Jedro

Priposestvovanje po SPZ ni več pravni naslov za pridobitev osebne služnosti, kot je služnost stanovanja.

Uporaba stvari z dovoljenjem lastnika nima nujno le značilnosti prekarija. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, namreč velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od tožencev, naj se izselijo iz nepremičnine parc. št. 568/14 k.o. X. na naslovu ... in ji to nepremičnino prazno izročijo v 30 dneh od izdaje prve sodbe. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožencem je naložilo izselitev in izpraznitev vseh prostorov, z izjemo tistih v pritličju navedene nepremičnine; glede teh je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencem povrniti 464,57 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, tožnica pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica oporeka zaključku sodišča, da imajo toženci v pritličju sporne hiše služnost stanovanja. Ponavlja, da ne ve ničesar o zatrjevanem dogovoru med prvo toženko in njenim očetom, zdaj pokojnim tožničinim možem, ki naj bi tožencem dovolil uporabo pritličja stanovanjske hiše. Če bi tak dogovor res obstajal, bi bil zanesljivo zapisan, a ga S. J. niti v oporoki ni omenil. Prva toženka se je celo odpovedala dedovanju po očetu in ni zahtevala nujnega deleža, tako da je celotno zapuščino dedovala tožnica. Sicer pa so priče izpovedale, da je bilo pritličje hiše namenjeno tožničinemu sinu I. Čeprav je drugi toženec vedel, da ženina starša gradita hišo, je vztrajal, naj prva toženka zaprosi za stanovanje v L., kjer je bila takrat zaposlena. Tožnica je tožencem večkrat rekla, naj si poiščejo stanovanje. Njihovo bivanje v hiši je tolerirala samo zaradi vnukov. S. J. je prvi toženki z družino dovolil vselitev v hišo le zato, ker niso imeli kam iti. Gre torej za prekarij in ne za osebno služnost stanovanja. S. J. niti ne bi mogel sam skleniti dogovora, kot ga zatrjujejo toženci, saj sta bila s tožnico idealna solastnika hiše. Toženci niso nikoli zatrjevali, da bi bil dogovor glede njihovega bivanja v hiši sklenjen tudi s tožnico. O služnosti se ni govorilo. V pritličju hiše so tudi skupni prostori, na katerih toženci ne morejo imeti služnosti. Sodišče ni obrazložilo, kako je lahko nastala služnost stanovanja v korist četrtega toženca, ki se je rodil šele po smrti S. J.. Končno do vložitve tožbe ni pretekla 20-letna priposestvovalna doba. Toženci niso bili pošteni posestniki in tudi SPZ ne pozna več priposestvovanja osebne služnosti. Nenazadnje toženci njenega obstoja ne morejo uveljavljati z ugovorom, ampak le z nasprotno tožbo, to pa je sodišče štelo za umaknjeno, ker niso plačali sodne takse. Podrejeno tožnica graja tudi stroškovno odločitev. Glede na doseženi uspeh v pravdi bi morali pravdni stranki nositi vsaka svoje pravdne stroške.

4. Toženci očitajo sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vrednosti spora, ki jo je navedla tožnica v višini 1.000,00 EUR. Ta očitno ne ustreza in tudi postopek ni bil voden kot spor majhne vrednosti. Prava vrednost spora bi morala biti 4.000,00 EUR, kot so navedli toženci v odgovoru na tožbo. Posledično bi bila drugačna sodna taksa in tudi odmera pravdnih stroškov. Toženci se ne strinjajo z obrazložitvijo sodišča glede prekarija. V resnici je prišlo do razširitve služnosti, tako kot je to sama predlagala tožnica. Izrek sodbe, po katerem izpolnitveni rok teče že od dneva izdaje sodbe, je nezakonit. Prav tako ni jasno kdo, če sploh, zastopa tožnico. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O tožnični pritožbi:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da sta se prva toženka in njen oče S. J., tožničin nekdanji mož, ustno dogovorila o bivanju prve toženke v novozgrajeni hiši na ..., kjer sta si prva dva toženca v pritličju hiše uredila svoje stanovanje in se s tretjo toženko oktobra 1991 tja preselila. Po presoji pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze ni nobenega razloga za dvom o obstoju takšnega ustnega dogovora. Nesprejemljivo je tožničino pritožbeno vztrajanje, da o dogovoru ne ve ničesar. Tožnica in S. J. sta bila tedaj solastnika hiše (vsak do ½), v hišo sta se vselila hkrati s toženci (razen četrtega toženca, ki je bil rojen pozneje) in nato v njej bivala, S. J. do svoje smrti, tožnica pa do leta 2000, ko se je odselila. Glede na sorodstveno razmerje in sobivanje v isti hiši ni nič nenavadnega, če prva toženka in oče dogovora nista še zapisala. Brez pomena je tudi dejstvo, da prva toženka v zapuščinskem postopku po očetu ni uveljavljala nujnega deleža. Navsezadnje sta bili pravdni stranki do predkratkim še v dobrih odnosih. Očitno je torej, da je z dogovorom, med prvotoženko in S. J. molče soglašala tudi tožnica, drugače bi se bivanju tožencev v solastni hiši gotovo že prej uprla.

