Jedro

Tožnica (čistilka) se je poškodovala pri čiščenju televizorjev. Tožnica očita prvo toženi stranki, da ji ni zagotovila varnega opravljanja dela. Razen pavšalnih očitkov, da televizor ni bil ustrezno pritrjen, ni zatrjevala ničesar drugega. To pa za zaključek o protipravnem ravnanju prvo tožene stranke ne zadostuje. Tožnica je bila usposobljena za svoje delo, za opravljanje svojega dela je imela zagotovljene pogoje, pri čemer bi morala poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega dela. Zato prvo tožena stranka (tožničin delodajalec) ne more biti odgovorna za nastalo škodo tožnici.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tudi del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „I. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni tožnici plačati odškodnino v višini 11.582,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 418,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka v višini 150,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna prvo toženi povrniti stroške postopka v znesku 1.892,09 EUR in pritožbene stroške v znesku 690,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžni tožnici plačati odškodnino v višini 11.582,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 418,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka v višini 150,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta prvo in drugo tožena stranka.

Prvo tožena stranka se pritožuje iz razlogov navedenih v 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je v odgovoru na tožbo primarno ugovarjala zastaranje vtoževane odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je ugovor toženih strank glede zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, da so neutemeljene trditve toženih strank, da je bilo zdravljenje zaključeno že 15. 11. 2007 z zadnjim zapisom zdravljenja ramena, ker se je zdravljenje komolca po izvedenčevih ugotovitvah nadaljevalo do 3. 11. 2010. Tožnica kljub ugovoru zastaranja ni podala trditev o zaključku zdravljenja, predložila je le številno zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njeno zdravljenje, ki pa je bila predložena prepozno in v nasprotju z določilom 286. člena ZPP. Z izvedbo dokaza ni mogoče nadomestiti morebitne odsotnosti posameznih trditev strank. Aktualna sodna praksa in pravna teorija v tej zvezi govorita o t.i. informativnih (poizvedovalnih) dokazih, ki se glede na veljavno ureditev civilnega procesnega prava štejejo za nedovoljene, kar pomeni, da jih sodišče pri končni razsoji ne sme upoštevati. Da je sodišče oprlo svojo odločitev na (nedovoljene) informativne dokaze, izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, ko je sodišče zaključilo, da se je zdravljenje komolca tudi po izvedenčevih ugotovitvah nadaljevalo še vse do 3. 11. 2010, ko je imela tožnica zadnjo kontrolo pri operaterju, kar pomeni, da je šele izvedenec časovno opredelil zaključek zdravljenja in ne tožnica, ki je bila skladno s pravili ZPP dolžna zagotoviti trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zgolj listine in nanje oprlo svojo odločitev, kljub temu, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212. in 286. členom ZPP.

Prvo tožena stranka je podredno zahtevku ugovarjala tudi po temelju, saj za vtoževano škodo ne more biti odgovorna, ker ni imela vpliva na to, kako je bil pritrjen televizor, saj je bila oprema in delovni prostor v lasti A. bolnišnice B., s čimer je prvo tožena stranka ugovarjala svojo pasivno legitimacijo. Po oceni prvo tožene stranke je do škodnega dogodka prišlo zaradi lastne tožničine neprevidnosti in lahkomiselnosti. Dejstvo, da se je televizor snel z okvirja, je posledica ravnanja tožnice, vedela je, da je televizor nameščen v okviru, zato bi morala previdneje brisati prah in televizorja ne dvigovati iz okvira. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije in (so)krivde tožnice, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, ko se ni opredelilo do obrazloženih ugovornih navedb prvo tožene stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo tožena stranka tožnici odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v posledici zdrsa televizije, po načelu krivdne odgovornosti.

Navaja, da je ves čas postopka opozarjala na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožnice tako glede temelja kot tudi glede višine vtoževane odškodnine. Tožnica je zgolj pavšalno prvo toženi stranki očitala, da ni poskrbela, da bi bil televizor ustrezno pritrjen, ker ni upoštevala zdravstvenih omejitev tožnice in ker ji ni priskrbela ustreznih delovnih sredstev, s katerimi bi se lahko naloženo delo opravljalo na varen način. Tožnica je zgolj pavšalno zatrjevala, da televizor ni bil ustrezno pritrjen. Dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri prvo toženi stranki ne pomeni avtomatično, da je prvo tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo. Sodišče je navedene dejanske zaključke napravilo celo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izpovedbe priče C.C. in D.D. ne izhaja, da je bilo prvo toženi stranki znano, da so bile televizije nerodno pričvrščene, drseče in nestabilne, temveč da so to zgolj njuna zaznavanja. Priča D.D. ni izpovedala tega, kar ji pripisuje sodišče. Do izpovedbe priče D.D. se sodišče sploh ni v celoti opredelilo, kakor tudi ne do izpovedbe priče E.E. (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Opozarja na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze je na strani tožnice. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je prvo tožena stranka opustila obveznost zagotovitve varnega delovnega okolja. Tako splošna opredelitev delodajalčevih opustitev sama zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti, ki jo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je v nasprotju z že vzpostavljeno sodno prakso vrhovnega sodišča, ki je vzpostavilo enotno stališče, da je potrebno za ugotovitev delodajalčeve odgovornosti konkretno opredeliti delodajalčeve opustitve in da ne zadošča zgolj splošna opredelitev delodajalčevih opustitev in sklicevanje na temeljna načela.

