Jedro

Smisel določitve najvišje stopnje pozidane nasproti nepozidani površini je v tem, da se prepreči pregosta pozidanost z določitvijo obveznih nepozidanih območij okoli zgradb ali objektov. S tem se zagotovi kakovost življenjskega okolja.

Ker je po določbi 241. člena ZUP potrebno pritožbo poslati strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se o njej izrečejo, kar je prizadeta stranka v upravnem postopku tudi storila, tožnik ne more uspeti s pavšalnim in neobrazloženim tožbenim ugovorom, da odgovor na pritožbo ni bil nujno potreben in ni doprinesel k odločitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z v uvodu navedeno odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo večstanovanjskega objekta s prometno, komunalno in zunanjo ureditvijo na parc. št. 2342/1, 2342/6, 2342/11, 2342/12 in 2342/13, vse k.o. ...

V obrazložitvi je med drugim navedla, da zemljišče posega leži v območju urejanja VS 7/1 Kosovo polje, znotraj območja 2A/2 – območja prostostoječe, enodružinske, stanovanjske gradnje, ki ga ureja Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko enoto V7 Kozarje (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88 in Uradni list RS, št. 40/92, 11/95, 63/99 in 64/05, v nadaljevanju PUP). Po določbi točke g) 10. člena PUP je v morfološki enoti 2 izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov, če se objekti po velikosti in obliki skladajo s predpisano gradbeno strukturo v njej, če se skladajo s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno – tehnične pogoje in podobno. V obravnavanem primeru toženka ugotavlja, da predmetni poseg navedenega pogoja ne izpolnjuje, saj predmetne zemljiške parcele ne tvorijo celote. Sicer so povezane s cesto, vendar ne tako, da bi zadostile navedenemu pogoju. Po Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 125/03) so parkirišča sicer lahko dislocirana, vendar v takem primeru ne predstavljajo zemljiške parcele kot celote oziroma ne zadoščajo lokacijskim pogojem po enoviti zemljiški parceli. Posledično je tudi intenzivnost izrabe zemljišča po veljavnem PUP-u presežena in ne zadošča pogoju pozidanosti 40 %, temveč ga presega in znaša 49,08 % (točka a) 10. člena PUP). Po določbi 30. člena PUP mora biti velikost gradbene parcele in funkcionalnega zemljišča prilagojena namembnosti objekta in njegovi velikosti ter velikosti gradbenih parcel v morfološki enoti ter konfiguraciji terena. Velikost gradbene parcele mora omogočati zadovoljitev vseh spremljajočih prostorskih potreb k osnovni dejavnosti, razen v primeru, če so le-te zadovoljene v širšem območju. Parkirna mesta so glede na navedeno lahko zagotovljena tudi na drugi zemljiški parceli, čemur upravni organ ne nasprotuje, vendar v izračun pozidanosti zemljišča po njegovem mnenju ni mogoče vključiti vseh parcel, ne glede na to, da ne zanika, da so parcele medsebojno sicer povezane s cesto. Toženka pa tudi ugotavlja, da predvideni objekti niso umeščeni v oblikovno identiteto in homogenost območja (ne po gabaritu, ne po namembnosti), saj bo na lokaciji v nizu enostanovanjskih objektov postavljen blok. Tako ni zadoščeno 24. členu PUP-a, ki določa, morajo biti novogradnje, nadzidave, prizidave, pomožni začasni objekti ter drugi posegi v prostor v skladu z oblikovno identiteto in homogenostjo območja in se prilagoditi objektom in ureditvam na tem območju po kriterijih zasnove izrabe funkcionalnega zemljišča, odmiku od sosednjih objektov, sestavi osnovnih stavbnih mas, višini in gradbeni črti, naklonov streh in smereh slemen, razmerju fasad in njihovi orientaciji, merilih in razporeditvi fasadnih elementov, zlasti oken in vrat, barvi in teksturi streh in fasad ter načinu ureditve odprtega prostora. Toženka bi homogenost upoštevala, če bi konkretni objekt stal v okolici še z drugimi podobnimi objekti, ki so kot taki v morfološki enoti že postavljeni in grajeni skupaj, medtem ko bi bil obravnavani objekt lociran samostojno, kot edini objekt, med vrsto enostanovanjskih objektov. Takšno stališče je v predmetni zadevi v predhodnih postopkih zavzel že drugostopenjski organ in upravno sodišče. Gledano na predhodne postopke je tožnik popravil le etažnost, vse ostalo je v večjem delo ostalo enako. Glede na navedeno upravni organ ugotavlja, da predmetna vloga ne izpolnjuje pogojev po 66. členu ZGO-1, ki določa, da je upravni organ dolžan med drugim preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z določili prostorskega akta.