Jedro

Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ z izrekom pod točko 1 zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela; z izrekom pod točko 2 je tožniku določil rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo, in z izrekom pod točko 3 še odločil, da so bili posebni stroški postopka določeni z dvema sklepoma z dne 29. 5. 2014 in 19. 6. 2014. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik svoji vlogi z dne 19. 3. 2014 priložil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 1. 2014, sklenjeno z gospodarsko družbo A. d.o.o., izpisek iz banke, plačilne liste za december 2013 ter januar in februar 2014. Dne 25. 3. 2014 pa je upravni organ prejel dopis postaje Mejne policije Obrežje, iz katerega izhaja, da je zoper tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS) razpisan ukrep „zavrnitev vstopa v schengensko območje“, ki ga je razpisala Švica. V nadaljevanju povzema določila 96. in 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (UL L 239, 22. 9. 2000, v nadaljevanju: Schengenska konvencija), ki je bila na podlagi Sklepa Sveta 2007/801/ES z dne 6. 12. 2006 o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda uveljavljena v Republiki Sloveniji kot mednarodni sporazum, od 21. 12. 2007 dalje pa se neposredno uporablja. Nadalje še navaja, da je prvostopenjski organ v skladu s Priročnikom Sirene izvedel postopek posvetovanja z državo razpisnico ukrepa, to je Švico, v katerem je ugotovil, da je bil ukrep zoper tožnika razpisan na podlagi kaznovalnega naloga javnega tožilca z dne 26. 11. 2013, po katerem je bila tožniku izrečena zaporna kazen 120 dni, in sicer zaradi nezakonitega vstopa in prebivanja ter dela brez ustreznih dovoljenj v Švici, nato pa je bil tožnik odstranjen iz Švice, omenjeni ukrep pa je bil vpisan v SIS na zahtevo Kantona Zürich in velja do 27. 2. 2017; kot oteževalne okoliščine so bile upoštevana tožnikova predhodna protipravna ravnanja, in sicer kaznovalni nalog Okrajnega urada Brugg z dne 15. 12. 2010 zaradi protipravnega vstopa in protipravnega bivanja ter kaznovalni nalog Državnega tožilstva Baden z dne 25. 2. 2011, ponovno zaradi protipravnega vstopa in protipravnega bivanja; poleg tega je bil tožniku že predhodno dne 3. 1. 2011 izrečen prvi ukrep prepovedi vstopa na ozemlje Švice za obdobje od 3. 1. 2011 do 1. 1. 2014, naknadno pa še drugi ukrep z dne 20. 2. 2014, nato pa je bil tožnik dne 24. 2. 2014 deportiran na Kosovo. Prvostopenjski organ je švicarske organe dne 15. 4. 2014 ponovno zaprosil, da naj sporočijo svoj interes glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tožnika ter prejel dne 17. 4. 2014 odgovor razpisnice, da ne želi, da oseba vstopi na „schengensko območje“ in ne podpira izdaje dovoljenja v katerikoli „schengenski državi“. V skladu s 25. členom Schengenske konvencije je prvostopenjski organ pridobil tudi odločbo pristojnega švicarskega organa, na podlagi katere je bil tožniku izrečen ukrep zavrnitve vstopa na „schengensko območje“, ki ga v nadaljevanju povzema, na podlagi katerega je bil tožnik spoznan za krivega naklepnega protipravnega vstopa, naklepnega protizakonitega bivanja ter naklepne pridobitne dejavnosti brez dovoljenja, kot oteževalne okoliščine pa so bila upoštevana tudi njegova predhodna protipravna dejanja, in sicer kaznovalni nalog Okrajnega urada Brugg z dne 15. 12. 2010, zaradi protipravnega vstopa in protipravnega bivanja ter kaznovalni nalog Državnega tožilstva Baden z dne 25. 2. 2011, ponovno zaradi protipravnega vstopa in protipravnega bivanja.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ navaja, da je po izvedenem postopku posvetovanja s Švico nadalje ugotavljal tudi, ali so podani utemeljeni razlogi (humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti) za to, da se podaljša dovoljenje za začasno prebivanje tožniku, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa. Pri tem je ugotovil, da tožnik v Sloveniji nima družine, da ga na Republiko Slovenijo veže le njegova zaposlitev ter da tako ne obstajajo humanitarni razlogi, ki bi zahtevali, da se dovoljenje kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa podaljša, prav tako pa podaljšanja dovoljenja ne zahtevajo mednarodne obveznosti Republike Slovenije. Nadalje je prvostopenjski organ ugotavljal tudi dolžino prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji in posledice, ki bi mu jih povzročila zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. V tej zvezi je ugotovil, da je prvo dovoljenje za začasno prebivanje tožnik pridobil 3. 