Jedro

Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožnikoma, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa nadaljnja izvajanja kakršnih koli del na območju javne ceste JP ... na stacionaži cca. 730 m (prekop ceste), ki so izvedena brez soglasja upravljavca občinskih cest, do pridobitve soglasja upravljavca občinskih cest, sicer bo odrejena izvršba (1. točka izreka), odločil, da morata tožnika v roku treh (3) dni po vročitvi te odločbe pričeti s postopkom pridobitve soglasja upravljavca občinske ceste za izveden poseg v območju ceste JP ... po 27. členu Zakona o cestah (2. točka izreka), da morata pred pričetkom izvedbe sanacije izvedenih del od upravljavca občinskih cest pridobiti soglasje po 101. členu Zakona o cestah (3. točka izreka), da morata pred pričetkom izvajanja kakršnih koli posegov v območju JP ... zagotoviti, da se bo prvostopenjski organ obvestilo o pričetku del na predmetnem delu občinske ceste in o zapori na delu občinske ceste, kjer se bo dela izvajalo, na tam naveden način (4. točka izreka), da se tožnika opozori, da bo v primeru neizvršitve odrejenih ukrepov odrejena vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija ceste, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, po drugi osebi, na stroške povzročitelja (5. točka izreka) in da v postopku niso nastali stroški postopka (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Na inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da se je na javni cesti JP ... izvedel poseg prekopa na stacionaži cca. 730 m, po parc. št. P., k.o. ..., po celotni širini asfaltiranega vozišča v dolžini cca. 0,5 m, iz katerega je odstranjen asfalt in v naravi predstavlja nevarnost za udeležence v prometu. Nastale so tudi udarne jame. Prekop se je verjetno izvedel za potrebe priključitve objekta št. 1704, ki leži na zemljišču s parc. št. P. in T., katerih lastnika sta tožnika in s tem zavezanca. Na poziv organa sta tožnika podala izjavo. Organ je v zvezi z navedbo tožnikov, da ne vesta, kdo je poseg izvedel, razlogoval, da bi tožnika kot dobra gospodarja morala vedeti, kdo je poseg izvedel. Predmetna javna cesta, ki sicer poteka po njunem zemljišču, je bila kategorizirana v skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej (Odlok) v 5. členu pod zaporedno številko 107 kot JP ... To predstavlja obstoječo javno cesto po 123. a členu Zakona o cestah, ne glede na lastništvo (sodba Vrhovnega sodišča RS, IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014). Kot izhaja iz uradnih evidenc, je bil začet postopek razlastitve nepremičnine s parc. št. 1444/1 v javno korist z začetkom učinkovanja dne 4. 9. 2020, pri čemer pa očitki, da je razlastitveni upravičenec zamudil rok za vložitev zahteve, njena vsebina in zaznamba v zemljiški knjigi niso stvar tega organa. Navedba tožnikov, da gre za ozko nevzdrževano poškodovano pot, ne vzdrži glede na postavljeno prometno signalizacijo, ki opozarja na nevarnost na cesti I-25 na stacionaži cca. 695 m in cca. 810 m ter da v območju pregleda znaša širina vozišča cca. 3,00 m. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35020-49/2020-2550-2 z dne 21. 10. 2020, res odpravilo odločbo prvostopenjskega upravnega organa za izvedbo pripravljalnih del v postopku razlastitve, kar pa ne vpliva na dejstvo, da je postopek razlastitve uveden. Organ je odločil na podlagi 118., 101. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Dodal je še, da iz zemljiške knjige izhaja, da so iz zemljišča s parc. št. P. nastale parc. št. R., S., Š., pri čemer po podatkih Prostorskega informacijskega sistema Občine Šentjernej (PISO) izhaja, da poteka občinska javna cesta JP ... po parc. št. R. Lastnika sta tožnika, vpisana je zaznamba razlastitvenega postopka. Potrdil je odločitev prvostopenjskega organa.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnika sta v tožbi ugovarjala izpodbijani odločbi iz razlogov nepravilne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb postopka. Izpostavila sta, da je Odlok v delu, ki se nanaša na kategorizacijo JP, ki poteka preko zemljišča s parc. št. P., nezakonit. Občina je namreč kategorizirala traso poti, ki poteka preko zasebnih zemljišč, ne da bi z lastniki zemljišč sklenila ustrezne pravne posle. Postopek razlastitve je bil res začet, vendar o zahtevi še ni odločeno. Hkrati še zdaleč ni verjetno, da bo odločeno v korist občine glede na pomanjkanje njenega pravnega interesa in prepozno vloženo zahtevo za razlastitev. Tožnika nista izvedla posegov. S tem v zvezi sta že sprožila upravni spor, I U 1348/2020. Vsakršna razvrstitev zasebnega zemljišča med javne poti je nedopustna. Odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o javnih cestah (ZJC), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZCes-1. Občina bi morala uskladiti svoje predpise v roku enega leta, česar še ni storila. Pristojnost za izrekanje ukrepov zato ni podana, poleg tega nista tožnika tista, ki bi morala pridobiti soglasje upravljavca javne ceste, ampak je ravno obratno. Tožnika nista z ničemer posegla v varovalni pas JP ..., ker ta poteka preko njunega zemljišča. Zato je tudi odločba neizvršljiva, saj tožnika ne izvajata nikakršnih del na območju javne ceste (niti ni točno določeno, niti omejeno na način, da bi bilo to jasno razvidno), soglasja pa ne potrebujeta. Potek JP ... ni označen, niti razmejen, ni mejnih oznak. Ni jasno, kje naj bi ta pot potekala. Vozišče ni označeno. Zemljišče, ki je v širini cca. 3 m asfaltirano, je v lasti tožnikov, kar je tudi razlog, da ob asfaltirani poti ni oznak in jih nikoli ni bilo. Predmetna cesta je bila preko zemljišča tožnikov zgrajena na ''črno''. Ne gre niti za zakonit objekt (20. točka prvega odstavka oziroma 5. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2). Ni jasno, kakšen pomen naj bi imela sporna pot, saj to ne izhaja iz predloga za razlastitev, niti iz odločbe o parcelaciji, dejstvo pa je, da je pot v resnici namenjena zgolj dostopu do zasebnega objekta lastnikov zemljišča, ne pa za dostop do drugih nepremičnin v bližini oziroma za tranzit. Pri zemljišču s parc. št. R. (sedaj /5 in /6) javno dobro ni vpisano, pa bi moralo biti. Predlagala sta, da sodišče Odlok ne upošteva, podrejeno, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti citiranega Odloka v tem delu, nato pa po izvedbi vseh predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter naloži toženki povrnitev njunih stroškov postopka.

