Jedro

Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja. Med terjatve iz delovnega razmerja spadajo plača, regres za letni dopust, povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo ter z dela. Do teh terjatev je upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu (4. člen ZDR). Po uveljavljeni sodni praksi mora delavec, če uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, pa je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja.

ZDR v četrtem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem, vendar delavcu navedene pravice iz delovnega razmerja pripadajo le v primeru, če obstoj delovnega razmerja ni sporen. Tožnik v tem delovnem sporu s tožbo ni uveljavljal obstoj delovnega razmerja, ampak le izplačilo plač s pripadki za določeno obdobje. Pravna podlaga za denarni zahtevek je delovno razmerje pri toženi stranki. V tej fazi postopka torej dejstvo obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še ni sporno. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrglo tožbo, napačno uporabilo prvi odstavek 274. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama tožnika se ugodi, izpodbijani sklep in sklep o stroških postopka se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 8. 2013 zavrglo tožbo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. S sklepom z dne 27. 8. 2013 je odločilo, da je dolžan toženi toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.845,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnika preseneča odločitev sodišča, da se njegova tožba zavrže, saj tožnik s tožbo ni uveljavljal priznanja obstoja delovnega razmerja, po njegovi oceni je obstoj popolnoma nesporen, saj je bila pogodba med njim in direktorjem tožene stranke dejansko sklenjena, pač pa je bila tožba vložena zgolj zaradi denarne terjatve iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v odgovoru res navedla, da pogodba o zaposlitvi ni bila nikoli sklenjena, to pa avtomatsko ne pomeni, da pogodba o zaposlitvi ni obstajala, če delavec z njenim izvodom ne razpolaga, delodajalec pa lažno izjavi, da pogodba nikoli ni bila sklenjena. Sodišče bi moralo z zaslišanjem strank in izvedbo vseh predlaganih dokazov ugotoviti ali je dejansko vprašljiv obstoj delovnega razmerja. Delovno sodišče v Mariboru je pred odstopom zadeve njegovemu zunanjemu oddelku na Ptuju opravilo predhoden preizkus tožbe in očitno ugotovilo, da je tožba pravočasna, saj jo je poslalo toženi stranki v odgovor. Razpravljajoči sodnik je ponovno opravil predhodni preizkus tožbe po 274. členu ZPP, ki ga je opravil že njegov predhodnik, s tem pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 274. člena ZPP, njegova kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka toženi stranki iz pritožbenega razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep preden je potekel 15 dnevni rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo še pred potekom 15 dnevnega pritožbenega roka, kar jasno pokaže, da 27. 8. 2013 ni bil pravnomočen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v odgovoru na odgovor na pritožbo tožene stranke prereka navedbe tožene stranke in se v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe in sklep o stroških postopka v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo plač, davkov in prispevkov, plačilo regresa, stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane za čas dela pri toženi stranki od januarja 2008 do maja 2010. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da tožnik uveljavlja zapadle terjatve iz delovnega razmerja ter da obstoj delovnega razmerja ni ugotovljen. Postavilo se je na stališče, da bi moral tožnik zahtevati sodno varstvo v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela pri toženi stranki tj. od 31. 5. 2010, zato je tožba z dne 10. 10. 2011, vložena prepozno. Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena.

Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja. Med terjatve iz delovnega razmerja spadajo plača, regres za letni dopust, povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo ter z dela. Do teh terjatev je upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po uveljavljeni sodni praksi mora delavec, če uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, pa je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja.

ZDR v četrtem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem, vendar delavcu navedene pravice iz delovnega razmerja pripadajo le v primeru, če obstoj delovnega razmerja ni sporen. Tožnik v tem delovnem sporu s tožbo ni uveljavljal obstoj delovnega razmerja, ampak le izplačilo plač s pripadki za čas od januarja 2008 do maja 2010. Pravna podlaga za denarni zahtevek je delovno razmerje pri toženi stranki. V tej fazi postopka torej dejstvo obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še ni sporno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo prvi odstavek 274. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pritožba pa to kršitev tudi izrecno uveljavlja.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odločati o denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja po vsebini, ker se te terjatve pred sodiščem uveljavljajo direktno, pri tem pa bo moralo upoštevati, da delavcu pripadajo denarne terjatve iz delovnega razmerja samo v primeru, če ima delavec sklenjeno delovno razmerje oziroma je v sodnem postopku uspel to dokazati.

Ker je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o zavrženju tožbe v nasprotju z zakonom, je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških postopka, s katerim je sodišče tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Pritožnik sicer zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep pred potekom 15 dnevnega roka za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, za konkretno zadevo je bistven sedmi odstavek 163. člena ZPP, ki določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Med okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, je tudi odločitev o zavrženju tožbe, zato je tožena stranka lahko po izdaji sklepa zahtevala povrnitev stroškov postopka po sedmem odstavku 163. člena ZPP.

Po tretjem odstavku 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.