Jedro

Status invalida se za uveljavljanje pravice iz prvega odstavka 36. d člena ZDR dokazuje z ustrezno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je kot sodišče prve stopnje z odločbo ... z dne 9.1.1992 kot neutemeljen zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa glavnega direktorja tožene stranke z dne 28.6.1991 in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 31.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajnemu presežnemu delavcu, posledično pa tudi nadaljnji zahtevek po vrnitvi na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev izveden v skladu s predpisi in da sta zato izpodbijana sklepa zakonita.

Sodišče združenega dela Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo .... z dne 16.4.1992 zavrnilo kot neutemeljeno tožničino pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, ker je tudi ugotovilo, da je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev pravilno izveden, in da tožnica ni pridobila statusa invalida do konca postopa ugotavljanja presežnih delavcev na prvi stopnji.

V reviziji tožnica uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi tako spremeni, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker ni upoštevano, da je invalidinja, kar naj bi postala že pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Dalje navaja, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan tudi po 12. točki 100. člena zakona o delovnih razmerjih, dejanski stan za uporabo tega določila pa ni bil podan, ker ni odklonila ponudbe delodajalca.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ZPP) je bila revizija dostavljena državnemu javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru tožena stranka navaja, da je tožnica svojo namišljeno invalidnost v sodnem postopku že zatrjevala, vendar zanjo ni predložila nobenega dokaza. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je vložena na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Po določbi 3. odstavka navedenega člena revizijsko sodišče v takem primeru preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

V zvezi z uveljavljenim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici bil priznan status invalida. Tožnica ni predložila odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o ugotovitvi invalidnosti. Glede na tako dejansko stanje nižji sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ker nista upoštevali določb 36. d člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je zmotno uporabljena določba 12. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih, ker da tožnica ni odklonila ponudbe delodajalca. Po veljavni 12. točki 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih delavcu preneha delovno razmerje, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Za tožnico je bilo v izvedenem ustreznem postopku ugotovljeno, da je njeno delo postalo trajno nepotrebno pri toženi stranki, zato je prav ta določba pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja.

V reviziji se ne navaja, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. oziroma 2. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku bi naj bila storjena, zato revizijsko sodišče v tej smeri ni moglo preizkusiti izpodbijane sodne odločbe, glede na citirano določbo 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je skladno z določbo 1. odstavka 155. člena zakona o pravdnem postopku odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Določbe zakona o pravdnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).