7. 2012 in da bi zavrnitev podaljšanja zaprošenega dovoljenja pomenila zanj izgubo zaposlitve v Republiki Sloveniji, vendar je kljub temu odločil, ob upoštevanju razloga za razpis ukrepa zavrnitve vstopa in časa trajanja razpisanega ukrepa ter okoliščine, da je bila tožniku v Švici odvzeta prostost, da je tožnik v Švici brez ustreznih dovoljenj prebival že tretjič, kot tudi izraženi interes Švice, da ne želi, da ta oseba vstopi na schengensko ozemlje in da ne podpira izdaje dovoljenja v katerikoli „schengenski državi“, zaradi česar je potrebna zavrnitev zaprošenega podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Tožniku je bila med tekom upravnega postopka v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dana možnost, da se izjavi o vseh v postopku ugotovljenih dejstvih in okoliščinah na ustnem zaslišanju. Tedaj je tožnik izpovedal, da je v Slovenijo prišel zaradi dela leta 2012, da večino časa živi na Jesenicah in da namerava ostati v Sloveniji. Izpovedal je še, da je imel v letu 2010 poljsko delovno vizo ter da je na Poljskem delal, v času novoletnih praznikov pa je odšel na obisk k sorodnikom v Švico, kjer mu je potem bil izrečen ukrep zapustitve države v roku 24 ur, poleg tega pa je moral plačati denarno kazen. Da ne sme v Švico, ni vedel in se je tako leta 2011, ko je imel slovensko vizo, ponovno odpravil na obisk k sorodnikom v Švico, kjer ga je ponovno aretirala policija in je zato dobil prepoved vstopa v Švico za 3 leta. Leta 2013 pa je ponovno odšel v Švico, kjer ga je aretirala policija, ko si je ogledoval gradbeni oder na nekem gradbišču več dni zapored in mu je zato bila izrečena trimesečna zaporna kazen, poleg tega pa še denarna kazen in deportacija na Kosovo, potem pa se je spet vrnil v Slovenijo. Izpovedal je še, da ima v Švici odvetnika, ki mu je obljubil, da bo omenjeni ukrep prepovedi vstopa izbrisan, tako da je za ta ukrep tožnik izvedel šele med postopkom podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. V tej zvezi je posebej poudaril, da ima plačane vse davke in druge obveznosti in da ima na Kosovu zunajzakonsko partnerico, ki je noseča. Prvostopenjski organ zaključuje, da je interes države razpisnice ukrepa zavrnitve vstopa v schengensko območje izkazan, poleg tega pa je ocenil, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, ki bi omogočali drugačno odločitev. Zato je prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja zavrnil na podlagi 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter v skladu s 60. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) tožniku določil rok, v katerem mora zapustiti državo. Glede stroškov postopka zaključno ugotavlja, da je bilo o tem že predhodno odločeno z dvema posebnima sklepoma.

Tožnik se je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot pristojni drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrnilo.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da v roku 30 dni izda nov upravni akt. Obenem zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Izpodbijana odločba je po tožnikovem prepričanju nezakonita, odločitev tožene stranke pa nelogična, protispisna ter pravno in človeško nevzdržna, češ da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, posledično pa je prišlo do napačne uporabe materialnih predpisov ter odločitve. Izpostavlja določila 55. člena ZTuj-2 ter navaja, da v izpodbijani odločbi ni najti nobenega izmed v citirani določbi naštetih razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja, pač pa se oba upravna organa sklicujeta na 25. člen Schengenske konvencije. Tožnik glede navedbe pristojnega švicarskega organa, da ne želi in ne podpira