Jedro

Z opisanim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 340. člena v zvezi s 429. členom ZKP, ki določa, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba, pri čemer poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev. V skladu s citirano določbo je sodišče prve stopnje v takem primeru zavezano k izdaji posebnega pisnega sklepa in zato ne zadošča zgolj navedba odločitve o predlogu za izločitev dokazov v zapisniku o glavni obravnavi. V primeru kolizije dveh pravic, do katere je očitno prišlo v obravnavanem primeru, je namreč bistvenega pomena uporabiti test sorazmernosti in tehtati med obdolženčevo pravico do zasebnosti na eni strani in pravico oškodovanke do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti na drugi strani (kot je na to opozoril že državni tožilec), pri čemer pa razlogi o tem sodijo v obrazloženo sodno odločbo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega M.P. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se stroški in nagrada z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč postavljene zagovornice obdolženca izplačajo iz sredstev te službe.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da se obdolžencu povrnejo vsi stroški.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica utemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer je tudi narava kršitve takšna, da je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

5. Zagovornica navaja, da je na naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2019 podala obrazložen predlog za izločitev dokazov, to je USB ključa, ki ga je sodišču predložila oškodovanka. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 12. 2019, na katerega se utemeljeno sklicuje zagovornica, je razpravljajoča sodnica v tej zvezi pojasnila, da si je posnetek predhodno ogledala in ugotovila, da časovno ni evidentiran, nedvomno pa je iz njega razvidno, da je posneta notranjost stanovanjske hiše, nato pa je v nadaljevanju sprejela sklep, da se dokaz iz spisa ne izloči, sodišče pa nanj sodne odločbe ne bo oprlo in ga uporabilo kot dokaz v postopku. Za svojo odločitev sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega pisnega sklepa, niti ni odločitve pojasnilo v izpodbijani sodbi.

6. Z opisanim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 340. člena v zvezi s 429. členom ZKP, ki določa, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba, pri čemer poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev. V skladu s citirano določbo je sodišče prve stopnje v takem primeru zavezano k izdaji posebnega pisnega sklepa1 in zato ne zadošča zgolj navedba odločitve o predlogu za izločitev dokazov v zapisniku o glavni obravnavi. Glede na to, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev o predlogu za izločitev dokazov ni izdalo niti posebnega pisnega sklepa, niti se do njega ni opredelilo v izpodbijani sodbi, je zaključiti, da taka bistveno pomanjkljiva obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov onemogoča presojo njene pravilnosti in razumnosti, s čimer je hkrati kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Višje sodišče namreč ne more preizkusiti obsežnih pritožbenih navedb, ki gredo prav v smeri graje odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo predloga za izločitev dokazov in posledično načenjajo vprašanje izločitve razpravljajoče sodnice. To je zlasti pomembno, ker se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze in je zato odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe, in ker nenazadnje odločitev o (ne)dovoljenosti dokazov postane del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati le s pritožbo zoper to sodbo (četrti odstavek 340. člena v zvezi s 429. člen ZKP).

7. Glede stališča sodišča prve stopnje, ko je še pred predlagano izločitvijo dokazov navedlo, da USB ključa z videoposnetki kot dokaz ne bo uporabilo, ker obdolženec ni vedel, da ga oškodovanka snema in se tudi sicer s tem ne bi strinjal, pa je opozoriti, da je tudi takšno stališče izrazito pomanjkljivo. V primeru kolizije dveh pravic, do katere je očitno prišlo v obravnavanem primeru, je namreč bistvenega pomena uporabiti test sorazmernosti in tehtati med obdolženčevo pravico do zasebnosti na eni strani in pravico oškodovanke do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti na drugi strani (kot je na to opozoril že državni tožilec), pri čemer pa razlogi o tem sodijo v obrazloženo sodno odločbo.

8. Višje sodišče v zvezi z obsežnimi navedbami zagovornice, s katerimi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, še pripominja, da očitana kršitev ni podana. Iz celotnega opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi v zadostni meri izhajajo vsi zahtevani znaki očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, vključno z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj, ki ga zagovornica še posebej pogreša in problematizira. Slednji je namreč v opisu jasno zatrjevan, razviden pa tudi iz konkretizacije obdolženčevega izvršitvenega ravnanja, ko je opisana njegova uporaba fizične in psihične sile, napad na oškodovankino telesno in duševno celovitost ter napad na njeno dostojanstvo. Prav tako iz opisa dejanja izhaja, da oškodovanka zaradi strahu in občutka ogroženosti ni več upala spati na naslovu bivališča, kar konkretizira posledico, da je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj. Po opisanem ravnanju je oškodovanka torej postala objekt izvajanja nasilja, kar predstavlja spravljanje v podrejen položaj, zato dodatno opisovanje oškodovankine podrejenosti ni potrebno. Kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

9. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje kršitve odpravilo, kar pomeni, da bo o predlogu za izločitev dokazov odločilo v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP, pri tem pa bo glede na podane usmeritve svojo odločitev tehtno in argumentirano obrazložilo na način, da jo bo mogoče preizkusiti. Skrbno bo presodilo vse dokaze in se do njih v odločbi opredelilo v skladu z zahtevami iz sedmega odstavka 364. člena ZKP.

10. Po obrazloženem je višje sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

1 Prim. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 712, tč. 13.