Jedro

Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 467,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 16.421,44 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna plačati toženki 72,66 % stroškov postopka, toženka njej 27,34 %, v teh deležih pa sta stranki tudi zavezanki za plačilo sodne takse (III. do VI. točka izreka).

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni obrazložilo obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ni napravilo konkretne ocene dokazov, zgolj indici pa ne potrjujejo odškodninske odgovornosti. Obregnilo se je le ob pisne izjave A. A., B. B. in C. C., ni pa dokazno ocenilo njihovih izpovedi. Izvedeni dokazi ne potrjujejo kršitve konkurenčne prepovedi. Z družbami, ki naj bi jih speljala tožnici, toženka ni sklenila poslovnega razmerja, temveč ga je direktor družbe D. d. o. o., ki je bil v sistemu eDavki tudi vpisan kot pooblaščenec. Napačna je presoja sodišča o skladni izpovedi E. E. in F. F., da ju je konec avgusta toženka povabila k sodelovanju v skupnem podjemu. Fluktuacija tožničinih pogodbenih partnerjev dokazuje, da odpovedi pogodbenega sodelovanja s strani obravnavanih družb niso bile posledica toženkinega protipravnega ravnanja, ampak tožničinega zviševanja cen. Glede družbe G. d. o. o. je pomembna presoja vpliva tožničine namere, da zaračuna družbi storitev, ki je ta ni naročila. Sodišče ni upoštevalo izpovedi C. C., da če bi jo toženka nagovarjala k prekinitvi poslovnega sodelovanja s tožnico, v sodelovanje s toženko ne bi privolila. Toženkina krivda ni obrazložena, prav tako ne obstoj vzročne zveze. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče odločilo o višini škode. Zaradi fluktuacije strank pri tožnici ni pravilno zaključilo, da bi bile v primeru, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke, obravnavane štiri družbe vsaj še eno leto poslovne partnerke tožnice. Višino škode je oprlo le na predvidevanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je v zadevi enkrat že odločalo s sodbo in sklepom Pdp 561/2024 z dne 19. 2. 2025, pri čemer je prvostopenjsko sodbo Pd 131/2019 z dne 29. 6. 2023 delno razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je med drugim dalo napotilo, naj o zahtevku za plačilo 40.000,00 EUR (kršitev konkurenčne prepovedi) odloči v skladu z zakonskimi določbami o odškodninski odgovornosti delavcev.

6.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi delno ugodilo (prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Ta odločitev je predmet ponovne pritožbene presoje. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izpodbijani del odločitve. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

7.Toženka je bila zaposlena pri tožnici na delovnem mestu računovodja od 4. 3. 2019 do 14. 9. 2019. Glede očitane ji kršitve konkurenčne prepovedi (prvi odstavek 39. člena ZDR-1) je sodišče prve stopnje ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost). Pritožba neutemeljeno očita, da te presoje ni obrazložilo, saj jo je izčrpno utemeljilo in v ta okvir zajelo tako trditve strank kot temeljito oceno izvedenih dokazov. O vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti prvostopenjska sodba vsebuje ustrezne odločilne razloge, zato je neutemeljeno nasprotno pritožbeno zatrjevanje, na več mestih uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa ni podana.

8.Neutemeljena je v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo konkretne ocene dokazov, zgolj indici pa ne potrjujejo obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo le na indice, ampak tudi na listine in izpovedi strank ter prič. Indice in izvedene dokaze je ovrednotilo tako posamično kot z vidika vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka, s tem pa je zadostilo metodološkemu napotku iz citirane določbe ZPP.

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženkino nagovarjanje in speljevanje tožničinih pogodbenih strank med trajanjem delovnega razmerja pri tožnici predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi (protipravno ravnanje). Zmotna je pritožbena navedba, da izvedeni dokazi (npr. izpovedi H. H. in I. I.) ne potrjujejo kršitve konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je toženka napeljala družbe (G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. (Srbija) - podružnica v Sloveniji, M. d. o. o.) k zamenjavi računovodskega servisa v svojo korist, utemeljilo z več okoliščinami, ki jih je ustrezno podprlo tudi z dokazi; presojo je podrobno obrazložilo v točkah 7 do 15 sodbe, teh razlogov pa pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja.

