Jedro

Inšpekcijska postopka izdaje odločbe o odreditvi šolanja nevarnega psa in odločbe o njegovi usmrtitvi sta glede na ureditev v ZZZiv medsebojno povezana. Nespoštovanje predhodno izdane odločbe o odreditvi šolanja je pogoj za izdajo odločbe o usmrtitvi. Kljub temu pa sta navedena inšpekcijska postopka dva ločena upravna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je mogoče vložiti ločeni pravni sredstvi. Ker je bil rok za izvedbo obveznega šolanja nevarnega psa na podlagi prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv določen že z odločbo o odreditvi šolanja nevarnega psa, bi se lahko ustavnopravni pomislek glede vezanosti trenutka začetka teka roka za izvedbo šolanja na dan ugriza in s tem povezana dejanska dolžina roka kot pravno odločilen lahko izkazal le v postopkih pravnega varstva zoper odločbo o odreditvi šolanja, ta pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe o usmrtitvi psa pravnomočna.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča I U 1327/2015-16 z dne 11. 10. 2016, se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo na podlagi 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti po uradni dolžnosti odločila, da se tožnici kot lastnici nevarnega psa (...) zaradi neopravljenega predpisanega šolanja odreja usmrtitev psa (1. točka izreka); usmrtitev psa (veterinarska evtanazija) mora biti izvršena s strani doktorja veterinarske medicine v okviru veterinarske organizacije (2. točka izreka); tožnica mora organu posredovati dokazilo o izvršitvi odrejenega ukrepa (3. točka izreka); rok za izvršitev odrejenega ukrepa iz 1. točke izreka odločbe je 7 dni od njene vročitve, rok za izvršitev ukrepa iz 3. točke izreka odločbe pa je 3 dni po izvršitvi ukrepa iz 1. točke izreka odločbe (4. točka izreka); stroški odrejenih ukrepov bremenijo stranko (5. točka izreka). Poleg tega je bilo še odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožničina psička že z odločbo št. U06172-1987/2013-10 z dne 6. 9. 2013 pridobila status nevarnega psa. Dne 10. 9. 2014 je bil (nato) organ s strani policije obveščen, da je 8. 9. 2014 psička ugriznila človeka. Zaradi tega je bila tožnici izdana odločba št. U06172-2844/2014-12 z dne 16. 10. 2014, s katero ji je bilo med drugim odrejeno, da mora poskrbeti za šolanje nevarnega psa pri organizaciji, katere program je potrdil upravni organ, pristojen za veterinarstvo. Rok za izvršitev ukrepa je bil 8. 3. 2015, dokazilo o uspešno opravljenem šolanju psa pa bi morala tožnica predložiti organu v roku 7 dni po opravljenem šolanju. Po tem, ko je organ 16. 3. 2015 na podlagi poizvedbe s strani ustreznega kinološkega društva pridobil informacijo, da tožnica te organizacije ni nikoli kontaktirala v zvezi s šolanjem nevarnega psa, je bila tožnici izdana odločba št. U06172-2844/2014-20 z dne 17. 3. 2015, s katero ji je bila odrejena usmrtitev psa zaradi neizvedenega šolanja. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki ji je organ druge stopnje ugodil in odločbo št. U06172-2844/2014-20 z dne 17. 3. 2015 odpravil. V ponovnem postopku na prvi stopnji pa je organ z izpodbijano odločbo (ponovno) ugotovil, da so v skladu z določbami 26. in 43. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za usmrtitev psa, s katerim ni bilo izvedeno šolanje v odrejenem roku: 1. pes s statusom nevarnega psa, 2. predpisano šolanje psa, 3. šolanje psa ni bilo izvedeno.

2. Izpodbijana odločba je bila v pritožbenem postopku potrjena z drugostopenjsko odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0617-40/2015/2 z dne 31. 7. 2015. 3. Tožnica v tožbi navaja, da si je tekom postopka prizadevala za to, da bi ji bil podaljšan rok za izvedbo šolanja psičke, vendar neuspešno. Meni, da je organ napačno uporabil 26.c člen ZZZiv. Zakonsko določen rok šestih mesecev za izvedbo šolanja se nanaša zgolj na primer, ko organ izvajalcu (ne lastniku) odredi izvedbo šolanja. Meni tudi, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno stališče organa glede možnosti podaljšanja roka za izvedbo šolanja psa, tudi sicer pa si razlogi v obrazložitvi nasprotujejo. Pojasnjuje, da je usmrtitev psičke nepotrebna. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnica je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da iz vseh okoliščin izhaja, da bi bilo treba podaljšati rok za izvedbo šolanja njene psičke. Pri tem se sklicuje še na mnenje sodnega izvedenca kinološke stroke, ki ga tudi prilaga. Izvedenec je 12. 3. 2016 pregledal psičko in ocenil, da ima dober potencial za prevzgojo ter da bi bilo zato smiselno, da se psički oziroma njeni lastnici da možnost opraviti šolanje po 26.c členu ZZZiv in pristopiti k izpitu.