izdaje dovoljenja tožeči stranki, posebej poudarja, da švicarski organ ni prepovedal izdaje, pač pa je zgolj izrazil svojo željo, ki sama po sebi tudi ne more biti zavezujoča za Republiko Slovenijo, saj zgolj želja še ni zahteva. Za tožnika ni dvoma, da Republika Slovenija ni dolžna upoštevati želje švicarskih organov. Poleg tega pa meni, da v konkretnem primeru ni šlo za izdajo dovoljenja, temveč le za podaljšanje. Kot nelogično in pravno nevzdržno označuje to, da Švica ni upoštevala 2. odstavka 25. člena Schengenske konvencije in se tako Švica ob izreku ukrepa zavrnitve vstopa ni posvetovala z Republiko Slovenijo, v kateri je tožnik že imel dovoljenje za prebivanje. Tako je po mnenju tožnika Švica v konkretnem primeru delovala enostransko in ni upoštevala vzajemnosti, od Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) pa zahteva, da bi morala biti že zgolj njena želja tudi zavezujoča. Ker tedaj dovoljenje za prebivanje tožnika ni bilo razveljavljeno, tožnik meni, da bi morala država pogodbenica – torej Švica, omenjeni ukrep preklicati in bi ga lahko uvrstila le na svoj nacionalni seznam razpisanih ukrepov v skladu z 2. odstavkom 2. točke 25. člena Schengenske konvencije. Za tožnika ni dvoma, da če bi Švica upoštevala omenjena pravila, tudi ne bi prišlo do zavrnitve izdaje dovoljenja za prebivanje. Zato prav tako meni, da je bil postopek vpisa ukrepa zavrnitve vstopa v schengensko območje izveden nepravilno in nezakonito ter zato ne more imeti pravnih posledic. Nadalje poudarja, da je bil tožniku prvi ukrep prepovedi vstopa na ozemlje Švice izrečen za obdobje od 3. 1. 2011 do 1. 1. 2014, naknadno pa še drugi dne 20. 2. 2014, medtem ko je prvo dovoljenje za začasno prebivanje v RS tožnik pridobil dne 3. 7. 2012, to je v času, ko naj bi mu že bil izrečen ukrep prepovedi vstopa na ozemlje Švice. Po tožnikovem mnenju mu že takrat ne bi bilo izdano dovoljenje za prebivanje, če bi RS menila, da tožnik ni koristen zanjo ter je zato nenavadno in nelogično, da mu je RS takrat dovoljenje izdala ob enakih okoliščinah, kakršne so sedaj za njegovo podaljšanje. Glede razlage določila 96. člena Schengenske konvencije tožnik meni, da sta tam določena dva razloga zgolj primeroma našteta in da ni nikjer navedeno, da sta to edina razloga za izdajo, pač pa meni, da je bistveno to, da se dovoljenje za prebivanje izda oziroma podaljša iz utemeljenih razlogov, tako da gre za nedoločen pravni standard, ki ga mora upravni organ v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti. Vsaka država pa mora tehtati tudi svoje interese in na podlagi tega odločiti, ali je oseba koristna zanjo ali ne, pri čemer tožnik izpostavlja, da gre zgolj za podaljšanje dovoljenja in da je njegovo bivanje v RS pomembno še zlasti v sedanji gospodarski situaciji, saj njegovo podjetje uspešno posluje na območju RS, kar je pomembno za gospodarstvo države, ker z uspešnim poslovanjem prispeva v državno blagajno in posledično na gospodarsko rast, saj ima njegovo podjetje poravnane vse obveznosti do države, zato bi bil lahko za zgled marsikomu. Izrecno poudarja, da se tožnik povsem podreja pravnemu redu RS in da ga v celoti upošteva, zavrnitev podaljšanja dovoljenja pa bi zanj pomenila izgubo zaposlitve in s tem prihodkov ter sredstev za preživetje, kar vse bi imelo zanj katastrofalne posledice.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je Švicarska konfederacija na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v Schengenski informacijski sistem (SIS) razpisala ukrep zavrnitve vstopa tožnika A.A. na podlagi kaznovalnega naloga Državnega tožilstva Winterthur z dne 26. 11. 2013, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik spoznan za krivega naklepnega protipravnega vstopa, naklepnega protizakonitega bivanja ter naklepne pridobitne dejavnosti brez dovoljenja, za kar je bil tožnik obsojen na 120 dni zapora in da je bil navedeni ukrep razpisan z veljavnostjo do 27. 2. 2017. Sporno pa za tožnika ostaja vprašanje pravno dopustne neposredne uporabe določbe 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije v konkretnem primeru.

Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju Schengenska konvencija) se, kot sta pravilno navedla že oba upravna organa prve in druge stopnje, na podlagi 8. člena Ustave kot mednarodni sporazum v celoti neposredno uporablja, skladno s Sklepom Sveta 2007/801/ES z dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb Schengenskega pravnega reda v Češki republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Malti, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji in Slovaški republiki (UL L 323, 8. 12. 2007, str. 34) od 21. 12. 2007 dalje, ko je v Republiki Sloveniji v celoti pričel veljati Schengenski pravni red, katerega del je tudi Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki je bila naknadno spremenjena z Uredbo (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marca 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje (UL L 85 z dne 31. 3. 2010, stran 1), ki je začela veljati dne 5. 4. 2010. Schengenska konvencija v 1. odstavku 25. člena vsem državam pogodbenicam Schengenskega sporazuma nalaga obveznost, da v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav preverjajo morebitno zabeleženost ukrepa zavrnitve vstopa v SIS oziroma SIS II, ki so se do 9. 4. 2013 v SIS vodili na podlagi 96. člena Schengenske konvencije, ki je bila pravna podlaga za vnos podatkov v SIS o državljanih tretjih držav, za katere je razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Navedeni ukrep zavrnitve vstopa se je razpisal za državljane tretjih držav, ki predstavljajo nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost, kar je moralo biti ugotovljeno z odločitvijo pristojnega sodišča ene izmed držav članic, kot je Schengenska konvencija določala v 2. odstavku 96. člena in za državljane tretjih držav, ki so bili zaradi neuopštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev na podlagi odločitve pristojnega upravnega organa ene izmed držav pogodbenic izgnani, zavrnjeni ali prisilno odstranjeni iz te države, pri čemer jim je bila določena tudi prepoved vstopa ali prepoved bivanja, kot je Schengenska konvencija določala v 3. odstavku 96. člena. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je država pogodbenica lahko torej podatke o ukrepih zavrnitve vstopa na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v SIS vnašala izključno le na podlagi odločitev sodišč ali pristojnih državnih organov, s katerimi je bilo ugotovljeno, da poimensko določen državljan tretje države individualno predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost države pogodbenice in s tem tudi nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost drugih držav pogodbenic, oziroma, s katero je bilo ugotovljeno, da je kršil nacionalne predpise o vstopu in bivanju tujcev določene države pogodbenice, zaradi česar mu tudi ni dovoljen vstop na ozemlje držav pogodbenic, kakor je pravilno navedla že toženka v svoji obrazložitvi.

Sodišče se ob upoštevanju 8. člena Ustave, po katerem se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, prav tako strinja s stališčem toženke glede dopustnosti neposredne uporabe 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega nadalje izhaja obveznost države pogodbenice, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v SIS (oziroma SIS II), pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese. Prav tako se sodišče strinja tudi s stališčem toženke, da v primeru, ko je razpisan ukrep zavrnitve vstopa v SIS (oziroma SIS II) Schengenska konvencija v 1. odstavku 25. člena od države pogodbenice ne zahteva, da bi morala pred zavrnitvijo izdaje dovoljenja (v smislu generičnega pojma, ki vključuje vse vrste dovoljenj za stalno in začasno bivanje oziroma za njihovo podaljšanje) tujcu, za katerega je v SIS (oziroma SIS II) razpisan ukrep zavrnitve vstopa, na podlagi navedene določbe Schengenske konvencije še dodatno ugotavljati, ali tujec izpolnjuje pogoje, oziroma, ali pri njem obstajajo morebitni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja na podlagi nacionalnih predpisov držav pogodbenic, kot zmotno uveljavlja tožnik ob sklicevanju na določila 55. člena ZTuj-2, obenem z implicitnim očitkom odsotnosti obrazložitve v tej zvezi kot bistvene kršitve pravil postopka, kar je po navedenem po presoji sodišča prav tako neutemeljeno.

Po povedanem se torej sodišče strinja s toženko, da lahko država pogodbenica tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS (oziroma SIS II) razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2. Ni nepomembno, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka v svoji obrazložitvi, da se je v postopku preko uprave Kriminalistične policije Generalne policijske uprave, ki je v Republiki Sloveniji določen kot centralni organ za izmenjavo podatkov v primeru zadetkov SIS (oziroma v SIS II), prvostopenjski organ po ugotovitvi o tem, da je za tožnika v SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa, pravilno v skladu z zahtevo iz 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije posvetoval z državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala, to je s Švicarsko konfederacijo, ki je v postopku posvetovanja kot država razpisnica ukrepa zavrnitve vstopa izrazila interes, da se tožniku, za katerega je razpisala ukrep zavrnitve vstopa, ne dovoli vstopa v katerokoli državo pogodbenico in ne podpira izdaje dovoljenja v katerikoli državi pogodbenici Schengenske konvencije. Po določbi 105. člena Schengenske konvencije namreč vsaka država pogodbenica odgovarja za točnost, ažurnost in zakonitost podatkov, vnesenih v SIS (oziroma SIS II), poleg tega pa jih na individualno prošnjo lahko tudi izbriše, kar pomeni, da ima tožnik A.A. na razpolago možnost zaprositi pristojne organe v Švicarski konfederaciji za izbris navedenega ukrepa in s tem za prenehanje zadržkov za podaljšanje dovoljenja za njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji.

Po povedanem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponovno uveljavlja tudi v tožbi, in jih zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz enakih razlogov zavrača tudi sodišče v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti ne narekujejo drugačne odločitve, je toženka ravnala pravilno. Tožnik pa pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev upravnega organa, po mnenju sodišča ni navedel. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških upravnega spora temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če tožbo zavrže ali če postopek ustavi s sklepom.