7. Pritrditi je mogoče tudi presoji sodišča prve stopnje, da je razmerje, ki je nastalo na podlagi navedenega ustnega dogovora imelo značilnosti služnosti stanovanja. Materialnopravno zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da so toženci takšno služnost tudi pridobili s priposestvovanjem. ODZ priposestvovanja služnosti res ni omejil le na stvarne služnosti, vendar je v obravnavanem primeru vprašljiva že dobrovernost posesti tožencev, saj jim ni moglo ostati neznano dejstvo, da njihova služnostna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana. Poleg tega od vselitve tožencev v oktobru 1991 do januarja 2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), še ni potekla dotlej predpisana 20-letna priposestvovalna doba. Ker osebna služnost po SPZ lahko nastane samo na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe (248. člen v zvezi z 233. členom navedenega zakona), se toženci ne morejo uspešno sklicevati na skrajšanje priposestvovalne dobe po prehodni določbi 269. člena SPZ, ki je dobrovernega posestnika ter dobrovernega in zakonitega posestnika po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih glede trajanja priposestvovalne dobe izenačila z dobrovernim lastniškim posestnikom po novem zakonu. Priposestvovanje namreč po SPZ ni več pravni naslov za pridobitev osebne služnosti, kot je služnost stanovanja.

8. Čeprav torej toženci v zvezi z uporabo sporne nepremičnine nimajo položaja služnostnih upravičencev, pa to ne pomeni, da je razmerje med pravdnima strankama lahko zgolj prekarij. Glede na vsebino izvedenih dokazov je po presoji pritožbenega sodišča preuranjeno sklepanje, da je bila tožencem dovoljena uporaba stanovanjske hiše le do preklica. Za prekarij je poleg preklicnosti razmerja bistveno tudi, da gre za neodplačno prepustitev rabe stvari. Vprašljivo je, ali je ta pogoj v obravnavanem primeru res izpolnjen, saj so si toženci pred vselitvijo v hišo morali stanovanje v njej še urediti. V zvezi s tem dejstvom so se v pravdi sklicevali na svoja vlaganja v nepremičnino, ki niso bila neznatne vrednosti, sodeč potrditvah v odgovoru na tožbo. Končno je glede na sorodstveno razmerje in takratne dobre odnose med starši prve toženke ter prvo toženko in njeno novo družino malo verjetno, da bi bilo tožencem ob vselitvi dovoljeno bivanje v hiši le do preklica. Tudi glede na dovoljena in izvršena vlaganja prvih dveh tožencev v nepremičnino staršev ter dolgoletno bivanje tožencev v sporni hiši ni mogoče izključiti možnosti, da je bil dogovor o uporabi nepremičnine sklenjen za nedoločen čas. Iz sodbe ni razvidno, ali so toženci za svoje bivanje v hiši morali toženkinim staršem vendarle kaj plačevati. Skratka, doslej ugotovljena dejstva ne zadoščajo za zanesljivo pravno kvalifikacijo spornega pravnega razmerja med pravdnima strankama, od te pa je odvisno, ali se toženci lahko uspešno upirajo tožničinemu zahtevku za izročitev nepremičnine s sklicevanjem na svojo pravico do posesti.

