Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje ugotovljene pravno odločilne okoliščine, ki temeljijo na podatkih izjave v premoženjskem stanju in bilance stanja za leto 2013, ob kritični presoji premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja tožnice in pravilni uporabi 11. člena ZST-1, terjajo spremembo odločitve v smeri obročnega plačila takse za postopek na prvi stopnji, ki sicer v celoti znaša 59.325,00 EUR. Primerno je, da se tožnici naloži plačilo sodne takse v 10-ih enakih mesečnih obrokih, vsak v višini 5.932,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj glasi: „Tožeči stranki se dovoli obročno plačilo sodne takse za pravdni postopek na prvi stopnji in se ji naloži, da sodno takso v znesku 59.325,00 EUR plača v desetih mesečnih obrokih, in sicer: - prvi obrok v znesku 5.932,00 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, - drugi obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 3. 2015, - tretji obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 4. 2015, - četrti obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 5. 2015, - peti obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 6. 2015, - šesti obrok v znesku 5.632,00 EUR do 16. 7. 2015, - sedmi obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 8. 2015, - osmi obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 9. 2015, - deveti obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 10. 2015 in

- deseti obrok v znesku 5.932,00 EUR do 16. 11. 2015.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v točkah I in II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. V točki II izreka je predlog tožnice, da se ji plačilo sodne takse odloži do izdaje odločbe sodišča druge stopnje, zavrnilo. V točki III izreka je tožnici dovolilo obročno plačilo sodne takse za pravdni postopek na prvi stopnji na način, ki je razviden iz izreka v tem delu.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Najprej graja odločitev sodišča, ki je predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa bistveno kršilo določbe postopka. Cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval z možnostjo oprostitve plačila sodne takse je nedvomno ta, da stranke, ki izkazujejo slabo finančno stanje, pa naj si bodo prejemniki socialne denarne pomoči ali ne, lahko predlagajo oprostitev plačila sodne takse in na ta način uveljavijo svojo ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Čeprav iz narave pravice do učinkovitega sodnega varstva ne izhaja, da mora biti takšno varstvo povsem brezplačno, pa iz načela enakosti pred zakonom izhaja, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z ničemer ni utemeljilo, v čem je razlika med slabim finančnim stanjem fizične in pravne osebe. Namen zakonodajalca pri pisanju citirane določbe ZST-1 je bil, omogočiti oprostitev plačila sodne takse v celoti tako pravnim kot fizičnim osebam. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec uporabil besedo stranka. Že iz jezikovne razlage izhaja, da je stranka tako fizična kot pravna oseba. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se izključno drži „črke zakona“ je zato neutemeljena in diskriminatorna.

Pritožnica graja tudi odločitev v točki II izreka sklepa in poudarja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je svojemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse priložila izjavo o premoženjskem stanju, iz katere izhaja stanje njenih sredstev, virov sredstev, njen čisti poslovni izid in bilančni dobiček. V predlogu je tudi pojasnila, da celoten znesek njene aktive predstavlja delež v družbi K. d.o.o., ki je obremenjen s prepovedjo obremenitve in odtujitve, zaradi česar z njim ne more razpolagati. Glede na navedeno so neupravičeni očitki naslovnega sodišča, da je tožnica podala le pavšalne navedbe glede slabega finančnega stanja. Vsa sredstva, ki jih tožnica izkazuje v bilanci stanja za leto 2013, so težko vnovčljiva, poleg tega pa jih tožnica potrebuje za svoje lastno poslovanje.

3. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni ali pa ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev glede presoje, da je tožnica sodno takso sposobna poravnati v treh enakih mesečnih obrokih, vsakega po 19.775,00 EUR, materialno pravno zmotna.

6. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63-2516/2013 z dne 26. 7. 2013, ZST-1B), lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Popolna oprostitev plačila sodnih taks za pravne osebe po zakonu ni dopustna. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

7. Glede na obstoječo zakonodajo so neutemeljeni pritožbeni očitki v smeri popolne oprostitve plačila sodnih taks za pravne osebe in dodatna utemeljitev sodišča druge stopnje v tej smeri ni potrebna. Če pa tožnica meni, da je obstoječa zakonodaja ustavno sporna, pa lahko v zvezi s tem sproži ustrezen postopek.

8. Po oceni sodišča druge stopnje ugotovljene pravno odločilne okoliščine, ki temeljijo na podatkih izjave v premoženjskem stanju in bilance stanja za leto 2013, ob kritični presoji premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja tožnice in pravilni uporabi 11. člena ZST-1, terjajo spremembo odločitve v smeri obročnega plačila takse za postopek na prvi stopnji, ki sicer v celoti znaša 59.325,00 EUR. Primerno je, da se tožnici naloži plačilo sodne takse v 10-ih enakih mesečnih obrokih, vsak v višini 5.932,00 EUR.

9. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica ni izkazala, da celoten znesek aktive družbe predstavlja delež v družbi K. d.o.o., s katerim slednja zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve ne more razpolagati in na ta način zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse. V zvezi s tem dejansko v predlogu za taksno oprostitev ni podla konkretnih trditev, zatrjevala je (le), da je „njeno premoženje zaradi tega nelikvidno“. Tudi v pritožbi ponovno poudarja le, da celoten delež aktive (premoženja) družbe predstavlja zastavljen delež v družbi K. d.o.o. in da so vsa sredstva v bilanci stanja za leto 2013 težko vnovčljiva, poleg tega pa jih potrebuje za lastno poslovanje. S takšnimi pavšalnimi pritožbenimi ugovori tožnica ne more uspeti.

10. Je pa dejstvo, kot je že bilo navedeno, da premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje družbe in višina taksne obveznosti (59.325,00 EUR) opravičujejo poravnavo taksne obveznosti v 10-ih mesečnih obrokih.

11. Iz podatkov bilance stanja za leto 2013 izhaja, da je (bilo) po stanju na dan 31. 12. 2013 likvidnostno stanje družbe precej slabo. Likvidnostni koeficient (razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi) ki bi moral znašati vsaj 1, je znašal le 0,197. 12. Ima pa družba glede na podatke bilance stanja določeno premoženje, ki ga je mogoče v krajšem času vnovčiti. Predvsem ima pritožbeno sodišče (enako že sodišče prve stopnje) v mislih kratkoročna sredstva, ki skupno zanašajo 908.936,00 EUR, od tega zaloge v višini 193.578,00 EUR, kratkoročne finančne naložbe v znesku 532.734,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve v znesku 181.362,00 EUR in denarna sredstva v znesku 1.262,00 EUR.

13. Prav tako družba za leto 2013 izkazuje čisti dobiček v znesku 4.053,00 EUR in preneseni čisti dobiček v znesku 348.093,00 EUR. Bilančni dobiček, ki je sicer prikazan v izkazu poslovnega izida, pa je v letu 2013 znašal 352.146,00 EUR.

14. Ker tožnica v predlogu ni navedla in izkazala okoliščin, ki bi kazale na to, da sredstev za plačilo sodne takse (sploh) ne more zagotoviti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo (le) predlogu za obročno plačilo sodne takse. Sodišče druge stopnje je v odločitev poseglo le toliko, da je tožnici omogočilo plačilo v več mesečnih obrokih.

15. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijan sklep v točki III izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v točki I in II izreka sklep potrdilo (2. točka 365.člena ZPP)

16. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ji sodišče druge stopnje stroškov za pritožbo ni priznalo (drugi odstavek 165. v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).