K I. točki izreka

6. Sodišče je s sklepom I U 1327/2015-16 z dne 11. 10. 2016 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv, kolikor ta določa, da je treba šolanje psa izvesti, če je pes že star dve leti, v roku šestih mesecev od ugriza psa. Ustavno sodišče je s sklepom U-I-188/16-12 z dne 8. 11. 2018 sklenilo, da se zahteva za oceno ustavnosti zavrže. V sklepu je Ustavno sodišče med drugim navedlo, da ustavnopravni pomisleki, navedeni v zahtevi za oceno ustavnosti, po mnenju Ustavnega sodišča niso pravno odločilni v okoliščinah obravnavane zadeve in da njegova odločitev ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v prekinjenem upravnem sporu.

7. Ker je Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti, je treba na podlagi 156. člena Ustave torej skleniti, da se prekinjeni sodni postopek v obravnavanem sporu nadaljuje.

K II. točki izreka

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet upravnega spora je odločitev veterinarskega inšpektorja, da se tožnici kot lastnici nevarnega psa odredi njegova usmrtitev – veterinarska evtanazija, zaradi neopravljenega predpisanega šolanja psa.

10. Po 9. točki prvega odstavka 26. člena ZZZiv je usmrtitev živali dovoljena, če gre za nevarnega psa, s katerim ni bilo opravljeno predpisano šolanje iz 26.c člena tega zakona ali to šolanje ni bilo uspešno opravljeno. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 26.c člena ZZZiv pa je šolanje psov po tem zakonu obvezno, če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo, pri čemer je treba šolanje psa izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa, če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Kot določa peta alineja 43. člena ZZZiv, ima pristojni inšpektor pri inšpekcijskem nadzorstvu, poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, med drugim tudi pravico in dolžnost odrediti usmrtitev živali na stroške skrbnika, če gre za nevarnega psa, s katerim ni bilo opravljeno predpisano šolanje iz 26.c člena tega zakona ali to šolanje ni bilo uspešno opravljeno.

11. Kot izhaja iz tožbenih navedb in dokumentacije upravnega spisa, ni sporno, da je tožnica lastnica nevarnega psa (...), na katerega se nanaša izpodbijana odločba o usmrtitvi psa, in da je bila tožnici predhodno izdana odločba o odreditvi šolanja istega nevarnega psa št. U06172 – 2844 / 2014 – 12 z dne 16. 10. 2014, s katero je bilo tožnici med drugim naloženo ustrezno šolanje psa z rokom do 8. 3. 2015, to šolanje pa ni bilo opravljeno.

12. Inšpekcijska postopka izdaje odločbe o odreditvi šolanja nevarnega psa in odločbe o njegovi usmrtitvi sta glede na ureditev v ZZZiv medsebojno povezana. Nespoštovanje predhodno izdane odločbe o odreditvi šolanja je pogoj za izdajo odločbe o usmrtitvi. Kljub temu pa sta navedena inšpekcijska postopka dva ločena upravna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je mogoče vložiti ločeni pravni sredstvi. Ker je bil rok za izvedbo obveznega šolanja nevarnega psa na podlagi prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv določen že z odločbo o odreditvi šolanja nevarnega psa, bi se lahko ustavnopravni pomislek glede vezanosti trenutka začetka teka roka za izvedbo šolanja na dan ugriza in s tem povezana dejanska dolžina roka kot pravno odločilen lahko izkazal le v postopkih pravnega varstva zoper odločbo o odreditvi šolanja, ta pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe o usmrtitvi psa pravnomočna. Po presoji Ustavnega sodišča v upravnem sporu, v katerem se odloča o zakonitosti odločbe o usmrtitvi nevarnega psa, za odločitev o tožničini pravici ali obveznosti ni več pomembno vprašanje (ne)ustavnosti prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv. Poleg tega, tožnica predloga za podaljšanje roka, v katerem bi lahko zatrjevala tudi domnevno protiustavnost ureditve, ki podaljšanja roka ne omogoča, pred iztekom prvotno določenega roka nesporno ni podala, zato ni pomembna niti presoja ustavne skladnosti zakonske ureditve, po kateri roka za izvedbo šolanja zaradi njegove prekluzivnosti ni dopustno podaljšati. Tudi če bi zakonska ureditev omogočala podaljšanje roka za šolanje nevarnega psa, bi glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera tožnici tak rok ne mogel oziroma ne bi smel biti podaljšan.1

