Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker se tožeča stranka v upravnem postopku ni izkazala z dokazilom, da je upravičena razpolagati s sosednjim zemljiščem, v katerega zračni prostor je posegla s streho predvidenega do III. gradbene faze že zgrajenega svojega objekta (prizidka).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za javne gospodarske dejavnosti občine z dne 22.10.1990, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 938/2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90). Tožena stranka po pregledu upravnih spisov ugotavlja, da je pravilna ugotovitev prvostopnega organa v prvostopni odločbi, da tožnika kot investitorja nista izkazala upravičenosti razpolaganja s celotnim zemljiščem, na katerega sta s sporno lokacijo že posegla. Iz podatkov v upravnih spisih in tudi iz navedb samih tožnikov je razvidno, da streha spornega objekta sega na sosednje zemljišče (parc. št. 937/1 in 937/2, katerega lastnika sta prizadeti stranki, za katero pa tožnika kot investitorja nista izkazala upravičenosti takšnega razpolaganja. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno zavrnil njun zahtevek. V tem postopku po mnenju tožene stranke ni prav nič pomembno, koliko bosta navedena mejaša prizadeta v uživanju svojih nepremičnin zaradi posega spornega objekta v njun zračni prostor. Mejaša tudi nista dolžna izkazovati škode, nihče pa ju tudi ne more siliti v to, da del zemljišča prodata. Tožena stranka meni, da je zaradi navedenih razlogov prvostopna odločba pravilna in zakonita, pritožba tožnikov pa neutemeljena. Zato je njuno pritožbo zavrnila.

Tožnika v tožbi navajata, da razpolagata s celotnim zemljiščem tako, da ne gre niti za služnostno pravico uporabe zemljišča, niti ne gre za imisije v obliki dežja ali snega. Pogoji gradnje in gradbena izvedba strehe namreč lahko preprečijo vsako imisijo v obliki dežja in snega, mejaša pa tudi nista v ničemer omejena v uporabi svojega zemljišča, niti svoje stanovanjske hiše, ki je 11 m oddaljena od njunega prizidka. Ta hiša pa tudi leži na višje ležečem zemljišču tako, da mejaša ne bi bila deležna nobenih imisij iz njunih nepremičnin. Mejaša sta tudi na pritisk svoje matere, ki je njuna teta, umaknila že dano soglasje. Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka, saj bi lahko zahtevala mnenje izvedenca, če sama ni znala oceniti oziroma ugotoviti, ali bi mejaša glede na gradnjo v bližini posestne meje bila krajevno neobičajno prikrajšana v uporabi svojih nepremičnin oziroma motena v njuni posesti. Mejaša prav tako v ničemer nista motena pri uporabi zračnega prostora nad svojim zemljiščem, saj zračnega prostora na taki višini ni mogoče izkoriščati. Če pa bi tožena stranka ugotovila, da ni možno izdati lokacijskega dovoljenja po obstoječem gradbenem načrtu oziroma lokacijski dokumentaciji z dne 25.9.1989, upoštevajoč projektno gradbeno dokumentacijo iz februarja 1990 in dejansko stanje do III. gradbene faze zgrajenega prizidka k stanovanjski hiši na navedenem zemljišču, bi morala prvostopno odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovni postopek prvostopnemu organu ter mu naložiti, da predloži tako novo lokacijsko dokumentacijo in projektno gradbeno dokumentacijo, da streha oziroma napušča na vogalih ne bosta več segala v sosedov zračni prostor. Soseda sta soglašala z gradnjo ob posestni meji na manj od predpisane razdalje, vendar tudi odlok o zazidalnem načrtu nima določb o odmiku od posestnih mej, zato se odmik določi v lokacijskem dovoljenju in lokacijski dokumentaciji. Prav tako nista mejaša nasprotovala skrajšanju postavitve dveh vogalov njune gradnje bližje posestni meji kot je 1 m po lokacijski dokumentaciji - enega na 30 cm in enega na 65 cm - pač pa sta začela šele po izgradnji do III gradbene faze nasprotovati gradnji. S tem sta jima naredila znatno škodo. Tožena stranka tudi ni ocenila dejstva, da sta mejaša najprej dala soglasje in ga nato preklicala, niti, da ne bosta v ničemer ovirana v lasti in posesti svojih nepremičnin in zračnega prostora nad njimi. S tem so bila kršena pravila postopka, saj je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na to tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 53. členu citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov posegov v prostor (ZUN) mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti tudi dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor.

V podatkih in listinah v upravnih spisih pa ni izkazana pravica razpolaganja s celotnim zemljiščem, na katerega sta tožnika kot investitorja s sporno lokacijo že posegla (navedeno zemljišče sosedov mejašev). Po presoji sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz pritožbenih in tožbenih navedb samih tožnikov, da streha navedenega objekta (prizidka) sega na sosednje zemljišče, za katero pa tožnika kot investitorja nista izkazala upravičenosti takšnega razpolaganja. Glede na navedeno sta prvostopni organ in tožena stranka v podatkih in listinah v upravnih spisih imela podlago za sklepanje, da se tožnika dejansko nista izkazala z navedenim dokazilom, ki bi upravičevalo razpolaganje s sosednjim zemljiščem, v katerega zračni prostor sta posegla s streho navedenega prizidka.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala tožnikoma tudi pravilno pojasnilo o tem, da v tem upravnem postopku ni prav nič pomembno, koliko bosta mejaša prizadeta v uživanju svojih nepremičnin zaradi posega navedenega objekta tožnikov v zračni prostor nad njunim zemljiščem. To namreč ni stvar tega upravnega postopka.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).