Jedro

Tožnik v času odsotnosti z dela ni spoštoval navodil pristojne osebne zdravnice oziroma imenovanega zdravnika, saj je bil odsoten z doma zaradi aktivnosti, ki mu niso bile dovoljene, prav tako je brez dovoljenja odpotoval iz kraja bivanja.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je pod gibanje v kraju bivanja štel tudi odhod v Novo mesto, saj je oddaljeno le 2 km. Pojem kraja bivanja je jasen in ga po prvostopenjski ugotovitvi v primeru tožnika predstavlja D. (v naselju E.). Pojma ni mogoče širiti na Novo mesto, ki je le občina, v katero spada tožnikov kraj bivanja. Tožnikovih odhodov v Novo mesto zato samih po sebi ni mogoče šteti kot dovoljeno ravnanje, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za priznanje pravic tožniku skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in za povračilo stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni dokazan niti odpovedni razlog niti nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Sodišče se ni opredelilo, ali je izpodbijana odpoved postopkovno zakonita, pravočasna in ali je bila tožniku vročena pravilno. Storilo je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilna dejstva je ocenilo pomanjkljivo. Storilo je postopkovno kršitev, ker ni zaslišalo tožnikove osebne zdravnice A. A. Ni upoštevalo, da je bil tožnik v bolniškem staležu že od 8. 7. 2021 dalje in da so mu bile zaradi psihičnih težav priporočljive socialne aktivnosti, ne pa da ostaja doma "zaprt". B. B. je izpovedala, da z očitanimi ravnanji ni poslabšal svojega zdravstvenega stanja. Navodila o režimu v času bolniškega staleža so mu bila dana šele po 14. 11. 2024. Odhod v trgovske centre, kava s kolegi ... je po mnenju tožnika spadalo v okvir aktivnosti, ki mu jih je svetoval lečeči psihiater. Pod gibanje v kraju bivanja je tožnik štel tudi odhod v Novo mesto, ki je bilo oddaljeno le 2 km. Odhodov v Novo mesto mu ni nihče izrecno prepovedal. Določene stvari, ki jih je potreboval, v trgovini v domačem kraju niso bile na voljo. Izredna odpoved je nesorazmeren ukrep. Toženka se ga je želela znebiti iz osebnih razlogov. Sodišče je v razloge sodbe nedopustno vključilo ugotovitve ZPIZ. Toženka je izvajala nadzor bolniškega staleža v času, ko tožnikovo nadomestilo plače ni bilo več njeno breme, temveč breme države, zato bi morebitne kršitve bolniškega staleža lahko zanimale kvečjemu ZZZS. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bila z odločbami imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo (vključujoč odločbo z dne 26. 8. 2024, ki je veljala v času obravnavanih kršitev) tožniku dovoljena odsotnost z doma zaradi odhoda na zdravniški pregled, preiskavo, predpisano terapijo ali predpisane aktivnosti v skladu z navodili osebnega zdravnika, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda zavarovancu izbrani osebni zdravnik in morajo biti razvidna iz zdravniške kartoteke; za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev izbranega osebnega zdravnika, ki namen odhoda in trajanje opredeli v zdravstveni kartoteki zavarovanca. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da tožnik v času odsotnosti z dela ni spoštoval navodil pristojne osebne zdravnice oziroma imenovanega zdravnika, saj je bil odsoten z doma zaradi aktivnosti, ki mu niso bile dovoljene, prav tako je brez dovoljenja odpotoval iz kraja bivanja. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo presojo, da je toženka iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) tožniku dne 10. 10. 2024 zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Teh razlogov ne ponavlja.

6.V pritožbi zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nista podani. Pritožba ju uveljavlja le pavšalno, s povzemanjem njune zakonske definicije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, ki so tudi jasni in medsebojno skladni. Nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami pritožba ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa na obstoj te kršitve (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7.Pritožnik neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je izpodbijana odpoved postopkovno zakonita, pravočasna in ali mu je bila vročena pravilno. V prvostopenjskem postopku ni izpodbijal zakonitosti odpovedi z izpostavljanjem navedenih okoliščin, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo.

