navaja, da so v skladu z zakonsko ureditvijo za presojo vprašanja o izpolnjevanju pogojev kandidatov pristojni samo organi univerze. Ta vprašanja sodijo v izključno domeno univerze in je varovana z ustavno določbo o avtonomiji univerze. Zato je univerza upravičena, da ob izpolnjevanju pogojev odloči o tem, komu bo podelila naziv visokošolskega učitelja. Kandidat ne napreduje avtomatično, temveč je senat univerze avtonomen, da oceni njegovo kvaliteto. V tem smislu je treba razumeti tudi pravno naravo Pogojev in sporne določbe 14. člena Pogojev. Zato je senat univerze upravičeno zahteval, da bi moral tožnik za izvolitev v naziv docenta izkazati zlasti znanstveno dejavnost, ne glede na alternativno navedbo strokovne dejavnosti v 1. alinei IV. točke 14. člena Pogojev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Glede avtonomije univerze meni, da je ni mogoče razlagati tako, kot jo razume tožena stranka. V okviru univerze si je pogoje za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev predpisala sama in se jih je tudi dolžna držati. Nikakršne diskrecijske pravice zato tožena stranka nima, da krši norme, ki si jih je sama postavila. Te pogoje pa je tožena stranka napačno uporabila. Tožnik izpolnjuje pogoje za ponovno izvolitev v naziv docent, in prilaga fotokopijo osebne bibliografije za obdobje od leta 1979 do 2002, iz katere je razvidna celo bistveno večja aktivnost tožnika na znanstvenem področju kot primerljivi izredni profesor iste fakultete. Meni, da znanstvena dejavnost sploh ni potrebna, če kandidat na drugih področjih doseže zadostno število točk. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

V obravnavanem primeru ni sporno, da pogoje in postopek za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev določa Zakon o visokem šolstvu (ZVis) v 55. členu, ki določa, da mora kandidat izpolnjevati poleg pogojev, določenih z ZVis tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, ki jih za visokošolske zavode, ki so članice univerze, določi senat univerze. Postopek izvolitev v naziv je v skladu s 56. členom ZVis podrobneje urejen v statutu univerze. Statut Univerze v Ljubljani v 238. do 244. členu določa tudi postopek s pritožbo. Iz navedenih določb izhaja, in med strankami tudi ni sporno, da je podlaga za odločitev o izvolitvi v naziv visokošolskega učitelja strokovna ocena kandidatovega dela in soglasje habilitacijske komisije, katere naloga je, da zagotovi enotno uporabo meril za izvolitev.

Eden izmed pogojev za izvolitev v naziv docenta, ki jih je na podlagi zakonskega pooblastila določil Senat Univerze, je tudi pogoj, da je kandidat uspešen pri reševanju znanstvenih, umetniških ali strokovnih problemov (samostojno ali v sodelovanju z drugimi strokovnjaki), pri čemer mora biti razviden delež kandidata (1. alinea IV. točke 14. člena Pogojev). Razlaga navedene določbe Pogojev pa je med strankama sporna. Tožnik zatrjuje, da izpolnjuje ta pogoj že z izkazovanjem strokovnih člankov (sodišče prve stopnje pa tožniku pritrjuje), tožena stranka pa zatrjuje, da mora izkazovati znanstvena dela, kar pa tožnik ne izkazuje.

Izbira kadrov je res avtonomna pravica državne univerze in zato univerza lahko v okviru pogojev, ki jih sama postavi, tudi sama odloča, kdo izmed kandidatov izpolnjuje pogoje za izvolitev v ustrezen naziv, in kdo ne. Za razumevanje s 1. odstavkom 58. člena Ustave RS zagotovljene avtonomije univerze je po stališču pritožbenega sodišča (enako tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, odločba, št. U-I-34/94 z dne 22.1.1998, Uradni list RS, št. 18/98) zlasti pomemben dokument (čeprav nima narave za državo zavezujoče mednarodne pogodbe) "Magna Charta" evropskih univerz, sprejeta v Boloniji septembra 1988. Za obravnavano zadevo sta posebno pomembni dve načeli tega dokumenta: da mora biti univerza v svoji raziskovalni in poučevalni dejavnosti moralno in znanstveno samostojna v razmerju do vsakršne politične in ekonomske oblasti, in drugič, da je temeljno načelo v življenju univerz svoboda raziskovanja, poučevanja in vzgoje; spoštovanje tega načela pa morata zagotoviti in izvajati javna oblast in univerza, vsaka v okviru svojih pristojnosti.

V avtonomno odločanje univerze vsekakor sodijo tudi izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev. Za slednje izvolitve si je univerza sama predpisala podrobnejša merila. Vendar pa morajo biti po stališču pritožbenega sodišča ta merila (kot tudi drugi univerzini akti) v skladu z ustavo in veljavno zakonodajo države, v kateri je univerza. Pristojnost javnih oblasti v procesu izvolitve univerzinih kadrov je prav v zagotavljanju skladnosti univerzinih aktov z veljavno zakonodajo in v zagotavljanju zakonitosti izvajanja postopkov, ki jih izvaja univerza, torej tudi zakonitost postopkov izvolitev v nazive.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je pogoj za izvolitev iz 1. alinee IV. točke 14. člena Pogojev možno razumeti tudi tako, da kandidat izpolnjuje pogoje za ponovno izvolitev v naziv docent lahko tudi samo z izkazanim uspešnim reševanjem strokovnih problemov, ne da bi moral skladno z razlago navedene določbe Pogojev, kot jo je podal Senat Univerze, izkazovati tudi z uspešnim reševanjem znanstvenih problemov oziroma izkazovati dosežke na znanstveno raziskovalnem področju svojega dela. Pravila, ki jih je postavila univerza (in ki jih lahko sama na predpisan način tudi kadarkoli spremeni), morajo biti enoznačna in ne smejo dopuščati možnosti različnih razlag. Da pa je za izvolitev v naziv docent možno dokazovati izpolnjevanje pogojev po določbi 1. alinee IV. točke 14. člena Pogojev tudi alternativno, je v obravnavani zadevi pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.