10.V pritožbi izpostavljena okoliščina, da toženka v času delovnega razmerja pri tožnici dejansko ni bila prokuristka družbe N. d. o. o. (in da naj bi imela tak status le formalnopravno), ni odločilnega pomena. S to navedbo pritožba povezuje tudi nadaljnji neutemeljeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, saj naj bi tožnica kršitev konkurenčne prepovedi utemeljevala le z zatrjevanjem, da je toženka v času zaposlitve pri njej kot prokuristka N. d. o. o. opravljala dela, ki spadajo v tožničino dejavnost. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno povzelo bistvo tožničinih trditev, ki je bilo v tem, da je toženka z nagovarjanjem preusmerila najmanj štiri pogodbene partnerje tožnice k prekinitvi poslovnega sodelovanja s tožnico in sklenitvi poslovnega razmerja z drugim podjetjem. Da so te družbe po prenehanju sodelovanja s tožnico začele sodelovati z družbo D. d. o. o., ne pa z družbo N. d. o. o., kot je trdila tožnica, ni ključno in ne ovrže obstoja ostalih dejstev, na katerih temelji zaključek o kršitvi konkurenčne prepovedi.

11.Pritožba zmotno navaja, da se je sodišče prve stopnje obregnilo le ob pisne izjave zakonitih zastopnikov družb K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji, G. d. o. o. in M. d. o. o. (A. A., B. B., C. C.), ni pa dokazno ocenilo njihovih izpovedi. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve povzelo bistvo njihovih izpovedi, tj. da so zanikali nagovarjanje s strani toženke, naj v njeno korist zapustijo tožnico. Zakaj jim v tem delu ni verjelo, je v nadaljevanju (13., 14. in 15. točka obrazložitve) pojasnilo tako z vidika razlage njihovih izpovedi, kot tudi upoštevaje njihove predhodno podane pisne izjave. V verodostojnost pisnih izjav je utemeljeno podvomilo zaradi njihove vsebinske identičnosti in neprepričljivih izpovedi zakonitih zastopnikov o nastanku teh pisnih izjav. Njihove izpovedi oziroma izjave je ocenilo tudi z vidika upoštevanja ostalih izvedenih dokazov, zato je zmotna pritožbena navedba o neargumentirani dokazni oceni, ki naj bi prerasla v pomanjkanje odločilnih razlogov.

12.Po pritožbenem zatrjevanju to, da so obravnavane štiri družbe po prekinitvi sodelovanja s tožnico sklenile pogodbo z družbo D. d. o. o., samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke. Pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno, saj kršitev konkurenčne prepovedi ne temelji zgolj na okoliščini, ki jo izpostavlja pritožba. Katere okoliščine celokupno tvorijo dejanski stan kršitve konkurenčne prepovedi in kako je bila vanj s svojim protipravnim postopanjem vpeta toženka, je za vse tožnici speljane pogodbene stranke izčrpno obrazloženo v točkah 7 do 15 prvostopenjske sodbe.

13.Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici. Nerelevantna je tudi pritožbena navedba, da toženka ni bila zakonita zastopnica družbe D. d. o. o.; pomembno je, da je prav ona omenjenim štirim družbam preko družbe D. d. o. o. zagotavljala nadaljnje računovodske storitve. Kot namreč izhaja iz prvostopenjskih razlogov, je O. O. (direktor D. d. o. o.) toženko zaposlil na njeno prošnjo, in sicer takoj z naslednjim dnem, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri tožnici1 (dne 1. 4. 2021 pa se je nato zaposlila v speljani družbi G. d. o. o.). On je bil avtomehanik in računovodskih storitev ni znal opravljati in jih tudi ni opravljal, kot je pojasnil, pa jih je po zaposlitvi pri njem za zunanje stranke opravljala toženka preko njegove družbe.

