Jedro

Za zahtevo za varstvo zakonitosti velja načelo dispozicije strank: sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v izpodbijanem delu in samo iz razlogov, ki jih stranka uveljavlja, pri čemer mora ta navesti, v katerem delu postopka oziroma v katerem delu izpodbijane odločbe je uveljavljana kršitev podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 800 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 12.2.2004 J.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu zanj izreklo kazen 100.000,00 SIT in mu za njeno plačilo določilo rok dva meseca, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.12.2005 pritožbo zagovornika J.T. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da kraj dogodka v izreku prvostopne sodbe ni pravilno naveden, graja ravnanje sodišča, ker da je v celoti poklonilo vero oškodovanki in njenim pričam, in zatrjuje, da mnenje izvedenke nevropsihiatrične stroke A.V. ni zanesljivo oziroma popolno. Prav zato je obsojenec predlagal zaslišanje dr. M. in osebne zdravnice oškodovanke, sodišče pa predlogu ni sledilo. Sodišče tudi ni sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal obsojenec, in sicer izpovedbi njegove žene in tašče. V dogodku, zaradi katerega je bil J.T. obsojen, oškodovanka ni doživela nobene posttravmatske motnje, vse simptome, kot jih opisuje izvedenka, je že imela prej, to pa bi se izkazalo z zaslišanjem predlaganih prič in drugega izvedenca. Vložnik obrazlaganje zahteve sklene z oceno, da je sodišče dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo in pove, da je po njegovem prepričanju podan precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v napadeni pravnomočni sodni odločbi. Zato Vrhovnemu sodišču v smislu 427. člena ZKP predlaga, da presodi zahtevo tudi glede navedb o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in že iz tega razloga izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, hkrati pa odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem. V končnem predlogu pa vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v svojem odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenjuje, da navedba, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v L. - H. št. ..., namesto v L. št. ... na H., ne pomeni upoštevne kršitve določb kazenskega postopka. Nadalje ocenjuje, da zahteva v pretežnem delu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, enako pa velja tudi za izpodbijanje verodostojnosti izvedenke nevropsihiatrične stroke. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dodatne dokaze obrambe in s tem ni kršilo njenih pravic. O tem ima ustrezne razloge tudi odločba pritožbenega sodišča. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vložnik v pretežnem delu zahteve, tako kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. S tem ko zatrjuje, da sodišče ne bi smelo dati vere oškodovanki in, kot sam pravi, "njenim" pričam in nato podaja svojo oceno izvedenih dokazov in ugotovitve, kako je obravnavani dogodek potekal, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Podobno graja tudi izvedensko mnenje nevropsihiatrinje A.V., ta naj se ne bi ukvarjala z vprašanjem, ali ni imela oškodovanka simptome, ki naj bi dokazovali, da je v dogodku doživela posttravmatsko stresno motnjo, že pred dogodkom, to pa naj bi potrdile tudi predlagane priče, ki niso bile zaslišane in drug izvedenec nevropsihiatrične stroke.

5. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zaradi: 1. kršitve kazenskega zakona; 2. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3. zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

6. Iz navedenih določb izhaja, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti samo iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, da se ne sme vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da sodišče ugotavlja samo tiste kršitve zakona, ki jih zatrjuje vložnik v svoji zahtevi. Za to izredno pravno sredstvo torej velja načelo dispozicije strank: sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v izpodbijanem delu in samo iz razlogov, ki jih stranka uveljavlja. Zato ni dovolj, da vložnik navede, katero kršitev iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja, ampak mora predvsem navesti razloge, ki utemeljujejo predlog zahteve. Navesti mora konkretne okoliščine, ki utemeljujejo predlog zahteve in jih je moč subsumirati pod eno od abstraktnih pravnih podlag (kršitev zakona), iz katerih se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Vložnik mora tudi navesti, v katerem delu postopka oziroma v katerem delu izpodbijane odločbe je uveljavljana kršitev podana. Zgolj navajanje zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, sodišču ne omogoča preizkusa, ali so kršitve res podane, ne da bi na svojo iniciativo ugotavljalo zakonitost celotne izvedbe postopka in zakonitost odločbe v celoti, tega pa sodišče ne more niti ne sme storiti, saj bi lahko posegalo brez pooblastila v dispozicijo vložnika. Bistveno je torej, da vložnik navede, v katerem delu izpodbija sodno odločbo in da navede razloge oziroma poda trditveno podlago, na podlagi katerih sodišče pravno kvalificira kršitve oziroma ugotovi njihov obstoj. Kršitve, ki se uveljavljajo zgolj z navedbo zakonske določbe ali celo le člena zakona, sodišče ne more preizkusiti.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dokazne predloge obrambe utemeljeno zavrnilo in o tem navedlo sprejemljive in razumne razloge, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vložnik v svoji zahtevi ni navedel ničesar, kar bi narekovalo v skladu z določilom 257. in 258. ZKP postavitev novega izvedenca, saj dvom v pravilnost danega mnenja utemeljuje zgolj s svojo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič, ki pa se bistveno razlikuje od ugotovitev sodišča. Vložnik tako tudi svojega nestrinjanja z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki je niti ni opredelil kot kršitev pravic obrambe, utemeljuje z uveljavljanjem zmotnega in nepopolnega dejanskega stanja.

8. Tudi v ostalem obsežnem izvajanju zahteva izključno izpodbija pravilnost dejanskega stanja, kar izrecno navede v povzetku obrazložitve, ko pravi, da je podan precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v napadeni pravnomočni sodni odločbi.

Netočnost v označitvi kraja kaznivega dejanja v izreku sodbe, na katero opozarja vložnik, ne predstavlja napake v zvezi z odločilnim dejstvom in zato ne more vplivati na zakonitost sodbe.

9. Predloga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo presodi tudi v smislu navedb o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljavi, ni mogoče upoštevati, saj to pomeni uveljavljanje razloga, ki je z izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP nedopusten.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi in da je zahteva v ostalem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo.

C.

11. Odločba o stroških postopka z izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 1. odstavka 95. člena, 1. odstavku 98. in 98.a člena ZKP. Povprečnina je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti in njegovih premoženjskih razmer.