O pritožbi tožencev:

9. Pritožbeno stališče tožencev o razširitvi služnosti rabe stanovanja na vse prostore v sporni hiši je po že navedenem zgrešeno, ker toženci služnosti niti v pritličju hiše niso pridobili. Sicer pa tudi za presojo pravice tožencev do uporabe teh prostorov veljajo enaki pomisleki, kot so bili zapisani v zvezi z uporabo pritličnih prostorov. Uporaba stvari z dovoljenjem lastnika nima nujno le značilnosti prekarija, kot meni izpodbijana sodba. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, namreč velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožencev glede vrednosti spornega predmeta. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) res odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo v tožbi navede tožeča stranka. Kljub temu pa se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če je ta očitno previsoka ali prenizka, tako da bi lahko nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije (tretji odstavek 44. člena ZPP). V takem primeru mora torej sodišče preizkusiti navedeno vrednost spornega predmeta po uradni dolžnosti. Zaradi ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku lahko očitno neprimerni vrednosti ugovarja tudi tožena stranka. V obravnavanem primeru so to toženci storili že v odgovoru na tožbo, torej pravočasno, vendar je sodišče prve stopnje svojo korekcijsko dolžnost neupravičeno opustilo. V tožbi navedena vrednost spora v višini 1.000,00 EUR je že na prvi pogled očitno nerealna, saj ne odraža ekonomskega pomena spora. Razumljivo je, da glede na naravo spora, v katerem se zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine, vrednost ne more biti nižja od mejne vrednosti, ki jo ZPP določa za spore majhne vrednosti. Vrednost, ki so jo v tej pravdi predlagali toženci (4.000,00 EUR), je resda nizka, vendar pravdnima strankama za razliko od prvotne vrednosti omogoča vsaj uveljavljanje pravice do dopuščene revizije. Sicer pa ni nobene ovire, da sodišče pri preizkusu primernosti vrednosti spornega predmeta določi višjo vrednost, če bo ocenilo, da za to obstajajo objektivni pogoji.

11. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožencev, ki se nanaša na začetek teka izpolnitvenega roka, ki ga je v izpodbijani sodbi določilo sodišče prve stopnje. Rok za izpolnitev obveznosti namreč začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji sodba nalaga izpolnitev; če ta stranka vloži pritožbo, pa začne teči izpolnitveni rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pravnem sredstvu. Ker ima v obravnavanem primeru pritožba suspenzivni učinek, torej izpolnitveni rok ni mogel začeti teči že z dnem izdaje sodbe prve stopnje.

12. Pritožbeni dvom tožencev glede zastopanja tožnice pa nima podlage. Sodišču prve stopnje se je v uvodu izpodbijane sodbe res zapisalo, da tožnico v pravdi zastopa odvetnica A. K.. Takšna očitna pomota ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, v skladu s 328. členom ZPP pa jo je mogoče kadarkoli odpraviti z ustreznim popravnim sklepom. Oba odvetnika, ki sta v resnici zastopala tožnico (najprej odvetnik M. L., nazadnje pa odvetnik B. D.), sta se v postopku izkazala s tožničinim pooblastilom. Do kršitve postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba, torej ni prišlo. Navsezadnje se na nepravilno zastopanje lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa njen nasprotnik.

Sklepno:

13. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo pred ponovnim obravnavanjem zadeve najprej ustrezno korigirati v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo skrbneje raziskati, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora o uporabi sporne nepremičnine, ki sta ga sklenila prva toženka in S. J.. Predvsem bo moralo ugotoviti, na katero časovno obdobje in na katere prostore v hiši se je nanašal dogovor, nadalje, ali je šlo za odplačno razmerje, in še, ali je tožnica v času po svoji izselitvi s toženci res sklenila enak dogovor tudi glede prostorov, ki jih je prej sama zasedala. Pojasniti pa bo treba tudi, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede trajanja uporabe nepremičnine in pogojev za prenehanje uporabe. Če bo sodišče znova ugotovilo, da toženci nimajo več pravice do posesti sporne nepremičnine, naj v izreku sodbe pravilno opredeli paricijski rok za izselitev in izročitev nepremičnine.

14. Razveljavitev vključuje tudi izrek o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške obeh pravdnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP bo zato o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.