13. Iz zgoraj navedenega izhaja sklep, da tožničini ugovori, da naj bi organ napačno uporabil 26.c člen ZZZiv, njeni ugovori glede roka za izvedbo šolanja in glede razlogov za podaljšanje tega roka, niso pravno relevantni za odločitev v tem sporu. Odločba o odreditvi šolanja psa, s katero je bil med drugim določen rok za šolanje po prvi alineji prvega odstavka 26.c člena ZZZiv, namreč ni predmet tega spora. Zato se sodišče do teh navedb in v zvezi z njimi predlaganih dokazov posebej ne opredeljuje.

14. Tožnica pa ugovarja tudi napake v postopku. Trdi, da naj ne bi bilo z izpodbijano odločbo odločeno o vseh njenih zahtevkih. Organ na prvi stopnji naj ne bi odločil o njeni prošnji za podaljšanje roka, s čimer naj bi ji odvzel možnost pravnih sredstev zoper odločitev, da se rok za izvedbo šolanja ne podaljša. Tožnica razlaga, kako je v pritožbi (v prejšnjem postopku – izpodbijana odločba je bila namreč izdana v ponovnem postopku, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in dokumentacije upravnega spisa) in v izjavi, ki jo je organ prejel 18. 6. 2015, prosila za odobritev ponovne možnosti šolanja psa. Nadalje tožnica še trdi, da so razlogi glede (ne)podaljšljivosti roka za izvedbo šolanja, navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, medsebojno v nasprotju, zaradi česar naj izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in tožnici naj bi bila odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva. Tožnica navaja, da organ po eni strani razlaga, kako ni v postavljenem roku stopila v kontakt s pasjo šolo niti v tem času zaprosila za podaljšanje roka, poleg tega pa naj bi organ tožnici že enkrat podaljšal rok za začetek izvedbe šolanja za 5 dni, in še po preteku roka naj bi poizvedoval, ali je tožnica izvedla šolanje, hkrati pa organ navaja, da so roki za izpolnitev obveznosti materialne narave in nepodaljšljivi, razen v primeru, če je drugače določeno v področnem predpisu.

15. Po presoji sodišča niti ti ugovori, ki se sicer nanašajo na postopek, niso upoštevni. Namreč, kot že navedeno, vprašanje podaljšljivosti oziroma konkretnega podaljšanja roka za izvedbo šolanja v obravnavani zadevi ni pravno odločilno. Tako ne more biti odločilno, kako je organ obravnaval tožničine navedbe o ponovnih možnostih šolanja psa, in tudi navedbe organa v zvezi s podaljšljivostjo roka, ki jih citira tožnica, ne morejo onemogočati preizkusa izpodbijane odločbe. Možnost učinkovitega pravnega sredstva tožnici ni bila odvzeta.

16. Ker ni sporno, da je bila odločba o odreditvi šolanja nevarnega psa pravnomočna ob izdaji izpodbijane odločbe in da predpisano šolanje nevarnega psa ni bilo opravljeno, to posledično pomeni, da je organ mogel in moral odrediti usmrtitev nevarnega psa, kot določa peta alineja 43. člena ZZZiv. Tožbeni ugovori (in v zvezi z njimi predlagani dokazi), da je usmrtitev psa nepotrebna in da ima pes po mnenju izvedenca dober potencial za prevzgojo, so zato irelevantni.

17. Iz navedenih razlogov je sodišče razsodilo, da je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

18. Sodišče je odločilo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kot razvidno iz obrazložitve, je zakonitost izpodbijane odločbe sodišče lahko preizkusilo že na podlagi navedb strank in dokumentacije upravnega spisa, predlagani dokazi pa po že povedanem niso pomembni za odločitev.

K III. točki izreka

19. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-188/16-12 z dne 8. 11. 2018.