Jedro

Če pogoj iz 3. odstavka 124. člena KZ - identiteta norme - ni izpolnjen, ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (stvarna nepristojnost sodišča), pač pa kršitev 3. točke 372. člena ZKP; ugotovitev, da obojestranska kaznivost ni podana, namreč predstavlja okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, zaradi česar mora sodišče izreči zavrnilno sodbo (4. točka 357. člena ZKP).

Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, kjer se uporabljajo določbe ZKP, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (XXX. poglavje, členi od 514 do 520 ZKP). Tako lahko sodišče ustrezne podatke, pomembne za presojo identitete norme, pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti pa tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ni pa izključena možnost, da sodišče ustrezne podatke pridobi tudi na drug primeren način.

V zapisniku o glavni obravnavi, v katerega sodišče vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena ZKP), mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja so bili prebrani v dokazne namene; sklicevanje na prebrano "preostalo listinsko dokumentacijo v spisu" ne zadošča. V skladu z navedenim tudi "vpogled" v listino ne pomeni izvedbe dokaza s prebranjem listine.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.I. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se odloči, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni D.I. spoznan za krivega (točka I) kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora, odločeno pa je tudi bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Zoper obsojenca pa je bila iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP (točka II) zavrnjena obtožba, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno prvostopenjsko sodbo pod točko I spremenilo in obsojencu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 28.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 6. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Sodišče je pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 134. člena KZ, ki je bilo v času storitve kaznivega dejanja kaznivo tudi po 53. členu KZ ZR Jugoslavije. Kolikor zagovornik zatrjuje, da identiteta pravne norme ni bila ugotovljena, pa v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba ima tudi ustrezne razloge glede vseh odločilnih dejstev, z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jo je sodišče obrazložilo, pa tudi ni bila na glavni obravnavi prekršena pravica do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo identitete kazenskopravne norme glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (122. člen KZ), k čemur ga zavezuje določba 3. odstavka 124. člena KZ. Višje sodišče pa se je, kot navaja zagovornik, kar samo na podlagi določbe 4. odstavka 377. člena ZKP prepričalo, da je bilo kaznivo dejanje hude telesne poškodbe v času storitve kaznivo tudi po 53. členu KZ ZR Jugoslavije, pri tem pa ni navedlo, na podlagi česa in po kakšnem postopku se je o tem prepričalo. Zaradi navedenega vložnik zahteve ocenjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi bil na predpisan način ugotovljen zakonski pogoj za pregon, to je identiteta pravne norme (3. odstavek 124. člena KZ).

Zagovornik sicer pravilno ugotavlja, da mora sodišče v primeru, ko njen državljan stori kaznivo dejanje v tujini (122. člen KZ), ugotoviti, ali je izpolnjen poseben pogoj za sojenje, to je, da je kaznivo dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno (3. odstavek 124. člena KZ - identiteta norme). Če ta pogoj ni izpolnjen, pa ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (stvarna nepristojnost sodišča), kot zmotno trdi zagovornik, pač pa kršitev 3. točke 372. člena ZKP; ugotovitev, da obojestranska kaznivost ni podana, namreč predstavlja okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, zaradi česar mora sodišče izreči zavrnilno sodbo (4. točka 357. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje se do vprašanja identitete norme ni izrecno opredelilo. Zato pa je višje sodišče ob preizkusu pritožbenih navedb zagovornika na podlagi določbe 4. odstavka 377. člena ZKP, po kateri je pooblaščeno, da se preko preiskovalnega sodnika ali na kak drug način prepriča o pritožbenih navedbah, ugotovilo, da prvostopenjska sodba res sicer nima razlogov glede identitete norme, da pa kršitev kazenskega zakona ni podana, ker je bilo kaznivo dejanje hude telesne poškodbe v času storitve dejanja kaznivo tudi po 53. členu KZ ZR Jugoslavije. Razlogi sodišča druge stopnje so torej povsem določni in jasni kar zadeva postopek, po katerem je to sodišče samo preverjalo, ali je izpolnjen poseben pogoj za pregon iz 3. odstavka 124. člena KZ.

Zatrjevane procesne kršitve tudi ne pojasnjujejo zagovornikove navedbe, da identiteta pravne norme ni bila ugotovljena "na predpisan način", pri tem pa ne pove, katere zakonske določbe naj bi bile s tem v zvezi kršene oziroma na kakšen način bi sodišče smelo oziroma moralo ugotavljati obstoj obravnavanega pogoja za pregon.

Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, kjer se uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku, kolikor ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (XXX. poglavje, členi od 514 do 520 ZKP). Tako lahko sodišče ustrezne podatke, pomembne za presojo identitete norme, pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti pa tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ni pa izključena možnost, da sodišče ustrezne podatke pridobi tudi na drug primeren način. Sodišče namreč pri odločanju o teh vprašanjih ni omejeno z nobeno določbo, na kakšen način oziroma s katerimi dokaznimi sredstvi naj dokazuje oziroma ugotavlja identiteto kazenske norme.

Zagovorniku pa je treba pritrditi, da odločba višjega sodišča, ko ugotavlja identiteto norme, ni ustrezno obrazložena, kolikor v zvezi s presojo zagovornikovih pritožbenih navedb ne pojasni, "na podlagi česa" oziroma na podlagi katerih dokaznih sredstev se je višje sodišče prepričalo v obojestransko kaznivost obravnavanega kaznivega dejanja. S takšno obrazložitvijo ni zadostilo zahtevi po jasni in argumentirani obrazložitvi odločbe drugostopenjskega sodišča, ki mu jo v zvezi s presojo pritožbenih navedb nalaga določba 1. odstavka 395. člena ZKP. Ker pa zagovornik z ničemer ni izkazal vpliva smiselno zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, nezakonitost v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ni podana.

