Jedro

Praviloma pritožbeno sodišče presoja odločitev sodišča prve stopnje na dan odločanja, to je na dan zadnje glavne obravnave. V konkretnem primeru je sodišče odločilo o reparacijskem zahtevku, nato pa se je temelj zaradi vložene ustavne pritožbe in v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča RS o reviziji, spremenil po zaključku glavne obravnave (zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja varnostniku, ki ni v določenem rok upridobil slovenskega državljanstva, je bil v celoti zavrnjen). Procesni zakon - Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) take situacije izrecno ne rešuje, vendar jo je po zaključku pritožbenega sodišča potrebno upoštevati, ko se odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče ugodilo denarnemu zahtevku zaradi priznanega obstoja delovnega razmerja za določeno obdobje. Tako je prišlo do procesne situacije, ko je bilo o zahtevku, o katerem je tekel ta individualni delovni spor, že pravnomočno razsojeno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. V primeru navedene kršitve pa 2. odst. 354. člena ZPP določa, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo za plačilo nadomestila plače za čas od 1.9.1995 do 6.2.1998 zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se v izpodbijanem delu razveljavita in se tožba glede nadomestila plače za čas od 30.7.1996 do 31.8.1998 in regres za letni dopust za leto 1996, 1997 in 1998 zavrže. Tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati bruto nadomestilo plače za čas od 30.7.1996 do 31.8.1998 v znesku 1.364.153,30 SIT bruto oz. 881.242,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov razvidnih iz izreka sodbe dalje do plačila, izplačati Davčni upravi Celje akontacije dohodnine in pristojnim zavodom predpisane prispevke ter plačati regres za letni dopust za leto 1996, 1997, 1998 v zneskih razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8. v letu do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 1997 in leto 1998. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 265.678,52 SIT in ugotovilo, da tožena stranka stroškov ni priglasila ter zavrglo predlog pooblaščenke tožnika, da se stroški nakažejo pooblaščenki tožnika. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožniku ugodeno in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navaja, da je zoper sklep Vrhnovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 255/98 z dne 19.1.1999, s katerima sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje glede datuma prenehanja delovnega razmerja spremenjeni tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 1.9.1998, vložila ustavno pritožbo dne 30.4.1999, ker meni, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije in sicer pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da vložitev ustavne pritožbe s strani tožene stranke presega okvire delovnega spora, nepravilno. Sodišču prve stopnje tudi očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je ob pravnomočno razsojenem pravnem temelju, tožniku za sporno obdobje od 30.7.1996 do 31.8.1998 prisodilo nadomestilo plače za navedeno obdobje. Meni namreč, da tožniku ni dolžna plačati zneske iz naslova nadomestil plač za obdobje od 30.6.1996 do prejema sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, to je 31.8.1998 in tudi ne zamudnih obresti. Če bi tožena stranka vedela, da je tožniku dolžna plačevati nadomestilo plače tudi v tem obdobju, bi nadomestilo plačevala sproti, tožnik pa v tem obdobju dejansko ni delal in tudi ne bi smel delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, prostih delovnih mest pa pri toženi stranki ni. Zato je tožena stranka prepričana, da ni bila v zamudi vse do prejema revizijske odločbe, to je do 3.3.1999. Glede odločitve o regresu za letni dopust pa povdarja, da sodišče ni upoštevalo materialnih določb zakona, da je pravica do izplačila regresa vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je na seji senata 21.6.2001 preizkušalo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je moralo upoštevati že odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je odločalo o ustavni pritožbi tožene stranke na seji dne 30.11.2000 z odločbo Up 114/99-16 in je odločilo, da se točka 2 izreka sodbe in sklepa Vrhnovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 255/98 z dne 19.1.1999 razveljavi in zadeva vrne Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje. Vrhovno sodišče je na podlagi navedene ustavne odločbe ponovno odločalo o reviziji v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja in poziva na delo ter priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo in stroški postopka. S sodbo z dne 6.6.2001 opr. št. VIII Ips 10/2001 je revizijo zavrnilo. Tako je vzdržalo v veljavi sodbo višjega sodišča z dne 21.5.1998 opr. št. Pdp 1569/96, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna takoj poklicati nazaj na delo in mu od prenehanja delovnega razmerja dne 30.7.1996 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo po kolektivni pogodbi z zakonitimi zamudnimi obrestmi do 15. v mesecu za plačilo iz preteklega meseca dalje in ga razporediti na ustrezno delovno mesto, plačati vse prispevke in davke in ga prijaviti v zavarovanje ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Glede na zgoraj opisan potek dogodkov v zvezi z odločitvijo Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se je pravni temelj za odločitev sodišča prve stopnje spremenil in sicer je postala odločitev o zahtevku, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje že pravnomočno razsojena stvar. Praviloma pritožbeno sodišče presoja odločitev sodišča prve stopnje na dan odločanja, to je na dan zadnje glavne obravnave. V konkretnem primeru pa se je temelj zaradi vložene ustavne pritožbe in v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča RS o reviziji, spremenil po zaključku glavne obravnave. Procesni zakon - Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) take situacije izrecno ne rešuje, vendar jo je po zaključku pritožbenega sodišča potrebno upoštevati, ko se odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Tako je prišlo do procesne situacije, ko je bilo o zahtevku, o katerem je tekel ta individualni delovni spor že pravnomočno razsojeno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77. V primeru navedene kršitve pa 2. odst. 369. člena ZPP/77 določa, da pritožbeno sodišče v takem primeru sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo glede nadomestila plače za čas od 30.7.1996 do 31.8.1998 in regresa za letni dopust za leto 1996, 1997 in 1998 zavrglo. Glede na zgoraj navedeno pravno stališče pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe ni odgovarjalo, ker za rešitev pritožbe niso bile pomembne. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam trpi sam svoje stroške postopka iz razloga, ker v sporu ni uspel. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).