Jedro

Pri uspešnem izpodbijanju pravnih dejanj je toženčeva obveznost le ena - vrnitev premoženjske koristi, zato je mogoča eventuelna komulacija zahtevkov na vrnitev terjatev oziroma plačilo denarnega zneska in tako je tožeča stranka zahtevek tudi postavila.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 3. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijana sodba (1. in 2. točka izreka) potrdi. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so pravdna dejanja tožeče stranke, naloga z dne 18.9.1998 in z dne 2.9.1998 in podpis cesijskih pogodb z dne 31.5.1998 in z dne 26.8.1998, na podlagi katerih je prišla tožena stranka do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke po sedmih računih, brez pravnega učinka do stečajne mase tožeče stranke (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 373.970,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 oziroma od 14.9.1998 (2. točka izreka) in da mora, če je to mogoče, v stečajno maso vrniti štiri terjatve tožeče stranke do D d.d., drugače pa mora vrniti vrednost dosežene koristi v višini 384.212,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od delnih zneskov od dneva sklenitve cesijskih pogodb (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 54.000,00 SIT (4. tč. izreka). Tožena stranka je vložila pritožbo in uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeno uveljavljanega razloga iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tožena stranka ni obrazložila, sodišče druge stopnje pa te kršitve v izpodbijani sodbi ne vidi. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v tem primeru izkazan tako objektivni element izpodbojnosti, to je naklanjanja ugodnosti toženi stranki, saj je že ob ugotovitvi, da tožena stranka v stečajnem postopku ni prijavila nobene terjatve, medtem ko je upnik H. prijavil terjatev v višini približno 29,000.000,00 SIT, pravilno zaključilo, da tožeča stranka vseh upnikov ni obravnavala enako in da je naklanjala ugodnost toženi stranki. Sodišče druge stopnje se z vsemi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti strinja. Sodišče druge stopnje se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izkazan tudi subjektivni element izpodbojnosti pravnih dejanj in se tudi s temi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Zaključek sodišča prve stopnje glede nepravočasnega plačila se nanaša le na tiste fakture tožeče stranke, ki so bile izdane v letu 1977, poravnane pa so bile s cesijo z dne 31.5.1998 in je zato tudi ta zaključek pravilen. Ob teh ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je sodišče zaključilo, da so navedeni pravni posli brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. odst. 130. čl. ZPPSL). Posledica tega je dolžnost tožene stranke, da vrne v stečajno maso premoženjske koristi po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega (2. odst. 130. čl. ZPPSL). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka zneska po obeh asignacijah prejela, zato je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je z 2. točko izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna prejete zneske z obrestmi vrniti v stečajno maso. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o zahtevku pod 3. točko izreka izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve sodbe glede tega dela odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da gre v tem primeru za alternativno obveznost tožene stranke oz. fakultativno terjatev saj je v razlogih zapisalo, da je tožena stranka dolžna vrniti vseh pet terjatev oziroma vrniti denar. Alternativna komulacija zahtevkov je mogoča le, če ima obveznost dva ali več predmetov, vendar pa mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti. Alternativna obveznost torej lahko temelji le na materialnem pravu. Za tako obveznost pa v tem primeru ne gre. Pri izpodbijanju pravnih dejanj v stečaju je obveznost subjekta, zoper katerega je uveljavljen zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj, le ena, in sicer vrnitev premoženjske koristi. Premoženjska korist, ki jo je tožena stranka pridobila z izpodbijanimi cesijami pa so terjatve (pravice), če jih še ni izterjala od dolžnikov stečajnega dolžnika, ali pa denar, če je terjatve že izterjal in so ugasnile. Premoženjska korist je torej samo ena, zato je tudi obveznost samo ena. Zato teh dveh zahtevkov ni mogoče uveljavljati kot alternativno obligacijo, pač pa ju je mogoče uveljavljati kot eventuelno komulacijo zahtevkov po 3. odst. 182. čl. ZPP. Tožeča stranka je svoj zahtevek dejansko tako tudi uveljavljala. Zahtevek pod 3. točko izreka je sicer nekoliko nerodno zapisan, vendarle pa je iz besedne zveze "če je to mogoče, sicer pa" razvidno, da je tožeča stranka zahtevala, naj se zahtevku na plačilo denarja ugodi le, če zahtevek na vrnitev terjatev ne bi bil utemeljen. Pri eventuelni komulaciji zahtevkov po 3. odst. 182. čl. ZPP, obema zahtevkoma ni mogoče ugoditi, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, saj se med seboj izključujeta. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je očitno štelo, da gre za alternativno obveznost tožene stranke. Zato pa ni ugotavljalo vseh dejstev, odločilnih za presojo, ali je primarno uveljavljani zahtevek (zahtevek na vrnitev terjatev) utemeljen. O podrejenem zahtevku pa je itak mogoče odločiti šele, če se ugotovi, da zahtevek na vrnitev terjatev ni utemeljen. Zato je bilo pritožbi zoper 3. točko izreka in posledično tudi zoper 4. točko izreka na podlagi 355. čl. ZPP ugoditi in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo iz razlogov, ki so bili navedeni zgoraj, zato ker v tem delu tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je utemeljen zahtevek na vrnitev terjatev in šele če bo ugotovilo, da ta ni utemeljen, bo odločilo o zahtevku na plačilo denarnega zneska. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).