8.Zmotna je pritožbena navedba o pomanjkljivi dokazni oceni odločilnih dejstev (smiselno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevalo ključne trditve obeh strank, o odločilnih dejstvih izvedlo vse potrebne dokaze, jih skrbno ocenilo in prepričljivo obrazložilo, katera dejstva je štelo za dokazana.

9.Pritožba napačno uveljavlja postopkovno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo osebne zdravnice A. A., ki je tožnika obveščala o režimu bolniškega staleža skoraj 2/3 njegovega trajanja. Ta dokazni predlog je bil utemeljeno zavrnjen. Predmet izredne odpovedi so kršitve tožnika od 11. 9. 2024 do 2. 10. 2024, tj. v obdobju, ko je bila A. A. bolniško odsotna že več kot pol leta. Od 18. 3. 2024 dalje, torej tudi v času kršitev in v ključnem obdobju pred tem, je bila tožnikova (nadomestna) osebna zdravnica B. B., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo njo. Na drugačno presojo pritožbenega očitka ne vpliva niti pritožnikovo zatrjevanje, da so se pri njem "utirila" navodila A. A. Tožnik je bil dolžan upoštevati vsakokratne odločbe ZZZS in navodila vsakokratnega osebnega zdravnika, zato je upoštevaje čas izvršenih kršitev sodišče prve stopnje kot ključno pričo pravilno zaslišalo B. B. Prezrlo pa ni niti navodil, ki jih je v preteklosti v zdravstveni karton tožnika vpisala A. A. in ki jih je tožnik v izpovedi potrdil.

10.Ni utemeljen pritožbeni očitek o neupoštevanju dejstva, da je bil tožnik v bolniškem staležu že od 8. 7. 2021 dalje in da so mu bile zaradi psihičnih težav priporočljive socialne aktivnosti, ne pa da ostaja doma "zaprt". Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na primer, ko delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali brez njihove odobritve odpotuje iz kraja bivanja. Pri presoji (ne)obstoja odpovednega razloga je bilo sodišče prve stopnje dolžno preveriti okoliščine, ki so naštete v citirani zakonski določbi. O teh okoliščinah (kakšna navodila je moral spoštovati in s katerim ravnanjem jih je kršil) izpodbijana sodba vsebuje celovite razloge. Glede pritožnikovega poudarjanja razloga za dolgotrajni bolniški stalež (zatrjuje psihične težave) pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni razlog vedno vpliva na vsebino navodil, ki jih delavec dobi za čas bolniškega staleža. Neutemeljena je pritožnikova navedba, da bi bilo njegovo zdravje resno ogroženo, če bi moral ostati doma "zaprt". Sodišče prve stopnje namreč ni razlogovalo, da bi se moral ves čas nahajati doma. Pravilno je ugotovilo, da je imel aktiven bolniški stalež, kar pa ne pomeni, da ni bil dolžan spoštovati prejetih navodil zdravnikov.

11.Na drugačno presojo spora ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da glede na izpoved B. B. tožnik z očitanimi ravnanji (oziroma kot navaja sam, z odhodi od doma v razdalji največ 6 km) ni poslabšal zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (VIII Ips 244/2007, Pdp 141/2025 idr.) pravilno obrazložilo, da za obstoj obravnavanega odpovednega razloga ni treba dokazati, da se je kršitev navodil odrazila v poslabšanju zdravstvenega stanja delavca; takšnega pogoja zakon ne določa. Pritožnik neutemeljeno navaja, da se je moral v skladu z odločbo ZZZS z dne 26. 8. 2024 vzdržati le takšnih ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem delovne zmožnosti. Ne le, da je pritožbena navedba v nasprotju z navedenim stališčem sodne prakse, predstavlja tudi selektivno povzemanje vsebine citirane odločbe ZZZS. Tožnik namreč spregleda, da mu je bilo s to odločbo obenem zapovedano upoštevanje navodil osebnega zdravnika in da je bilo v njej jasno predpisano, pod katerimi pogoji je opravičljiva odsotnost z doma ter odhod izven kraja bivanja. Neupoštevanje prav teh zapovedi pa predstavlja dejanski stan odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