5.Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dosedaj povedanem, predlagala je, da sodišče vpogleda v upravne spise te zadeve ter upravne spise zadeve, ki se pred sodiščem vodi pod I U 1348/2020. Pojasnila je, da je bila javna pot kot javna občinska cesta JP ... kategorizirana že z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti) v Občini Šentjernej v letu 2006, ki je veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega Odloka. Prejšnji odlok je bil sprejet na podlagi 82. člena ZJC, k njemu je bilo pridobljeno pozitivno mnenje Direkcije RS za ceste. Tožnika sta postala lastnika zemljišča s parc. št. P. (sedaj R.) v letu 2017, tako, da občina v nobenem primeru ne bi mogla pridobiti njunega soglasja v času sprejemanja odloka v letu 2006. V nadaljevanju opisuje potek razlastitvenega postopka in se sklicuje na odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-37/2021-2550-2 z dne 28. 10. 2021. Pri zemljišču s parc. št. R. je vpisana tudi zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka s pričetkom učinkovanja z dne 4. 9. 2020. Javna pot je zakonito zgrajena in je kot javna občinska cesta objekt gospodarske javne infrastrukture. Gospodarska javna služba se na zemljišču tožnikov izvaja na podlagi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), 16. člena ZCes-1 ter 27. člena Odloka o občinskih cestah. Predlagala je, naj sodišče tožbo zavrne in naj tožnika nosita sama svoje stroške postopka.

6.Tožnika sta v pripravljalni vlogi navedla, da je Ministrstvo za naravne vire in prostor z odločbo, št. 35020-37/2021-2550-10 z dne 25. 4. 2023, ugodilo pritožbi tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 352-15/2020-6232-65 z dne 12. 9. 2022, s katero je bilo odločeno, da se v korist Občine Šentjernej dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. R., k.o. ..., v izmeri 270 m2, v skupni lasti tožnikov, da se izbriše zaznamba razlastitvenega postopka pri tem zemljišču in odločilo, da se zadeva vrne v ponovni postopek. Ministrstvo je sledilo pritožbenim trditvam glede vprašanja, ali pot izpolnjuje pogoje za kategorizacijo (kot tudi že sodišče v npr. sodbi, I U 304/2020, X Ips 11/2022). Iz tega izhaja, da preko zemljišča s parc. št. R. ne poteka kategorizirana občinska cesta, ker je Odlok neustaven, zaradi česar tožnika tudi nista mogla nedovoljeno posegati v ''javno cesto'', da prvostopenjski organ ni imel niti pristojnosti, niti pravne podlage za izrekanje ukrepov za posege, ki sta jih tožnika izvajala v okviru izvrševanja svoje lastninske pravice.