14.Glede na obrazloženo v predhodni točki na drugačno presojo spora ne more vplivati niti pritožbena navedba, da je bil O. O. v sistemu eDavki vpisan kot pooblaščenec za oddajo podatkov. V prvostopenjskem postopku ugotovljene okoliščine v zvezi s tem potrjujejo kvečjemu postopanje O. O. v korist toženki. Pooblaščenec za oddajo podatkov preko portala eDavki je namreč postal z istim dnem, ko je takšno pooblastilo družb prenehalo tožnici - to se je zgodilo neposredno pred formalnim prenehanjem toženkinega delovnega razmerja pri tožnici (za G. d. o. o. in J. d. o. o. je postal pooblaščenec z dnem 5. 9. 2019, za K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji pa z dnem 13. 9. 2019). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je nato za vse štiri družbe od 29. 12. 2020 dalje za oddajo podatkov preko portala eDavki tudi formalno postala pooblaščena toženka.

15.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje prvostopenjski presoji o skladni izpovedi E. E. in F. F. glede tega, da ju je konec avgusta (2019) toženka povabila k sodelovanju v skupnem podjemu. Iz izpovedi F. F. naj bi po pritožbenem zatrjevanju izhajalo, da dogovori o skupni poslovni poti niso potekali v času, ko je bila toženka še zaposlena pri tožnici, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta priča v nadaljnji izpovedi pojasnila, da se točno ne spomni in je dopustila možnost, da so se o tem pogovarjale tudi kdaj prej (torej še v času toženkine zaposlitve; l. št. 361). Zmotno je tudi pritožbeno razlogovanje, kako konkretneje naj bi ta priča razumela poslovno dogovarjanje. Ključna je namreč njena potrditev, da so se s toženko in E. E. pogovarjale o skupni poslovni poti (toženka je bila z O. O. dogovorjena, da bi jim "posodil" svoje podjetje za opravljanje računovodskih storitev). Napačna je tudi pritožbena navedba, da je bila izpoved E. E. o tem, da je toženka s poslovno idejo o skupnem delovanju k njej pristopila konec poletja, posledica sugestibilnega napeljevanja sodišča. Ta priča je že v okviru proste izpovedi pojasnila, da je toženka v zvezi s to idejo k njej pristopila tedaj, ko je bila še zaposlena pri tožnici, nekje v poletnih mesecih, izhajajoč iz te časovne opredelitve pa je sodišče nato postavljajo priči nadaljnja, podrobnejša vprašanja.

16.Pritožba navaja, da je E. E. (zaposlena v družbi D. d. o. o. od 16. 10. 2019 do 31. 3. 2020) sestavila dne 2. 11. 2019 ponudbo družbi K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da to dejstvo ni skladno z izpovedjo priče, da naj bi toženka skrbela za pridobivanje strank. Ključno za ta spor je, da je družba K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji prekinila pogodbeno sodelovanje s tožnico zaradi toženkine kršitve konkurenčne prepovedi.

17.S sklicevanjem na izpovedi P. P., A. A., E. E. in H. H. ter e-korespondenco, ki jo je v spis vložila toženka, pritožba zatrjuje fluktuacijo tožničinih pogodbenih partnerjev, ki naj bi dokazovala, da tudi odpovedi pogodbenega sodelovanja s strani obravnavanih štirih družb niso bile posledica toženki očitanih protipravnih ravnanj, temveč tožničinega mesečnega spreminjanja (zviševanja) cen storitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.

18.Prvostopenjsko sodišče je resda verjelo A. A. in B. B. (direktorja K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in G. d. o. o.), da nista bila zadovoljna s tožničinimi previsokimi cenami. Vendar pa je glede na ugotovitve celotnega dokaznega postopka pravilno zaključilo in izpostavilo kot ključno, da je toženka vse štiri obravnavane družbe nagovorila k sodelovanju z njo oziroma k zamenjavi računovodskega servisa v svojo korist (in da razlog za prekinitev njihovega poslovnega sodelovanja s tožnico torej ni bilo mesečno zviševanje cen). Pri tem ni izhajalo zgolj iz ocene o neverodostojnosti izjav zakonitih zastopnikov teh družb, temveč tudi iz drugih dejstev, med drugim: da so družbe G. d. o. o., J. d. o. o. in K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja med tožnico in toženko pooblastile za dostop do portala eDavki O. O., ki ni opravljal računovodskih storitev, je pa takoj po formalnem prenehanju delovnega razmerja med strankama zaposlil toženko, ki je preko njegovega podjetja opravljala računovodske storitve za tretje osebe; da sta G. d. o. o. in J. d. o. o. na isti dan, tj. 28. 8. 2019 prenesla svoj poslovni naslov iz dotedanjega naslova pri tožnici na naslov R., na katerem je toženka opravljala računovodske storitve potem, ko se je zaposlila v družbi D. d. o. o., na istem naslovu pa je prijavila svoj poslovni naslov tudi družba K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji dne 13. 9. 2019, tj. dan pred formalnim prenehanjem delovnega razmerja med tožnico in toženko itd. Poleg tega je toženka družbam G. d. o. o., J. d. o. o. in K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji ob odpovedi pogodbe s tožnico (v mesecu avgustu in septembru 2019) v nasprotju z njenimi izrecnimi navodili skrajšala odpovedni rok tako, da jim je pogodba prenehala še isti mesec, kar dodatno potrjuje toženkino aktivno postopanje (v lastno korist) pri prekinitvi sodelovanja teh družb s tožnico.