12.Napačna je pritožnikova navedba, da so mu bila navodila o režimu v času bolniškega staleža dana šele po 14. 11. 2024 (tj. po že podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in ne morejo veljati za nazaj. Sodišče prve stopnje je presojo o (ne)obstoju odpovednega razloga pravilno oprlo na vsebino navodil, za katera je ugotovilo, da so zanj veljala v času kršitev. Resda je omenilo tudi, da je B. B. v zdravniški karton dne 14. 11. 2024 med drugim vpisala "ne lokali, ne trgovski center", vendar je s tem zgolj dodatno podkrepilo svojo siceršnjo ugotovitev, da tožniku navedeno ni bilo dovoljeno niti v času kršitev niti kasneje. B. B. je namreč v zvezi z navodili, ki jih je zabeležila v karton 14. 11. 2024, pojasnila, da so za takega pacienta, kot je bil tožnik, veljala ves čas zdravljenja ista pravila. Sicer pa ni zanemarljiva niti prvostopenjska obrazložitev razloga za nastanek tega vpisa. B. B. ga je napravila po že vročeni odpovedi tožniku, ko se je ta oglasil pri njej. Pojasnil ji je, da je bil zasledovan (najverjetneje mišljeno s strani detektiva, ki je zaznal kršitve, v posledici katerih mu je bila podana odpoved), zanimalo pa ga je, ali mora biti doma, med štirimi stenami.

13.S sklicevanjem na priporočila lečečega psihiatra C. C. pritožnik napačno utemeljuje, da je v okvir svetovanih mu aktivnosti, ki zmanjšujejo tesnobo, spadal tudi odhod v trgovske centre, kava s kolegi ... Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lečeči psihiater ni pristojen dati navodila za ravnanje v času bolniškega staleža, poda lahko le priporočilo. To, da navodilo poda le osebni zdravnik (ki pri tem upošteva priporočila lečečih zdravnikov), je poudarjeno tudi v odločbi ZZZS z dne 26. 8. 2024. Nenazadnje je skladna z navedenim izpoved lečečega psihiatra (in njegov izvid z dne 12. 1. 2023), da je tožniku res priporočil telesno aktivnost in sprostitvene dejavnosti (gibanje, druženje, sprehode, delavnice za meditiranje in sprostitvene tehnike), pri čemer je poudaril, da je vse navedeno pogojeval s soglasjem osebne zdravnice.

14.Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (233. člen) in odločba ZZZS odhod izven kraja bivanja pogojujeta z odobritvijo osebnega zdravnika, ki mora namen odhoda in trajanje opredeliti v zdravstveni kartoteki. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je pod gibanje v kraju bivanja štel tudi odhod v Novo mesto, saj je oddaljeno le 2 km. Pojem kraja bivanja je jasen in ga po prvostopenjski ugotovitvi v primeru tožnika predstavlja D. (v naselju E.). Pojma ni mogoče širiti na Novo mesto, ki je le občina, v katero spada tožnikov kraj bivanja (prim. Pdp 139/2025). Tožnikovih odhodov v Novo mesto zato samih po sebi ni mogoče šteti kot dovoljeno ravnanje, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bile njegove vožnje v Novo mesto daljše od le 2 km, ki jih omenja v pritožbi. Tako je bil npr. bar F. oddaljen od tožnikovega doma 5,9 km, bar G. 6 km ...