7.Tožnika sta v vlogi z dne 7. 3. 2024, s katero sta podala soglasje k predlogu toženke z dne 29. 2. 2024 za odločitev brez glavne obravnave, navedla še, da sta prenehala s posegi v lastno zemljišče. Ker je bil ukrep izvršen in tožnika novih posegov v zemljišče nista več izvajala, sodišču predlagata, da ugotovi, da je toženka z izpodbijanim aktom posegla v njuno lastninsko pravico in pravne koristi, in da toženki naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

9.V tem primeru je predmet spora izrek ukrepa občinskega inšpektorja, s katerim je bilo tožnikoma naloženo, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja izvajanja kakršnih koli del na območju javne ceste JP ... na stacionaži cca 730 m (prekop ceste), ki so izvedena brez soglasja upravljavca občinskih cest, do pridobitve soglasja upravljavca občinskih cest, sicer bo odrejena izvršba, z določenim rokom za pridobitev soglasja upravljavca občinskih cest po 23. členu ZCes-1, naložitvijo pridobitve soglasja upravljavca občinskih cest pred pričetkom izvedbe sanacije izvedenih del po 101. členu ZCes-1 in seznanitvijo organa o pričetku del in o zapori del, ter opozorilom na pričetek izvršbe v primeru neizvedbe naloženih obveznosti.

10.Organ je svojo odločitev oprl na 114. člen ZCes-1, ki opredeljuje obseg inšpekcijskega nadzorstva, pri čemer ta nadzira zlasti: - ali so zapore ceste zaradi del ali prireditev na cesti postavljene in vzdrževane skladno z zakonom, predpisi, ki urejajo javne ceste, in izdanim dovoljenjem, in - ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanje kakršnih koli objektov in naprav, postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje, gradnjo gospodarske javne infrastrukture ter za druge posege v območju javne ceste po tem zakonu (četrta in peta alineja prvega odstavka).

11.Tožnika v tožbi kot poglavitno izpostavljata, da je Odlok, po katerem je bila v 5. členu pod zaporedno številko 107 kategorizirana javna cesta JP ..., ki poteka (tudi) po njunem zemljišču, nezakonit, saj je občina kategorizirala traso poti, ki poteka preko zasebnih zemljišč, brez da bi sklenila ustrezne pravne posle.

12.Tožnika imata prav, da je odlok v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Ustavno sodišče je že večkrat, ko je presojalo občinske odločbe o kategorizaciji občinskih cest, reklo, da so ti neskladni s 33. in 69. členom Ustave v delu, v katerem kot javno pot oziroma javno cesto kategorizirajo nepremičnino v zasebni lasti1. Ob presoji naslovnega sodišča, da je Odlok v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v lasti tožnikov, predlogu tožnikov za prekinitev postopka in vložitve zahteve za oceno ustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na tožnika, sodišče ni sledilo.

13.Vprašanje, na katerega mora sodišče v tem primeru odgovoriti pa je, ali morata tožnika kljub dejstvu, da je odlok v zgoraj opredeljenem delu v nasprotju z Ustavo, upoštevati izrečen ukrep inšpektorja.

14.Toženka se je pri tem oprla na 123. a člen ZCes-1 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS, IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014.

15.Po 123. a členu ZCes-1 se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Ta določa prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, izhaja, da so po sprejeti razlagi 123. a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice.

16.Da v zvezi z nepremičnino s parc. št. R., k.o. ..., poteka razlastitveni postopek, med strankama ni sporno. Glede na zgoraj povzeto stališče iz sodbe, IV Ips 4/2014, bi torej kazalo pritrditi toženki, da se tudi pri javni cesti, ki poteka po nepremičnini tožnikov, uporablja 5. člen ZCes-1.