Prvo tožena stranka prereka tudi višino tožnici prisojene odškodnine, ki je odmerjena previsoko. Glede na zatrjevano intenziteto in trajanja telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem meni, da je odškodnina v višini 8.000,00 EUR pretirana. Upoštevati je treba, da očitno bolečine niso bile takšne intenzitete, če se je tožnica šele dva tedna po poškodbi zglasila pri zdravniku, zaradi poškodbe ulnarnega živca pa se je prvič zglasila pri zdravniku 28. 11. 2007. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, čeprav tožnica ukvarjanja z športi (veslanje, kolesarjenje) sploh ni z ničemer izkazala.

Prvo tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odmera stroškov po principu ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je v nasprotju z določilom 154. člena ZPP. Napačno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške prehodnega postopka, pri čemer tožnica niti sodišče nista pojasnili, zakaj so bili ti stroški potrebni. Napačno je uporabilo tudi določbo 161. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v I. točki, posledično pa tudi v II. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži v plačilo stroške drugo tožene stranke, vključno s stroški sestave te pritožbe.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je prvo tožena stranka kot delodajalec tožnice opustila obveznost zagotovitve varnega delovnega okolja, zaradi česar krivdno odgovarja za nesrečo pri delu tožnice. Drugo tožena stranka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključke, da je bilo prvo toženi stranki znano, da so televizije nerodno pričvrščene, drseče in zato nestabilne, zgolj pavšalno obrazložilo, zaradi česar jih niti ni mogoče preizkusiti, selektivno so povzete tudi izpovedi prič in tožnice. V celoti je prezrlo izpoved tožnice v delu, ko je opisovala sam način dela in okoliščine, v katerih naj bi se škodni dogodek zgodil. Prav tako sodišče ni kritično presojalo izpovedi prič C.C. in D.D., ki je izpovedala, da so dolžni čistiti televizijo in nosilec od spodaj, da ni prahu, ter da ni potrebno dvigovati televizije. Poudarja, da je tožnica na zaslišanju res omenila zdrs še dveh televizij, kar pa je brez predhodno pravočasno podanih trditev v tej smeri neupoštevno. Tožnica tudi ni konkretizirala protipravnega ravnanja tožene stranke kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnica je le zatrjevala, da naj bi bil televizor, ki ga je čistila, slabo nameščen oziroma pritrjen oziroma se je snel na dotik (popustilo je držalo, okvir, na katerega je bil pritrjen televizor) in da je delodajalec (prvo tožena stranka) odgovoren za poškodbo tožnice, ker ni poskrbel, da bi bil televizor ustrezno pritrjen. Izveden dokazni postopek po prepričanju drugo tožene stranke ni potrdil niti trditev tožnice o tem, da je do poškodbe prišlo, ker je bil televizor slabo pritrjen, da je popustilo držalo, okvir, na katerega je bil pritrjen. Ob kritični presoji vsakega dokaza bi sodišče moralo zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnice ter da tudi vzročne zveze med sicer zatrjevano neustrezno pritrditvijo televizije in poškodbo tožnice ni.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v delu, ko je v zvezi s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevalo listine, ki jih je tožnica predložila po prvem naroku za glavno obravnavo.