15.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je že osebna zdravnica A. A. v zdravstveni karton (20. 4. 2022, 21. 11. 2022, 17. 3. 2023) zapisala "dovoljeno gibanje v domačem kraju", kar je tožnik potrdil. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi v nadaljnjem obdobju, vključujoč čas kršitev, prejel drugačno navodilo (ki je ostalo enako očitno tudi v času po kršitvah).1 Tožnik je pojasnil, da mu B. B. pisnih navodil ni dala, torej ga je v času kršitev obvezovala najmanj odločba ZZZS, ki je odhod iz kraja bivanja pogojevala z izrecno odobritvijo osebnega zdravnika. V pritožbi neutemeljeno navaja, da mu odhodov v Novo mesto (lokal, trgovski center, banka ...) ni nihče izrecno prepovedal. To ni bilo potrebno, saj je bil režim odhodov iz kraja bivanja jasno določen v odločbi ZZZS. Tožnik je izpovedal, da osebne zdravnice ni vprašal, ali v očitanih dneh (in tudi sicer) lahko odide izven kraja bivanja v Novo mesto; tega tudi ni zatrjeval v okviru trditvenega bremena. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v očitanih dneh brez odobritve B. B. odpotoval iz kraja bivanja.

16.Pravilen je prvostopenjski zaključek, da tožnik ni smel iti v trgovske centre in lokale (poleg lokalov v Novem mestu je v očitanih dneh zahajal tudi v lokal na E.). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v vlogah sploh ni trdil, da mu je bilo obiskovanje trgovskih centrov in lokalov dovoljeno (tudi v pritožbi je izrecno poudaril, da ni npr. trdil, da mu je bilo rečeno, da lahko obiskuje lokale). B. B. je potrdila, da je ni vprašal, ali lahko zahaja v lokale in trgovske centre. Kot je poudarila, mu iz razlogov, ki niso bili zdravstvene narave (nakupovalni centri itd.), odhod iz kraja bivanja ni bil dovoljen. Dovoljenja za te aktivnosti, ki so predmet očitkov v odpovedi, tožnik torej ni imel. Na drugačno presojo ne vpliva pritožnikovo sklicevanje, da določene stvari, ki jih je potreboval, v trgovini v domačem kraju niso bile na voljo. Niti v trditvah niti v izpovedi ni pojasnil, zaradi nakupa katerih stvari naj bi bilo v očitanih dneh nujno obiskovanje trgovskih centrov v Novem mestu (za kar tudi sicer ni imel potrebne odobritve). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa bi nujne življenjske potrebščine lahko kupil v trgovini na E.

Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste dele izpovedi B. B., ki so mu ustrezali, saj izpodbijana sodba vsebuje celovito presojo izpovedi priče. V tem okviru je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo tudi njeno izpoved, da so bila ravnanja, ki se očitajo tožniku, dovoljena. Kot je poudarilo, ta izpoved predstavlja odgovor na vprašanje tožnikove pooblaščenke, ali mu je bilo glede na zdravstveno stanje dovoljeno, kar je počel. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotavlja, ali je bilo očitano ravnanje skladno z navodili pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ne pa, ali je bilo dopustno glede na zdravstveno stanje delavca. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na pisno izjavo B. B., saj je v njej izhajala iz opisanega napačnega stališča.

Pri zatrjevanju, da mu obiskovanje lokalov in trgovskih centrov ni bilo izrecno prepovedano do vpisa te prepovedi v zdravstveni karton dne 14. 11. 2024, pritožnik izhaja iz napačne predpostavke, da mu je bilo v času bolniškega staleža dovoljeno vsako ravnanje, ki mu ni bilo izrecno prepovedano. Velja namreč obratno: v času bolniškega staleža je treba izhajati iz predpostavke, da je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena (prim. VIII Ips 217/2015, Pdp 464/2023, Pdp 343/2023 idr.). Neutemeljena je tudi pritožnikova navedba, da je bila "kava" del socializacije in terapije, saj je bil več kot 3 leta v bolniškem staležu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožnik tega, da bi mu kdo od zdravnikov svetoval vsakodnevno obiskovanje lokalov (ali v Novem mestu ali na E.), ni trdil, niti ni tega nihče od pristojnih zdravnikov zapisal v zdravstveni karton, izvid ali odločbo ZZZS, ali mu sicer dovolil.