17.V sodbi, IV Ips 10/2019 z dne 16. 4. 2019, pa je Vrhovno sodišče zapisalo drugače kot v sodbi, IV Ips 4/2014 in sicer, da uveljavljanje prepovedi iz 5. člena ZCes-1 dejansko pomeni nov način nezakonitega omejevanja in celo odvzema lastninske pravice. Kljub zavedanju, da omogočanje uživanja lastninske pravice v konkretnih primerih lahko povzroči novo protiustavnost, ker bi bila onemogočena prosta uporaba cest, odgovornosti za to ne morejo nositi lastniki nepremičnin, ki niso dolžni neomejeno dolgo trpeti protiustavnega stanja, povzročenega s strani nosilcev oblasti, torej občin (točka 9 obrazložitve).

18.Iz zadnje povedanega bi se torej dalo sklepati, da je bil izrek ukrepa v tem primeru nezakonit že iz tega razloga, torej, ker je navedeni odlok v delu, ki se nanaša na nepremičnino v lasti tožnikov, neustaven. To pa po presoji sodišča ne vzdrži sodne presoje v tem primeru.

19.Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.

20.Po prepričanju tožnikov predmetna cesta tudi ni bila zakonito zgrajena, pri čemer se sklicujeta na 20. točko oziroma 5. točko prvega odstavka 3. člena ZUreP-2, in kar naj bi tudi pomenilo nezakonitost ukrepa. Po 5. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 so gospodarska javna infrastruktura objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter objekti ali omrežja za druge namene v javnem interesu, ki so kot taki določeni z zakonom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti ali omrežja v splošni rabi. Gospodarska javna infrastruktura je državnega in lokalnega pomena. Po 20. točki iste določbe pa je obstoječ objekt zakonito zgrajen objekt, pri katerem so pretežno ohranjeni vsi konstrukcijski elementi, brez katerih objekt ne more funkcionirati.

21.Sodišče sodi, da tudi to vprašanje ni pomembno za odločitev v tem primeru. Kot že povedano zgoraj, gre pri razlastitvi zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture za poseben postopek razlastitve (peti odstavek 194. člen ZUreP-2). Ali je obravnavana nepremičnina objekt gospodarske javne infrastrukture ali del gospodarske javne infrastrukture in kot tak tudi zakonito zgrajen (kar zatrjuje toženka v odgovoru na tožbo), je zato vprašanje, ki ga je treba razčistiti v razlastitvenem postopku. Da je gospodarska javna infrastruktura tudi prostorska ureditev za namene s področja prometa, pa izhaja iz sedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) (11. točka prvega odstavka 3. člena), kot tudi pred ZUreP-2 veljavnim Zakonom o prostorskem načrtovanju (4. točka prvega odstavka 2. člena).

22.Enako velja tudi za tožbeni ugovor, da je predmetna javna cesta dejansko namenjena zgolj dostopu do zasebnega objekta lastnikov zemljišča, ne pa tudi za dostop do drugih nepremičnin v bližini oziroma za tranzit in, da ni označena. Tožnika torej smiselno ugovarjata, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo. Tudi ta ugovor po presoji sodišča ni merodajen za presojo pravilnosti odločitve v tem primeru, je pa to pravno relevanten ugovor v razlastitvenem postopku2, v katerem ga tožnika lahko uveljavljata.

23.Zaradi neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, pa odločba tudi ni neizvršljiva.

24.V kolikor pa tožnika uveljavljata neizvršljivost v zvezi z nezadostno konkretizacijo del na cesti v zvezi z območjem, kjer naj bi dela potekala in, ki naj bi omejevala njeno uporabo, pa je po uveljavljeni upravnosodni praksi treba ločiti med pravno in dejansko neizvršljivostjo obveznosti. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je nična upravna odločba, ki je (objektivno) sploh ni mogoče izvršiti3. Ta neizvršljivost odločbe je lahko bodisi dejanska bodisi pravna, odvisno od okoliščin, ki onemogočajo, da bi se udejanila v učinku, ki ga posamezna upravna odločba vsebuje. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Dejansko neizvršljiva pa je odločba, ki je ne bi mogel izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji.

25.Sodišče sodi, da je odločba pravno izvršljiva, saj je izdana v skladu z zakonom, ki velja v tem primeru. Odločba pa je tudi dejansko izvršljiva, saj sta jo tožnika izvršila, kot to izhaja iz njune vloge z dne z dne 7. 3. 2024.

