Jedro

Varovanje prtljage in s tem dolžnost, da zanjo sklene ustrezno prevozno pogodbo, zadeva potnika. Vendar navedeno velja le ob predpostavki, da iz ravnanja tožene železnice ni mogoče sklepati, da je kljub temu in hkrati s sklenitvijo prevozne pogodbe za avtomobil prevzela v varovanje tudi prtljago, ki se je v njem nahajala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Gre za škodo zaradi tatvine prtljage iz osebnega avtomobila, za prevoz naloženega na vlak. Zato ni šlo za prevozno pogodbo o prevozu stvari, temveč za posebne vrste prevoz, ki je urejen v posebni tarifi. Prtljago je v avtomobilu tožnik pustil na lastno odgovornost v skladu s splošnimi pogoji za prevoz spremljanih avtomobilov. Taka izključitev odgovornosti ni v nasprotju s 65. členom zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu. Železnica ne more odgovarjati za stvar, za katero ne ve, da jo prevaža. S toženo stranka tožnik ni sklenil pogodbe o prevozu prtljage.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ne zatrjuje, da je za prtljago, ki mu je bila ukradena iz na železniški prevoz oddanega avtomobila, s toženo stranko sklenil posebno prevozno pogodbo. Načelno tudi drži, da tožena železnica od prevzema stvari na prevoz do njene izročitve odgovarja le za prevzeto stvar (65. in 66. člen zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu - Uradni list SFRJ 2/74), kar z drugimi besedami potrjuje revizijsko stališče, da železnica ne more odgovarjati za stvari, za katere niti ne ve, da se prevažajo. Tudi izključitev odgovornosti za prtljago, posebej ob ustreznem zapisu v naročilnici priloženem izvlečku splošnih pogojev ni v nasprotju s prej citirano zakonsko določbo, niti z določbo 3. člena omenjenega zakona. Varovanje prtljage in s tem dolžnost, da zanjo sklene ustrezno prevozno pogodbo, zadeva potnika. Vendar vse navedeno velja le ob predpostavki, da iz ravnanja tožene železnice ni mogoče sklepati, da je kljub temu in hkrati s sklenitvijo prevozne pogodbe za avtomobil prevzela v varovanje tudi prtljago, ki se je v njem nahajala. Prav to pa sta po izvedenem dokaznem postopku ugotovili sodišči nižje stopnje. Tožniku je namreč od odgovornih ljudi tožene stranke bilo izrecno naročeno, naj prtljago pusti v avtomobilu. V svojem trditvenem gradivu tožena stranka tega niti ne zanika. Stališča, da ne more odgovarjati za stvari, za katere ne ve, da se prevažajo, v tem primeru ni mogoče uporabiti, istočasno pa tožniku ni mogoče očitati, da glede prtljage ni ravnal dovolj skrbno. Posledice nesklenitve posebne prevozne pogodbe za prtljago ga ne zadevajo: naročilo tožene stranke, da mora prtljaga ostati v avtu, pa pomeni prenos odgovornosti za prtljago nanjo.

Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, vezano (3. točka 385. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve pa pravnega stališča revizije ne podpirajo. Ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, sprejeta v izpodbijani sodbi, je zato utemeljena. Ker sodbi sodišča druge stopnje tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (383. člen ZPP).