Pritožba neutemeljeno izpodbija obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) in se tudi neutemeljeno zavzema, da je bila izredna odpoved nesorazmeren ukrep. S sklicevanjem na dolgotrajen bolniški stalež in svetovane socialne aktivnosti ter z zatrjevanjem psihičnih težav pritožnik ne more ovreči dejstva, da je kršil 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to kršitev pa je že sam zakon ocenil za tako hudo, da je zanjo predvidel ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer so bile ugotovljene okoliščine, ki pretehtajo v prid presoji o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama: delodajalec je izgubil zaupanje v tožnika; njegovo ravnanje predstavlja slab zgled za ostale zaposlene; očitki v izredni odpovedi niso bili osamljeni primeri, saj je izven teh dogodkov npr. tudi direktor sam v lokalu naletel na tožnika, ga srečal v Rogaški Slatini, kje vse so videli tožnika, so direktorju sporočali tudi drugi … Pritožnikova navedba, da je bil v Rogaški Slatini zaradi zdravljenja, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da izredne odpovedi ni mogoče utemeljevati s kršitvami, ki niso njen predmet, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega pravila sodišče prve stopnje ni kršilo, saj je odpovedni razlog presojalo izključno v okviru kršitev, ki so bile navedene v izredni odpovedi. V kolikor je pritožnik z očitkom meril na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa ta pogoj delodajalec lahko zatrjuje in dokazuje tudi šele v sodnem postopku (čeprav ga je vključil tudi že v izpodbijano odpoved).

Zmotna je pritožbena navedba, da se je toženka želela znebiti tožnika iz osebnih razlogov. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nobene okoliščine, ki bi potrdila njegovo zatrjevanje, da je bil dejanski razlog za podajo izredne odpovedi odškodninski postopek zaradi nesreče pri delu. Ta postopek niti ne teče zoper toženko, temveč zoper zavarovalnico. Pritožnik nadalje neutemeljeno šteje za nedopustno, da je sodišče prve stopnje v razloge sodbe vključilo ugotovitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker je navajal, da je odpoved posledica "osebne vendete" direktorja, le-to pa je med drugim utemeljeval s trditvijo, da naj bi direktor na zagovoru v postopku odpovedi napovedal sodne postopke zaradi ugotovljene invalidnosti tožnika, se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo tudi do tega. Pravilno je poudarilo, da v času podaje odpovedi invalidski postopek še ni bil zaključen, v nadaljevanju pa je bila (v obveznem revizijskem postopku) odločba o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti spremenjena tako, da mu je bila priznana le III. kategorija invalidnosti (odločba ZPIZ z dne 8. 4. 2025). S temi dejstvi ni mogoče utemeljiti zaključka, da predhodno podana izredna odpoved z dne 10. 10. 2024 predstavlja toženkino maščevanje.

Da so v ozadju podane odpovedi osebni razlogi toženke, po mnenju pritožbe izhaja tudi iz tega, da je izvajala nadzor bolniškega staleža v času, ko tožnikovo nadomestilo plače ni bilo več njeno breme, temveč breme države, zaradi česar bi morebitne kršitve bolniškega staleža lahko zanimale kvečjemu ZZZS. Pritožbena navedba ni utemeljena. Četudi je nadomestilo plače prešlo v breme ZZZS, je ključno dejstvo, da je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju s toženko in ga je zato za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe obvezovala zakonska dolžnost spoštovanja navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Na izpolnjevanje te dolžnosti v ničemer ne vpliva okoliščina, ali je plačilo nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti krito iz sredstev delodajalca ali iz proračunskih sredstev. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni pomenila toženkinega maščevanja, temveč realizacijo sankcije, ki je predpisana za primer kršitve navedene dolžnosti.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).