26.Ker pa gre pri inšpekcijskem nadzoru po 114. členu ZCes-1, za kar v tem primeru gre, za varstvo cest z vidika njihove uporabe, vzdrževanja, varnosti, ipd., in s tem za varovanje javnega interesa na tem področju (tj. omogočanje proste uporabe ceste), sodišče ne sledi stališču iz zgoraj citirane sodbe, I V Ips 10/2019 z dne 16. 4. 2019, saj je sodišče v njej presojalo zakonitost oziroma nezakonitost ravnanja določene osebe v okviru prekrškovnega postopka, torej upoštevajoč kaznovalne oziroma prekrškovne predpise. Očitek, da tožnikoma ni treba pridobiti soglasja upravljavca javne ceste, kot tudi, da potek varovalnega pasu JP ... preko njunega zemljišča pomeni, da vanj nista posegla, tako ne vzdrži.

27.Tožnika še ugovarjata, da nista izvedla teh posegov in predlagata vpogled v zadevo, I U 1348/2020. Ugovarjata torej pasivno legitimacijo. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je bil poseg oziroma prekop ceste JP ... v delu, kjer ta poteka po zemljišču s parc. št. P. (sedaj R.), izveden za potrebe priključitve objekta št. 1704, ki je lociran na zemljišču s parc. št. P. in T., obe k.o. ..., na javno infrastrukturo, kot tudi, da za poseg ni bilo izdanega soglasja upravljavca ceste. Drugostopenjski organ se je na te ugotovitve skliceval, dodal je še, da je bilo za zemljišče izdano mnenje v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja za gospodarski objekt - hlev za drobnico, iz katerega med drugim izhaja, da objekt posega v varovalni pas kategorizirane občinske ceste JP ... in določen odmik objekta od roba kategorizirane ceste, da je minimalna komunalna oskrba na zemljišču predvidene gradnje zagotovljena ter, da bo objekt priključen na javni vodovod in elektriko. Ne glede na to, ali sta tožnika dejansko sama izvedla ta poseg ali ne (opisane ugotovitve, ki jim tožnika z ničemer ne nasprotujeta, namreč kažejo na to, da je bil poseg izveden zaradi nameravane gradnje na zemljišču tožnikov), ker sta nesporno lastnika nepremičnine s parc. št. P. (sedaj R.), sta tudi pasivno legitimirana za izrek ukrepa. V zadevi, I U 1348/2020, na katero se tožnika sklicujeta, pa je sodišče s sklepom z dne 15. 6. 2023, njuno tožbo zavrglo, ker sta tožnika izpolnila obveznost iz v tej zadevi izpodbijane inšpekcijske odločbe in nista preoblikovala tožbenega zahtevka v skladu s 33. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

28.Drži, da je ZCes-1 4 določal rok enega leta za uskladitev predpisov, kar pa še ne pomeni, da toženka ni stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi. Pristojnost ji namreč daje sam zakon - 112. člen ZCes-1. Glede na zgoraj povedano pa zato tudi ne vzdrži očitek, da tožnikoma ni treba pridobiti soglasja zaradi posega v varovalni pas.

29.Sodišče še dodaja, da pri presoji izpodbijane odločbe ne more upoštevati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji izpodbijane odločbe. Upravni spor je namreč sodna kontrola zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega upravnega akta. Že zato na odločitev v zadevi ne more vplivati odločba Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 35020-37/2021-2550-10 z dne 25. 4. 2023, s katero je ta organ ugodil pritožbi tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 352-15/2020-6232-65 z dne 12. 9. 2022, s katero je bilo odločeno, da se v korist Občine Šentjernej dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. R., k.o. ..., v lasti tožnikov, odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponovni postopek iz razloga, ker se prvostopenjski organ ni ukvarjal z vprašanjem ustreznosti predmetne poti za promet. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da razlastitveni postopek še vedno traja (oziroma je nedvomno tekel v aprilu oziroma maju 2023), torej predpostavka, da gre za obstoječo javno cesto v postopku razlastitve, še vedno velja oziroma tožnika nasprotnega ne zatrjujeta.

30.Glede na povedano je sodišče zaključilo, da je bila odločitev pravilna in zakonita, sprejeta po predpisanem postopku, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31.Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ker sta se stranki postopka odpovedali njeni opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

32.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča, U-I-15/17 z dne 19. 5. 2022, U-I-119/19 z dne 16. 6. 2022, in U-I-243/19 z dne 6. 7. 2022.

2Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 11/2022 z dne 13. 7. 2022;

3Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 164/2016 z dne 5. 1. 2017, sodba Upravnega sodišča, I U 1512/2019 z dne 6. 5. 2021;

4Po 126. členu ZCes-1 morajo občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 114, 114/1, 114/1-4, 114/1-5 Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 192, 192/2, 193, 193/1, 193/1-1, 194, 194/5

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.