Ne strinja se tudi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je odmerjena previsoko, v nasprotju z določilom 179. člena OZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je vtoževana odškodninska terjatev zastarana. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaran glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zdravljenje ni bilo končano 15. 11. 2007, temveč kasneje (zdravljenje je trajalo do 3. 11. 2010). Tožba je bila vložena 19. 9. 2012, zato tožbeni zahtevek ni zastaran, ker je bila tožba vložena pred potekom triletnega subjektivnega roka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji), po katerem mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri opravljanju dela čistilke dne 20. 9. 2007, ko je med čiščenjem z levo roko zadržala televizor, da ne bi padel na tla in se tako poškodovala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica čistila televizor (ki je bil vpet v steno) ter da je le ta začel drseti proti tlom, ko je tožnica hotela očistiti nastavek, zato ga je zadržala, da ne bi televizor padel. Sledilo je izpovedi tožnice ter priče C.C., ki je tožnici prišel na pomoč in televizor postavil nazaj na mesto. Sledilo je tudi izpovedi priče D.D. in C.C., da je bilo prvo toženi stranki znano, da so televizije nerodno pričvrščene, drseče in nestabilne, ter da sta že dve televiziji zdrsnili. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil prvo toženi stranki poznan problem, vendar ni ukrepala, da bi zagotovila varno delo, zato je krivdno odgovorna za nesrečo pri delu tožnice. Na podlagi ugotovitve, da zahtevek tudi ni zastaran, je tožnici prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini 12.000,00 EUR .

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Delodajalec mora zagotavljati varne delovne razmere oziroma pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (prvi odstavek 43. člena ZDR), vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1, Ur. list RS št. 43/2011 in naslednji). Delavec ima v skladu z 11. členom ZVZD-1 pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Odškodninska odgovornost delodajalca je podana le, če je dokazana bodisi objektivna bodisi krivdna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je utrpel delavec na delu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in prič C.C. in D.D. ugotovilo, da je prvo tožena stranka vedela, da so televizije nerodne pričvrščene in da ni ukrepala, zato je zaključilo da ni zagotovila varnega delovnega okolja, in je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Za ugotovitev krivdne odgovornosti morajo biti podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo in krivda povzročitelja. Glede krivde povzročitelja škode je dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo odgovornosti na strani prvo tožene stranke. Dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo je na tožnici. Tožnica bi morala navesti in dokazati, katero konkretno dejanje ali opustitev prvo tožene stranke ji je povzročilo škodo. Niso dovolj le splošne navedbe, da je prvo tožena stranka (delodajalec) opustil ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti pri delu oziroma da ni izvedel ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo. Navedbe katere konkretne ukrepe opustitve prvo tožene stranke naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi morala prvo tožena stranka storiti, da bi zadostila zahtevam iz 5. člena ZVZD-1 ter ali so te (v konkretnem sporu neugotovljene) opustitve tudi vzrok škode, ničesar ne povedo. Delo tožnice je bilo med drugim tudi čiščenje televizorjev, ki so ležali na nosilcu, ki je bil vpet v steno. Tožnica ni uspela dokazati protipravnega ravnanja prvo tožene stranke, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Tožnica očita prvo toženi stranki, da ji ni zagotovila varnega opravljanja dela. Razen pavšalnih očitkov, da televizor ni bil ustrezno pritrjen, ni zatrjevala ničesar drugega. To pa za zaključek o protipravnem ravnanju prvo tožene stranke ne zadostuje. Prav tako ni nobene podlage, ne trditvene in ne dokazne, kot utemeljeno uveljavljata prvo in drugo tožena stranka, za zaključek, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, da je bilo prvo in drugo toženi stranki znano, da so bili televizorji nerodno pričvrščeni. Navedeno ne izhaja ne iz izpovedi tožnice, kot tudi ne iz izpovedi prič C.C. in D.D.. Ravno na dejstvu, da je bilo prvo toženi stranki znano, da so televizorji nerodno pričvrščeni, utemeljuje sodišče prve stopnje zaključek o krivdni odgovornosti prvo tožene stranke. Tožnica je bila usposobljena za svoje delo, za opravljanje svojega dela je imela zagotovljene pogoje, pri čemer bi morala poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega dela. V skladu z ugotovljenimi razlogi prvo tožena stranka ne more biti odgovorna za nastalo škodo tožnici. Ker pa ni podana odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, je zahtevek neutemeljen tudi zoper drugo toženo stranko.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v individualnem delovnem sporu niso pomembne, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Toženi stranki sta v sporu uspeli, zato jima mora tožnica povrniti njune potrebne stroške (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP). Potrebni stroški prvo tožene stranke, odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji) znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 - 544,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 - 502,80 EUR, po tar. št. 6002 - 20,00 EUR, tar. št. 6007 - 22% ter izvedenina 589,74 EUR. Tako znašajo stroški, ki jih je dolžna tožnica povrniti 1.892,09 EUR. Drugo tožena stranka stroškov postopka v višini 30,00 EUR ni izkazala, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

Prvo in drugo toženi stranki sta s pritožbo uspeli, zato je pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica je dolžna prvo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 690,00 EUR, drugo tožena stranka stroškov postopka v višini 20,00 EUR ni izkazala, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo.