Jedro

Nekonkretizirane in neobrazložene ostajajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Je pa očitno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega sodišča graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se ne strinja s tem, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepoma in zato subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja ni podan in, da so na strani obdolženega obstajale objektivne okoliščine zaradi katerih ni mogel plačati dolgovanih prispevkov. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega F.U. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer 380,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega F.U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške prič M.M. v znesku 2,20 EUR, P.P. v znesku 4,60 EUR, S.P. v znesku 8.20 EUR, V.C. v znesku 15,80 EUR, I.S. v znesku 30,40 EUR, stroške stalne sodne tolmačke za znakovni jezik S.K. v znesku 45,14 EUR in sodno takso v znesku 140,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovance A.L., A.H., B.M., D.S., I.S., J.K., J.R., N.Ž., P.P., S.V., S.P., V.C., Z.D. in Z.V., s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da se obdolženemu povrnejo vsi stroški, ki jih je imel v pritožbenem postopku kakor tudi pred sodiščem prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik se sicer pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

5. Prav tako ostajajo nekonkretizirane in neobrazložene uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Je pa očitno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega sodišča graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se ne strinja s tem, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepoma in zato subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja ni podan in, da so na strani obdolženega obstajale objektivne okoliščine zaradi katerih ni mogel plačati dolgovanih prispevkov. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Uspešen ne more biti zagovornik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, saj soglaša z njenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter le še glede na pritožbo zagovornika dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v trditvi, da obdolženi ni ravnal naklepno, saj ni imel objektivnih možnosti in ni mogel plačati prispevkov delavcem, ker je bil račun družbe blokiran, razen tega pa je imela obdolženčeva družba neplačane terjatev do družbe K.v višini 829.486,70 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno presodilo posojilo, ki ga je obdolženi dal družbi K.K. d.o.o., saj ni šlo za posojilo ampak si je družba na ta način zagotovila poslovanje glede na to, da je bil njen račun blokiran. Sodišče prve stopnje bi moralo glede danega posojila dokazni postopek dopolniti in preveriti v kakšne namene je bilo navedeno posojilo dejansko porabljeno.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbam zaslišanih oškodovancev in priči I.S., saj so njihove izpovedbe skladne, prav tako pa potrjene tudi z listinami, ki se nahajajo v spisu. Iz njihovih izpovedb izhaja, da so bili zaposleni v družbi K. d.o.o. v kritičnem obdobju in da jim obdolženi ni plačeval prispevkov. Takšne njihove izpovedbe potrjujejo tudi listinski dokazi, kot že navedeno in sicer ugotovitve FURSA iz katerih izhaja, da jim dejansko prispevki v kritičnem času niso bili plačani, kar sicer obdolženi niti ne zanika. Povedali pa so tudi, da je prav obdolženi bil tista oseba, ki je dejansko vodila poslovanje družbe K. d.o.o. Priča I.S., ki je nastopil funkcijo direktorja družbe K. d.o.o. pa je povedal, da mu ni bilo znano, da prispevki delavcev niso bili plačani. Glede na finančno stanje družbe pa je stečajnemu upravitelju predlagal, da se uvede zoper družbo K. d.o.o. stečajni postopek in odstopil iz funkcije direktorja. Sicer pa iz podatkov kazenskega spisa tudi izhaja, da so bili vsi oškodovanci v kritičnem času zaposleni v družbi K. d.o.o. in da je bil odgovoren za izplačilo plač F.U., kot to izhaja iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje in podatkov FURSA. Sicer pa kot že navedeno obdolženi niti ne zanika, da delavcem prispevki niso bili plačani in sicer zaradi prezadolženosti družbe in blokiranih računov. Da niso bili plačani prispevki pa potrjujejo tudi podatki FURS FU Maribor iz katerih je točno razvidno v katerem časovnem obdobju delavcem niso bili plačani prispevki in v kakšni višini, kar je tudi skladno z očitkom kot izhaja iz napadene sodbe in kar sodišče prve stopnje določno navaja tudi v njeni obrazložitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, saj je pravilno ugotovilo, da je bil v kritičnem času za finančno poslovanje družbe izključno odgovoren obdolženi, katerega so vsi delavci obremenili in da je o vsem odločal prav on in da njegove dolžnosti in obveznosti izhajajo iz Zakona o delovni razmerjih, Zakona o prispevkih za socialno varnost in Zakona o davčnem postopku, kakor tudi Zakona o gospodarskih družbah, na podlagi česar je bil obdolženi v kritičnem času oseba, odgovorna za poslovanje družbe in posledično tudi za plačevanje prispevkov delavcev, prav tako pa za finančno stanje družbe in so tako prav njegova sporna ravnanja sklepanje posojilnih in drugih pogodb privedla do tega, da družba na svojem računu ni imela zadosti finančnih sredstev za plačilo obveznosti do zaposlenih. Obdolženi bi glede na finančno situacijo v kateri se je družba nahajala moral ukrepati tako, da bi dal prednost pravicam delavcev in ne svoji družbi, kar potrjujejo sklenjene pogodbe tako posojilne, cesijske in asignacije, ki jih je obdolženi sklepal s kapitalsko in personalno povezanimi družbami. S svojim ravnanjem je kršil temeljne pravice delavcev, ko v kritičnem času zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, plačilo predpisanih prispevkov, s čimer je delavce prikrajšal za pravico, ki jim pripada, s čemer je delavcem omejil pravico do plače po členu 42 ZDR, kršil predpise o prispevkih za pokojninsko zavarovanje, s tem pa delavce prikrajšal za pravico, da se jim plača za kritično obdobje, upošteva v izračun pokojninske osnove (člen 39/IV ZPIZ-1). Okoliščina, da je družbi K. K. d.o.o. obdolženi dal posojilo v višini skoraj 145.000,00 EUR, kot je to razvidno iz bilance stanja z dne 31. 12. 2012, pa nesporno kaže na to, da je obdolženi sredstva za plačilo prispevkov oškodovancem imel, pa ga je s posojilno pogodbo prenesel na navedeno družbo. Zato pritožba, ki meni, da obdolženi ni imel objektivnih pogojev za plačilo prispevkov, ne more biti uspešna, saj prej navedeno posojilo to ovrže, pri čemer pa sploh ni pomembno zakaj so sredstva iz danega posojila bila porabljena. Obdolženi kot direktor gospodarske družbe K. d.o.o. je dobro vedel, da mora prvenstveno poplačati obveznosti delavcem iz delovnega razmerja, za kar bi mu sredstva, ki jih je dal za posojilo, vsekakor zadoščala za poplačilo v izreku napadene sodbe navedenih prispevkov. Razen tega pa je obdolženi v kritičnem času sklepal še cesijske in asignacijske pogodbe ter je imel vpliv na celotno finančno situacijo družbe. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ko se je skliceval na to, da prispevki delavcem niso bili plačani po krivdi drugih in sicer zato, ker jim je davčna blokirala račune. Pritožba, ki se na ta zagovor sklicuje ne more biti uspešna, sodišče prve stopnje pa glede na navedeno sploh ni bilo dolžno preverjati v kakšne namene je bilo dano posojilo porabljeno, saj takšnega dokaznega predloga zagovornik tekom postopka ni podal. Glede na navedeno pa zaradi njegove neizvedbe dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, kot to sicer skuša prepričati pritožba. Prav tako okoliščina na katero se sklicuje zagovornik, da je obdolženi z danim posojilom poskušal rešiti obstoj družbe in zaposlitve delavcev, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca, kot to zmotno meni zagovornik. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, na te razloge pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje.