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil. Ker je predmetno območje v prvi vrsti namenjeno gradnji prostostoječih enodružinskih stavb, izjemoma pa so dopustne tudi gradnje večstanovanjskih objektov, če so izpolnjeni s PUP-om predpisani pogoji, gre v obravnavanem primeru, ko gre za gradnjo večstanovanjskega objekta s predvidenimi dvanajstimi stanovanji, za izjemo od temeljnega pravila. To pomeni, da je izjeme treba razlagati restriktivno in jih je mogoče dopustiti le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji. PUP je tako določil, da mora biti gradbena parcela dovolj velika, da je na njej mogoče zagotoviti vse predpisane lokacijske pogoje. V konkretnem primeru temu pogoju ni zadoščeno. Kot izhaja iz PGD je na parceli 2342/1 k.o. ... predviden objekt, na parceli št. 2342/13 k.o. ... pet parkirnih mest, ti dve parceli pa sta povezani z oddaljenima parcelama št. 2342/12 in 2342/11, preko parcele št. 2342/6. Med omenjenimi parcelami leži še parcela št. 2342/2, ki ne tvori gradbene parcele. Namen določbe točke g) 10. člena PUP je v tem, da mora biti gradbena parcela tako velika, da je mogoče na njej zagotoviti vse lokacijske pogoje. Navedeno pa je mogoče le v primeru, da je bodisi zemljiška parcela tako velika, bodisi, da je več zemljiških parcel med seboj povezanih tako, da se dotikajo in ustvarjajo zaokroženo celoto, ne pa da so povezane zgolj z ozkim pasom dostopne poti, bodisi, da se predvidi manjši objekt in se na takšen način pridobi dovolj zemljišča še za ostale predpisane lokacijske zahteve. Smisel predmetne določbe je namreč prav v tem, da se celotna parcela ne pozida, pač pa da ostane del parcele zazelenjen. Temu pogoju pa na način, kot je predviden v PGD, ni zadoščeno. Upoštevati pa je treba tudi točko a) 10. člena PUP, ki pravi, da je dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih stavb, nadzidava, prizidava dovoljena do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40 % pozidane proti 60 % nepozidane površine. V konkretnem primeru je kot površino zemljišča mogoče upoštevati samo parceli št. 2342/1 in 2342/13, obe k.o. ..., ki sta med seboj povezani, v skupni izmeri 505 m2. Tako znaša faktor zazidanosti 0,45. Predpisani faktor zazidanosti je tako presežen. Pravilna je navedba prvostopnega organa, da bolj oddaljenih parcel v tem izračunu ni mogoče upoštevati, saj bi na takšen način obšli določbo prostorskega akta ter njen namen. Drugostopenjski organ še pripominja, da je v podobni zahtevi investitorja že odločal z odločbo z dne 5. 9. 2007. Organ druge stopnje je ugotovil, da nameravana gradnja ni skladna s predpisano gradbeno strukturo in se ne sklada s prevladujočim vzorcem naselja. Takšno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 2054/2007 z dne 29. 1. 2009, kjer se je med drugim sklicevalo na orto foto posnetek, v katerem je izrecno poudarjeno, da predvideni objekt niti po vertikalnem, niti po horizontalnem gabaritu ne ustreza morfološkemu vzorcu. Tožnik je sedaj vložil zahtevo za pridobitev gradbenega objekta za objekt, ki je sicer za eno etažo nižji, vendar je še vedno istega horizontalnega gabarita. Zato je potrebno ugotoviti, da tudi v tem delu pogoji iz prostorskega akta niso izpolnjeni, saj se predvideni večstanovanjski objekt po velikosti ne sklada s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja. Navedeno je razvidno tudi iz študije „Struktura pozidave v morfološki enoti V7 Kozarje“, ki jo je tožnik predložil v postopku pred organom prve stopnje. Iz študije izhaja, da so v okolici zemljišča s parc. št. 2342/1 sami manjši objekti z enim do dvema stanovanjema. Nato pa območje tipičnih družinskih hiš z enim do dvema