19.Pritožba navaja, da je glede družbe G. d. o. o. pomemben tudi vpliv tožničinega ravnanja, ki je očitno nameravala zaračunati tej družbi storitev, katere ta ni naročila (I. I., skrbnica strank pri tožnici, naj bi naročila pravnemu oddelku izdelavo pravilnikov še pred njihovim naročilom s strani G. d. o. o.). Pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil tej družbi izdan račun za izdelavo pravilnikov, katerih naj bi ta ne naročila. Tudi če bi ji bil tak račun izdan, pa s tem ne bi bil ovržen obstoj okoliščin, na katere je sodišče prve stopnje oprlo kršitev konkurenčne prepovedi.

20.Pritožba izpostavlja izpoved C. C. (direktorica M. d. o. o.), da če bi jo toženka nagovarjala k prekinitvi poslovnega sodelovanja s tožnico, ne bi nikoli privolila v sodelovanje s toženko. S tem se pritožba neutemeljeno zavzema, da prekinitev poslovnega sodelovanja med tožnico in omenjeno družbo ni posledica toženkinega protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo celotno izpoved te priče in pravilno ugotovilo, da je toženka potem, ko je povedala, da odhaja, dala (še v času delovnega razmerja pri tožnici) C. C. svoj osebni kontakt. To je storila v kontekstu jasno izražene želje C. C., da želi kontakt zaradi nadaljnjega sodelovanja s toženko na področju storitev, ki jih je ta sicer nudila kot zaposlena pri tožnici (toženko je prosila, če lahko vse te zadeve prenese njej; toženka jo je razumela, ker je govorila hrvaško; toženki je zaupala ...). Takšno ravnanje toženke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot toženki prepovedano pripravljalno dejanje za opravljanje storitev, ki sicer sodijo v dejavnost tožnice. Pripravljalno dejanje se je nato odrazilo tako, da je tudi M. d. o. o. prekinila poslovno sodelovanje s tožnico, prenesla poslovni naslov iz tožničinega na naslov R., ter pooblastila za dostop do portala e-Davki sprva O. O., v nadaljevanju pa toženko.

21.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivde. V 16. točki obrazložitve je pravilno zaključilo, da je toženka izvršila ugotovljena protipravna ravnanja namerno. To oceno je navezalo na okoliščine, katere je poprej ugotovilo glede toženkinih dejanj, ki spadajo v dejanski stan kršitve konkurenčne prepovedi. Glede krivde prvostopenjska sodba tako vsebuje odločilne razloge, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zmotno.

22.Sodišče prve stopnje je vzročno zvezo obrazložilo, zato je nasprotna pritožbena navedba napačna. Pravilno jo je oprlo na ugotovitev, da je v posledici opisanih protipravnih ravnanj toženke nastala tožnici škoda v obliki izgubljenega dobička.

23.Po mnenju pritožbe so za presojo protipravnosti in vzročne zveze pravno relevantna tudi naslednja dejstva: toženka je morala po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (30. 8. 2019) takoj zapustiti poslovne prostore; v odpovednem roku ni več opravljala dela, ni imela dostopa do delovnih sredstev in do pogodbenih partnerjev; H. H. je izpovedala, da pri delu nista uporabljali mobilnih telefonov ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te okoliščine ne vplivajo na drugačno presojo spora. Zlasti ni z njimi mogoče ovreči dejstva, da so po podaji odpovedi toženki in neposredno pred formalnim prenehanjem njenega delovnega razmerja pri tožnici zgoraj omenjene družbe prenesle pooblastilo za dostop do portala eDavki na toženkinega dolgoletnega znanca - avtomehanika, ki je nato v nadaljnjih nekaj dneh v svoji družbi zaposlil toženko za opravljanje takšnega dela, kakršnega je (za obravnavane štiri družbe) pred tem opravljala pri tožnici. Vse navedeno (poleg ostalih ugotovitev) potrjuje toženkino vpetost v speljevanje pogodbenih strank tožnici.