Zagovornik navaja, da je izrek sodbe pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja; krajevne okoliščine naj bi bile po njegovem mnenju premalo konkretizirane, saj navedba "v svojem stanovanju v B." naj ne bi zadoščala kriterijem iz 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Trdi, da naj bi obe sodišči kršili določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, višje sodišče zato, ker je brez utemeljitve zgolj ugotovilo, da je kraj storitve kaznivega dejanja zadostno opredeljen.

Kraj storitve kaznivega dejanja nedvomno sodi med bistvene obvezne sestavine opisa kaznivega dejanja, saj je med drugim pomemben zlasti za individualizacijo kaznivega dejanja kot življenjskega primera.

Označba kraja kaznivega dejanja v konkretnem primeru, ki ji zagovornik posplošeno očita nepopolnost, izpolnjuje zahtevo po njegovi konkretizaciji v tem smislu, da se lahko v postopku dokazuje in da se obsojencu omogoči obramba. Zato zatrjevana kršitev zakona ni podana.

Zagovornik nižjima sodiščema očita, da naj bi obsojenca prikrajšali za pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave), ker sta "zavrnili dokazne predloge za zaslišanje prič in postavitev izvedenca oftalmologa"; razlogi nižjih sodišč glede predloga za zaslišanje zakoncev B. pa naj bi bili po navedbah zagovornika nekonsistentni oziroma nesmiselni ter s seboj v nasprotju. Pavšalna kritika ravnanja nižjih sodišč v zvezi z obravnavanjem dokaznih predlogov obrambe zatrjevane kršitve ne utemeljuje. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb izhaja, da sta se obe sodišči do dokaznih predlogov obrambe oziroma s tem povezanih pritožbenih navedb obrazloženo opredelili in za svojo odločitev navedli tudi primerne razloge.

Zagovornik se sklicuje tudi na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so v sodbah nižjih sodišč navedbe, ki nimajo opore "ne v zapisnikih, ne v listinah". S tem v zvezi opozarja na ugotovitev prvostopenjske sodbe, "da zoper obdolženca pri istem sodišču teče še najmanj en kazenski postopek zaradi domnevnih in praktično identičnih ravnanj", pri čemer pa sodišče v spis, na katerega se sklicuje, naj ne bi vpogledalo.

Nesprejemljivo pa je po mnenju zagovornika tudi razlogovanje drugostopenjskega sodišča, da je prvo sodišče nedvomno vpogledalo v obtožbo, ker da je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, da je sodišče vpogledalo "ostalo listinsko dokumentacijo".

Sodišče v zapisnik o glavni obravnavi vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena ZKP). Pri tem mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja so bili prebrani v dokazne namene; sklicevanje na prebrano "preostalo listinsko dokumentacijo v spisu" zato ne zadošča. V skladu z navedenim tudi "vpogled" v listino ne pomeni izvedbe dokaza s prebranjem listine. Zapisnik o glavni obravnavi je pomemben vir za ugotavljanje zakonitosti in poteka glavne obravnave. Zato je treba pritrditi zagovorniku, da v obravnavanem primeru iz tega zapisnika ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vpogledalo v spis, ki ga omenja, četudi se v prilogi C 1, na katero se sklicuje višje sodišče, nahaja obtožba iz omenjene kazenske zadeve.

Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje dokaza, na katerega se sklicuje, ni izvedlo in da se prvostopenjska sodba opira na dokaz, ki ni bil pretresen na glavni obravnavi (1. odstavek 355. člena ZKP). Kljub temu, da sodišče v tem delu ni upoštevalo tega dokaznega pravila, pa to ni vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe (stran 8) izrecno zapisalo, "da zoper obdolženca pri sodišču teče še najmanj en kazenski postopek zaradi domnevnih in praktično identičnih ravnanj, da to ne more predstavljati obteževalne okoliščine, kaže pa na njegov vzorec obnašanja in način reševanja sporov z osebami nasprotnega spola".

Zagovornikove nasprotne in nekonkretizirane navedbe, da naj bi omenjena ugotovitev sodišča prve stopnje pomembno botrovala pri presoji obstoja kaznivega dejanja in izbire kazenske sankcije, ne utemeljujejo vpliva ugotovljene kršitve na zakonitost sodbe, ki ji zato ni mogoče očitati nezakonitosti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Ni pa mogoče odreči utemeljenosti zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta nižji sodišči kršili zakon, ker sta "spregledali oziroma pozabili odločiti" o plačilu stroškov v zvezi z zavrnilnim delom sodbe. Po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP v primeru izreka zavrnilne sodbe obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Sodišče prve stopnje je s tem, ko sploh ni odločilo o plačilu stroškov tega dela kazenskega postopka, ravnalo v nasprotju s citirano določbo (3. odstavek 374. člena ZKP). Zaradi odprave ugotovljene nezakonitosti je Vrhovno sodišče zahtevi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (1. odstavek 426. člena ZKP).

Z vsemi ostalimi navedbami pa zagovornik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi. Četudi se na več mestih sklicuje na tako imenovano "protispisnost", (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP), pa v teh primerih ne gre za napačno povzemanje vsebine dokazov, pač pa za izpodbijanje dejanskih zaključkov in dokazne ocene, s katerimi se zagovornik očitno ne strinja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).