stanovanjema preide v območje večstanovanjskih objektov, ki so razporejeni na določenem območju skupaj in ga lepo zaokrožujejo. Hkrati ne predstavljajo velikega odstopanja, saj gre za zaokroženo celoto. Drugače torej, kot v obravnavanem primeru, kjer želi tožnik tako horizontalno kot tudi vertikalno prevelik objekt umestiti v območje manjših družinskih hiš. Takšnega stališča ne more spremeniti niti sklicevanje tožnika na gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za osemstanovanjski objekt na parcelah št. 2080/1 in 2080/3, obe k.o. ... Zavrača pa tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni obrazložena in da nima razlogov oziroma je nerazumljiva. Ker se je tožnik v konkretnem primeru pritožil na izpodbijano odločbo, je bila le-ta poslana stranskim udeležencem v vednost, dana pa jim je bila tudi možnost podaje odgovora na pritožbo. Stranski udeleženci so podali obrazložen odgovor na pritožbo, zato imajo pravico zahtevati povrnitev stroškov, ki so jih imeli s tem. Ker gre v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za neocenljivo zadevo in tako znaša vrednost predmeta 4000 točk in ob upoštevanju tarife št. 2200, ki se uporablja v primeru izvensodnih storitev, kamor se uvršča tudi zastopanje v upravnem postopku pred upravnimi organi ter ob upoštevanju težavnosti primera ter dejstva, da je bil zahtevek zavrnjen že iz drugih razlogov, je drugostopenjski organ prizadeti stranki priznal količnik 1,5. Ob upoštevanju priloge k Zakonu o odvetniški tarifi znaša nagrada s količnikom 1 ob vrednosti predmeta 4.177,00 EUR in tako znese nagrada za pritožbo 1,5 x 177,00 EUR je skupaj 265,5 EUR + 20 % DDV, kar skupaj predstavlja 318,6 EUR.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se vse zemljiške parcele, na katerih se predlaga gradnja, štejejo kot ena gradbena parcela, sestavljena iz dveh delov, ki ju povezuje pot, namenjena dostopu. Na enem delu gradbene parcele stoji objekt, na drugem pa so parkirišča, kar dovoljuje Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Treba je izpolniti le pogoje, da je gradbena parcela dovolj velika, da so zagotovljeni pogoji, ki so v 10. členu g) točki PUP-a našteti le primeroma. Pri tem se sklicuje na sedaj neveljavno določbo 5. točke 127. člena ZGO-1B, ki določa, da pomeni gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stojijo oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. Gre torej za pogoj, da so izpolnjeni pogoji za funkcioniranje objekta. To investitorju omogoča 30. člena PUP, ki v zvezi z gradbeno parcelo določa, da mora velikost gradbene parcele omogočati zadovoljitev vseh spremljajočih prostorskih potreb k osnovni dejavnosti, razen v primeru, če so le-te zadovoljene v širšem območju. Ker v gradbeno parcelo spadajo vse predmetne zemljiške parcele, ki skupaj merijo 1042 m2, objekt ne presega 40 % pozidane parcele, kot trdi toženka. Glede točke g) 10. člena PUP-a pa tožnik navaja, da je organ prezrl določbo 25. člena PUP, ki določa, da so pri novih posegih v prostor dopustni oblikovalski kontrasti v določenih primerih. Kolikor je toženka menila, da gradnja ni skladna z določbo g) točke 10. člena PUP-a, bi morala z določbo 25. člena PUP-a seznaniti tožnika. Ker tega ni storila, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj je bilo potrebno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja presoditi tudi skladnost s 25. členom PUP-a. Ker toženka tega ni storila, je kršila tudi določbo 7. člena ZUP, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Tudi dejstvo glede izjeme oblikovanja je lahko tožnikova pravica. Sklicuje se še na gradbena dovoljenja za gradnjo večjega večstanovanjskega objekta, ki ga je toženka izdala dne 15. 11. 2005 v isti katastrski občini in istem območju urejanja ter isti morfološki enoti. Ker je bil na Mestni občini ... sprejet občinski prostorski načrt, po katerem je to zemljišče sedaj nezazidljivo, na zadevnem zemljišču v primeru zavrnitve tožbe ne bo mogoče več graditi, kljub temu, da je tožnik kupil zemljišče, ki je bilo namenjeno stanovanjski gradnji.

Izpodbija pa tudi odločitev drugostopenjskega organa v 2. in 3. točki, saj meni, da odgovor na pritožbo ni bil nujno potreben in ni doprinesel k odločitvi tožene stranke, zaradi česar po presoji tožnika stroški stranki z interesom ne gredo, prav tako je odločitev tožene stranke glede roka za plačilo stroškov nezakonita in arbitrarna. Določba 118. člena ZUP, na katere se sklicuje drugostopni organ, ne ureja, da je potrebno stroške plačati v roku po dokončnosti upravnega akta. Če je zoper upravni akt dopustno vložiti tožbo, navedeno pomeni, da je odločitev o stroških postopka najmanj preložena na pravnomočno odločitev. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem naj ta izda gradbeno dovoljenje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je povsem neupravičeno sklicevanje tožnice na kršitev 7. člena ZUP, saj je imela ves čas postopka kvalificirano pravno pomoč odvetnika in projektanta, upravni organi pa so ji dali nešteto možnosti, da svojo zahtevo utemelji in argumentira. Nikakor pa upravni organ stranki ni dolžan nuditi pravne pomoči na način, kot to sedaj zatrjuje tožnik v tožbi. Sicer se v celoti strinja z odločitvijo in argumentacijo upravnih organov, da nameravana gradnja ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa PUP glede dopustnega faktorja pozidanosti. Pri izračunu tega faktorja se kot bistveno vprašanje postavlja vprašanje velikosti gradbene parcele in s tem v zvezi definicija pojma gradbene parcele, ki ga sedaj veljavni ZGO-1 ne pozna več, se pa uporablja še prav pri izračunu faktorja pozidanosti. Tožnik napačno povezuje definicijo gradbene parcele z dopustnostjo ureditve parkirišč na dislociranem zemljišču, saj gre za dve povsem različni vprašanji. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj v 3. členu določa, da kadar na gradbeni parceli ni tehničnih in prostorskih možnosti za zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest, mora investitor zagotoviti manjkajoča parkirna mesta na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljene največ 200 m in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba. Iz tega jasno sledi, da parkirišča, ki so urejena na drugih ustreznih površinah, ne sodijo v pojem gradbene parcele. Pri tem je povsem nepomembno, da so v konkretnem primeru ta dislocirana parkirišča povezana s parcelo št. 2342/6 k.o. ..., saj ta parcela v naravi predstavlja dostopno pot do vseh nepremičnin na tem območju. Ustanovljena služnost na njej onemogoča izkazanost obstoja pravice graditi, saj predstavlja dostopno pot do nepremičnin v tem območju in je v celoti obremenjena s služnostnimi pravicami služnostnih upravičencev. Gre torej za zemljišče, ki služi le kot pot, taka je tudi njena namenska raba in nima prav nobene druge funkcije niti možnosti, da bi drugačno funkcijo imela. Navedena parcela v pretežni meri poteka ob njeni parceli in je široka cca. 2,5 m. Tako na njej dejansko ni mogoče graditi, saj je pravica gradnje na njej omejena tako z njeno lego in obliko ter s pravicami služnostnih upravičencev. Stranka z interesom zato vztraja, da na parcelah št. 2342/6 in 2342/13, obe k.o. ..., tožnik nima pravice graditi, saj obe navedeni parceli v naravi v celoti in izključno predstavljata dostopno pot do objektov v tem območju in njuna drugačna namembnost ne glede na lastninsko stanje ni mogoča. V obravnavanem primeru gre na eni strani za skupek parcel, na katerih naj bi bila urejena parkirišča in predstavljajo zaokroženo celoto, na drugi stranki pa za dve parceli, ki spet predstavljata zaokroženo celoto, na katerih je predvidena gradnja objekta. Med tema dvema deloma, ki sta medsebojno oddaljena več kot 18 m, pa je locirana njena parcela št. 2342/2 k.o. ... Tako nikakor ni mogoče trditi, da ta dva dela, med katerima leži njeno zemljišče, predstavljata zaokroženo celoto in eno gradbeno parcelo. Toženka se je do vprašanja velikosti gradbene parcele in izpolnjevanja pogoja faktorja pozidanosti v obrazložitvi svoje odločbe izčrpno izrekla in pojasnila svoja stališča. Stranka z interesom se z njimi strinja in jih sprejema kot pravno pravilne ter se na njih sklicuje in jih povzema. Tožnik se tudi ne more sklicevati na določbo 30. člena PUP, saj v tem pogledu v svoji vlogi ni podala nobenih konkretnih navedb, še manj je v tej zvezi podala kakšne dokaze. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto ne glede na to, da je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. Enako pa velja tudi za tožbene navedbe glede uporabe 25. člena PUP. Predlaga, naj sodišče tožbo tožeče stranke zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno gradbeno dovoljenje za novogradnjo večstanovanjskega objekta s prometno, komunalno in zunanjo ureditvijo na parcelah št. 2342/1, 2342/6, 2342/11, 2342/12 in 2342/13, vse k.o. ...

Med strankami ni sporno, da obravnavana gradnja leži v območju urejanja VS 7/1 Kosovo polje, znotraj območja 2A/2- območje prostostoječe, enodružinske stanovanjske gradnje, ki ga ureja Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko enoto V7 Kozarje (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88 in Uradni list RS, št. 40/92, 11/95, 63/99 in 64/05, v nadaljevanju PUP).

Sporno pa je vprašanje izpolnjevanja pogojev PUP glede intenzivnosti izrabe površine (točka a) 10. člena PUP) in skladnosti obravnavanega projekta s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti in prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in ali je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje, od katerih so nekateri primeroma našteti (točka g) 10. člena PUP).

