Jedro

PUP v nobenem primeru ne zahteva soglasja lastnikov sosednje nepremičnine za manjši odmik od splošno predpisanega, zato sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da bi morala investitorka za odmike, kot so določeni v gradbenem dovoljenju, pridobiti njeno soglasje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Radlje ob Dravi je investitorki A.A. izdala gradbeno dovoljenje za novo gradnjo – legalizacija in prizidava enostanovanjskega objekta na parc. št. 723/4 in 723/5 k.o. ... pod pogoji navedenimi v izreku odločbe. Zemljišče obravnavane gradnje leži v ureditvenem območju naselja Zg. Orlica v Občini Ribnica na Pohorju, ki se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini Radlje ob Dravi (v nadaljevanju PUP). Po določbi 9. člena PUP morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji. Odmik od sosednjega objekta mora biti najmanj 8 m. Manjši odmiki so dopustni, če so zagotovljeni ustrezni požarno varstveni ukrepi in sanitarni pogoji. Odmik objekta od parc. št. 723/3, ki je v lasti tožnikov, znaša 1,26 m, med tem ko znaša odmik izpostavljenega dela objekta (strehe) 0,67 m. Odmik od objekta na parc. št. 731/6, ki je v lasti B.B. in C.C. znaša 10,64 m, od objekta na parc. št. 734/9, ki je v lasti tožnikov, pa 6,17 m. Glede odmikov je upravni organ na podlagi projektne dokumentacije, ki so jo izdelale in potrdile strokovno usposobljene osebe, zaključil, da so ob upoštevanju vseh ukrepov, soglasij in pogojev v projektni dokumentaciji določeni odmiki objekta skladni s požarnimi predpisi in sanitarno varstvenimi pogoji. Prav tako je na podlagi navedb projektanta zaključil, da funkcionalno zemljišče kot je prikazano v projektu, zadošča za vzdrževanje objekta, zato je širina funkcionalnega zemljišča v skladu s PUP. Pri navedenih okoliščinah gre za strokovna vprašanja, ki so predmet tehnično strokovnih študij, zato v postopku ni bilo mogoče upoštevati ugovorov tožeče stranke, saj le-ta ni predložila nasprotne strokovne študije, ki bi lahko izpodbila pravilnost tehničnih rešitev v projektni dokumentaciji.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnikov zoper izdano gradbeno dovoljenje. Stranski udeleženec lahko v postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, to pa so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da lahko varuje le tiste interese, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov. Tako ne more uveljavljati svojih dejanskih koristi, javne koristi ali koristi tretjih oseb. Tožnika nasprotujeta gradnji, ker naj bi ta negativno vplivala na nemoteno rabo njune parc. št. 723/3 k.o. ..., ki v naravi predstavlja travnik. Odmik objekta od navedene parcele znaša 1,26 m oz. od najbolj izpostavljenega dela 0,67 m, kar pa tudi po mnenju tožene stranke zadošča določbam PUP. Namen določitve minimalne širine funkcionalnega zemljišča okrog objekta je v tem, da objekt lahko funkcionira brez poseganja v tujo nepremičnino. Beseda praviloma pa ne predstavlja normirane obveznosti, torej ne izključuje možnosti, da je ta pas manjši od 2,5 m, kolikor so sicer spoštovani minimalni odmiki po PUP. Ti pa so določeni precej milo, pri tem pa se tudi ne zahteva soglasje latnika sosednjega zemljišča zaradi ožjega funkcionalnega pasu. Sicer pa na meji med obema zemljiščema stoji medposestna ograja v višini 1,80 m, za katero je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, zato navedeni objekt ne more ovirati tožeče stranke pri obdelavi njenega kmetijskega zemljišča. Prav tako objekt, ki je predmet legalizacije, stoji na tej lokaciji že 40 let. Požarna varnost je primarno v javnem interesu, sicer pa iz elaborata osnove požarne varnosti izhaja, da so pri odmikih izpolnjene bistvene zahteve varnosti pred požarom.

Tožnika v tožbi ugovarjata, da v zadevi niso spoštovani predpisani odmiki objekta od meje sosednjih parcel. PUP v 8. členu določa, da znaša širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta praviloma najmanj 2,5 m, v 9. členu pa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest in da je možno vzdrževanje objekta, pri čemer mora biti odmik od sosednjega objekta najmanj 8 m. Navedene določbe so bile z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem kršene. Z nameravano gradnjo bi se tudi poslabšale možnosti za kmetijsko obdelavo sosednje nepremičnine ter dostop na to zemljišče. Zaradi nespoštovanja predpisanih odmikov bo oteženo vzdrževanje objekta, izpolnjene niso niti požarno varstvene zahteve. Projektant je mandatar investitorjev, zato njegova naziranja niso objektivna, temveč služijo temu, da investitor pridobi gradbeno dovoljenje. Njegovega mnenja tako ni mogoče šteti za mnenje izvedenca. Funkcionalno zemljišče v širini 1,2 m oz. zgolj 0,25 m ne zadošča za normalno in nekonfliktno rabo sosednjih nepremičnin. Kolikor bi temu bilo tako, bi to že predpisal PUP sam. Določbo 8. člena PUP je možno interpretirati le na način, da je odmik 2,5 m od sosednje parcele obvezen in ga je treba spoštovati, razen kolikor se pridobi sosedovo soglasje. Odmik od sosednjega objekta najmanj 8 m pa je določen kogentno. Navedeno bo zaradi izpodbijanega gradbenega dovoljenja imelo za posledico, da bo tožnikoma onemogočena gradnja na 8 m mejnem pasu njunega zemljišča. Na njuni parceli sicer še ne nameravata graditi, vendar tudi ne bi rada izgubila potencialne možnosti gradnje. Tožnika tudi menita, da bi moral upravni organ na stroške investitorja pridobiti drugo mnenje strokovnjaka glede ustreznosti odmikov objekta od parcelnih mej. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo odgovarja, da se bo odmik objekta od parcelne meje tožnikov zaradi predvidene odstranitve lesenega prizidka povečal za dodatnih 50 cm, zato bo nova ureditev za tožnika ugodnejša. Sicer pa tožnika svojo parcelo št. 723/3, ki v naravi predstavlja travnik, ves čas nemoteno uporabljata, strojno obdelujeta, opravljata prevoze mimo njenega objekta, zato predlagane spremembe ne bodo v ničemer posegle v njune možnosti za kmetijsko obdelavo. Razen tega na parcelni meji že sedaj stoji ograja, za katero ima pravnomočno gradbeno dovoljenje. Določbo 8. člena PUP je treba razumeti na način, da možnost ožjega pasu funkcionalnega zemljišča ni izključena, seveda ob upoštevanju drugih zahtev PUP. Glede na to, da investitorka obstoječi objekt v naravi uporablja in vzdržuje že od leta 1970, pri čemer ni bila nikoli motena posest nepremičnine tožnikov, ne more biti dvoma, da tudi ožje funkcionalno zemljišče služi svojemu namenu. Sicer pa tožnika v postopku niti v tožbi nista določno navedla, kaj bi se zaradi nameravane gradnje spremenilo. Za takšne trditve pa bi morala predložiti dokaze, k čemur ju je pozval tudi upravni organ, vendar tega nista storila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožnikoma naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru so za tožečo stranko sporni odmiki objekta od parcelnih mej.

PUP v III. poglavju določa pogoje za graditev objektov. Po določbi 8. člena se funkcionalno zemljišče določa na osnovi namembnosti in velikosti objekta, naravnih danosti ter ob upoštevanju predvidenega razvoja. Za stanovanjske objekte določa, da je širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta praviloma najmanj 2,5 m, širina dovoza do objekta pa najmanj 3,5 m. Glede na navedeno dikcijo norme, da je širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta praviloma najmanj 2,5 m, se tudi sodišče strinja z zaključkom upravnega organa, da to ne pomeni, da mora razdalja v vsakem primeru znašati 2,5 m, saj takšen zaključek na podlagi jezikovne razlage ni možen. Beseda „praviloma“ ne pomeni „obvezno“, torej je v posameznih primerih možno tudi drugače. Že PUP sam namreč določa, da se velikost funkcionalnega zemljišča določa glede na velikost objekta ter naravne danosti območja, kar posledično pomeni, da je širina funkcionalnega zemljišča lahko različna. Zaradi navedenega sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožeče stranke, da je odmik 2,5 m od sosednje parcele obvezen.

Glede lege objektov PUP v 9. členu določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji (prvi odstavek). Odmik od sosednjega objekta mora biti najmanj 8 m. Manjši odmiki so dopustni, če so zagotovljeni ustrezni požarno varstveni ukrepi in sanitarni pogoji (tretji odstavek). Z navedeno določbo so torej izrecno urejeni odmiki objektov od parcelne meje ter od sosednjih objektov, pri čemer pa se ureditev opira zgolj na izpolnjevanje določenih pogojev (varstveni, požarno sanitarni), ne pa na konkretno, z mersko enoto izraženo razdaljo, oziroma tudi v primeru konkretno določenega odmika (8 m) dopušča možnost odstopanja ob izpolnjevanju navedenih pogojev. Pri tem pa PUP v nobenem primeru ne zahteva soglasja lastnikov sosednje nepremičnine, zato sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da bi morala investitorka za odmike, kot so določeni v gradbenem dovoljenju, pridobiti njuno soglasje. Okoliščina, da je v postopku soglasje k odmikom, kot so določeni v spornem gradbenem dovoljenju, podala druga soseda, pa še ne pomeni, da je takšno soglasje v postopku bilo potrebno. Odmik 0,25 m, na katerega opozarja tožeča stranka v tožbi, pa se ne nanaša na odmik od parcele tožnikov, torej z navedenim ugovorom tožnika ne varujeta kakšne svoje pravice ali pravna koristi. Neutemeljen je tudi ugovor, da bi moral upravni organ sam priskrbeti nasprotne strokovne študije v zvezi z zagotavljanjem požarno varstvenih, sanitarnih in drugih pogojev, saj bi za to morala poskrbeti tožnika sama, kolikor se nista strinjala s strani investitorke predloženimi mnenji. Neupošteven je tudi ugovor, da je bilo z izdanim gradbenim dovoljenjem poseženo v morebitno gradnjo na njunem zemljišču parc. št. 723/3 v prihodnosti, saj se pri odmikih po PUP upošteva obstoječe stanje (objekte), ne pa neko v prihodnosti negotovo stanje. Ugovor, da se bodo zaradi nameravane gradnje poslabšale možnosti za kmetijsko obdelavo njune nepremičnine ter dostop na to zemljišče, pa je povsem pavšalen in kot tak neutemeljen.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.