Jedro

Ker je bil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, storjenega 11.12.1996, pravnomočno končan pred potekom 6-letne dobe, absolutno zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena D.V. je dolžna plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. D.V., zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo 1 leta, plačati pa je dolžna tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb 5. točke 1. odstavka 111. člena in 6. odstavka 112. člena KZ (pomotoma navaja ZKP - Zakon o kazenskem postopku), ker da je pregon za kaznivo dejanje obsojenke zastaran, saj je zanj predpisana kazen do dveh let zapora, storjeno pa je bilo 11.12.1996. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obtožba zavrne, ali pa se postopek ustavi "ter prizna stroške kazenskega postopka v celoti oziroma z zahtevkom", do odločitve o zahtevi pa naj se odloži plačilo stroškov postopka.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da kazenski postopek ni zastaral in predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. D.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja nedopustnost kazenskega pregona zaradi absolutnega zastaranja in pravilno navaja, da je obs. D.V. storila kaznivo dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ dne 11.12.1996 in da se sme za to kaznivo dejanje izreči kazen zapora do dveh let. Po določbah 5. točke 1. odstavka 111. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je pregon za kaznivo dejanje, za katero se je smelo izreči več kot 1 leto zapora, relativno zastaral v 3 letih, absolutno pa v 6 letih od dneva storitve kaznivega dejanja. Enaka doba relativnega in absolutnega zastaranja takih kaznivih dejanj je veljala ves čas do sedaj.

V obravnavanem primeru je bil kazenski postopek pravnomočno končan s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dne 13.1.2002, ki jo je obsojenka prejela dne 30.11.2002, kot je to ugotovljeno v končnih odredbah sodišča na l.št. 104 in razvidno iz povratnice v prilogi l. št. 95. Kazenski postopek je bil torej pravnomočno končan pred potekom 6-letne dobe za absolutno zastaranje pregona.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenka plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke, (ki je solastnica stanovanjske hiše, osebnega avtomobila, nima preživninskih obveznosti, ima razmeroma ugoden poklic), in ne posebno veliko zamotanost zadeve.