Po presoji sodišča je toženka na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz spornega gradbenega dovoljenja, pravilno ugotovila, da predlagana gradnja ne zadosti pogoju PUP glede dovoljene intenzivosti izrabe. V izpodbijani odločbi in odločbi drugostopnega organa je pravilno pojasnila, na podlagi kakšnega izračuna je prišla do rezultata, da stopnja pozidanosti znaša 45%, kar presega dopustno 40%. Po presoji sodišča izračun temelji na pravilnem kriteriju, da je potrebno pri izračunu pozidanosti zemljišča upoštevati samo zemljišča, ki so med seboj povezana v zaokroženo celoto. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve odločb upravnih organov in tudi iz tožbe izhaja, da gre za zemljišče, sestavljeno iz dveh delov, od katerih je na enem predviden večstanovanjski objekt (parc. št. 2342/1 k.o. ...), na drugem pa parkirišča (parc. št. 2342/11 in 2342/12, obe k.o. ...), ki ju povezuje pot, namenjena dostopu (parc. št. 2342/13 in 2342/6, obe k.o. ...). Med tema dvema deloma je parcela št. 2342/2 k.o. ..., ki je v lasti prizadete stranke. Opisano stanje v naravi tudi po presoji sodišča ne izkazuje, da bi predmetna tožnikova zemljišča predstavljala zaokroženo celoto v smislu ugotavljanja intenzivnosti njihove izrabe v skladu s točko a) 10. člena PUP. Smisel določitve navišje stopnje pozidane nasproti nepozidani površini je tako v obravnavanem PUP-u, kot tudi ostalih prostorskih ureditvenih pogojev prav v tem, da se prepreči pregosta pozidanost z določitvijo obveznih nepozidanih območij okoli zgradb ali objektov. S tem se zagotovi kakovost življenjskega okolja. Takšna razlaga je skladna tudi s sedanjimi smernicami načrtovanja prostora, ki se izražajo v 6. členu Zakona o prostorskem načrtovanju, ki določa, da se z razvojem naselij ne sme slabšati kakovost življenjskega okolja in se morajo v čim večji meri ohranjati zelene površine naselja. Z razlago, kakršno zagovarja tožnik, da bi bilo treba pri izračunu faktorja pozidanosti upoštevati vse predmetne parcele, bi bil opisani namen izigran, saj bi bila omogočena graditev objekta brez zagotovitve predpisanega nepozidanega zemljišča, ki bi ga obdajalo. Že navedena ugotovitev toženke zadošča za njen zaključek, da predmetna gradnja ni dopustna.

Ne glede na navedeno pa tožnik zgolj s sklicevanjem na določbo 25. člena PUP in dolžnost upravnega organa, da jo na citirano določbo opozori, ni omajal ugotovitve toženke, da ni izpolnil pogoja po točki g) 10. člena PUP, da se predvideni objekt po velikosti in obliki sklada s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti in s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja. Razloge za takšno ugotovitev je drugostopni upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe izčrpno obrazložil, z njimi pa se strinja tudi sodišče. Ker mora biti po navedeni določbi pogoj, da je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja primeroma navedene lokacijske pogoje izpolnjen poleg prej navedenih pogojev in že zgolj neizpolnitev vsakega izmed njih pomeni, da predvidena gradnja ni v skladu s PUP, sodišče toženih ugovorov, se nanašajo na razlago pojma gradbena parcela, ni presojalo.

Sklicevanje tožnika na določbo 25. člena PUP pa pomeni nedovoljeno tožbeno novoto (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), saj iz obrazložitve odločb upravnih organov ne izhaja, da bi v upravnem postopku navajal, da gre pri nameravani gradnji za kontraste in izkazoval namene in vlogo, določene v 25. členu PUP. Prav tako pa tudi ne more uspeti s toženim ugovorom, da je isti organ na istem območju izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta, saj navedeno gradbeno dovoljenje ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ker je po določbi 241. člena ZUP potrebno pritožbo poslati strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se o njej izrečejo, kar je prizadeta stranka v upravnem postopku tudi storila, tožnik ne more uspeti s pavšalnim in neobrazloženim tožbenim ugovorom, da odgovor na pritožbo ni bil nujno potreben in ni doprinesel k odločitvi. Tožnik te svoje trditve v ničemer ne obrazloži in ne izkaže. Po določbi 1. odstavka 118. člena ZUP, v zvezi z določbo 2. odstavka istega člena organ na drugi stopnji, če zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim, in sicer kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Ker niti zakon, niti kak drug predpis ne določata, da teče rok za povrnitev stroškov od pravnomočnosti te odločbe, niso utemeljeni tožbeni ugovori o arbitrarnem in nezakonitem odločanju toženke, ko je tek roka za plačilo stroškov določila od dokončnosti in ne od pravnomočnosti odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Ker je dejansko stanje, ki sta ga upravna organa pravilno in popolno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnih spisov in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K 2. točki izreka: Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožeči stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Sodišče njenemu predlogu ni ugodilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.