9. Ker zagovornik v pritožbi ne navaja v preostalem nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji za katero meni, da je previsoka, saj bi moralo sodišče prve stopnje večjo težo dati temu, da si je obdolženi prizadeval delavcem ohraniti zaposlitev. Preizkus prvostopne odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Tako je pravilno upoštevalo kot obteževalno samo težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, s katerim je oškodoval kar 20 delavcev, obdolženčevo predkaznovanost celo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kot olajševalno pa obdolženčevo pripravljenost poravnati delavcem prispevke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje z napadeno sodbo, da bo pri obdolžencu glede na njegovo predkaznovanost edino izrečena kazen zapora v trajanju sedem mesecev dosegla svoj namen tako, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zato zagovornik, ki se zavzema za izrek milejše kazni ne more biti uspešen, saj okoliščina, da si je obdolženi prizadeval ohraniti družbo ter zaposlitev delavcem, ni razlog za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. 11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno s členom 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženemu utemeljeno naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, pri tem pa pravilno upoštevalo materialne razmere obdolženega, podlago za plačilo stroškov pa je imelo sodišče prve stopnje v členu 95/I ZKP. Zato zagovornik, ki meni, da bi moralo sodišče obdolžencu povrniti vse stroške, ki jih je ta imel s tem kazenskim postopkom, ne more biti uspešen, saj po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni nobene podlage za drugačno odločitev, kot jo je v obravnavani zadevi glede stroškov kazenskega postopka sprejelo sodišče prve stopnje.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.