24.Sodišče prve stopnje je toženki utemeljeno naložilo plačilo odškodnine, ki predstavlja ugotovljen izgubljeni dobiček tožnice zaradi odpovedi pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so jih podale speljane ji pogodbene stranke (prvi in tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče odločilo o višini škode. Iz razlogov izhaja, da se je poleg trditev strank oprlo zlasti na listine, upoštevalo pa je tudi izpovedi.

25.Z opozarjanjem na veliko fluktuacijo strank pri tožnici pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjski zaključek, da bi bile v primeru, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke, speljane štiri družbe poslovne partnerke tožnice vsaj še eno leto. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je od maja do avgusta 2019 odpovedalo poslovno sodelovanje s tožnico 19 strank, večinoma zaradi previsokih cen storitev. Vendar je obenem pravilno poudarilo, da niti ni jasno, kolikšen delež siceršnjih strank tožnice v istem obdobju sploh predstavlja teh 19 odpovedi. Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša, da so ključnega pomena okoliščine, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo presojo, da v primeru normalnega teka stvari ne bi prišlo do odpovedi pogodb o poslovnem sodelovanju obravnavanih štirih družb s tožnico: te družbe so bile v toženkini skupini S., v katero so se dodeljevale stranke, ki so bile na začetku poslovne poti; iz 30-letnega delovanja tožnice izhaja, da do odpovedi sodelovanja ne pride na začetku poslovanja družb oziroma da stranke odidejo, če jim ne uspe poslovanje, če morajo podjetje zapreti ali če toliko zrastejo, da zaposlijo svojo računovodjo; obravnavane štiri družbe niso bile v taki situaciji oziroma so bile daleč od tega, da ne bi več potrebovale storitev tožnice; z njo so imele sklenjene pogodbe za nedoločen čas, z vezavo za dve leti (cena s popustom), pogodbe pa so bile sklenjene z namenom dolgoročnega sodelovanja, kar je bilo v njih izrecno zapisano.

26.Pritožba neutemeljeno in zgolj posplošeno navaja, da bi bilo mogoče odločitev opreti na ugotovitev o povprečnem trajanju poslovnega odnosa med tožnico in družbami, ki so primerljive obravnavanim štirim družbam (primerljivih družb niti ne konkretizira). Sodišče prve stopnje je namreč za vsako od štirih speljanih družb podrobno obrazložilo, zakaj bi s tožnico po normalnem teku stvari sodelovala na podlagi sklenjenih pogodb vsaj še eno leto.

27.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje višino škode oprlo na predvidevanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek o tem, da bi po normalnem teku stvari družbe sodelovale s tožnico na podlagi sklenjenih pogodb vsaj še eno leto, sodišče prve stopnje pravilno napravilo na podlagi presoje, ki jo je upoštevaje ustaljeno sodno prakso oprlo na standard verjetnosti, ki presega polovico. Tudi pri ugotavljanju višine škode je izhajalo iz pravilnega stališča, da se pri oškodovancih, ki so se že pred škodnim dogodkom ukvarjali z določeno dejavnostjo in iz nje pridobivali določen zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz takšne dejavnosti v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku (če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega, kar pa se v tem sporu ni).

28.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje toženki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi utemeljeno naložilo v plačilo odškodnino. O stroških postopka je pravilno odločilo na podlagi doseženega uspeha strank (drugi odstavek 154. člena ZPP), upoštevaje pri tem tudi odločitev, ki je postala pravnomočna že v prvem sojenju.

29.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

30.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Vrednost spora, ki je bila predmet pritožbenega izpodbijanja, znaša 16.421,44 EUR oziroma 500 točk. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) tožnici pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 12,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša skupaj 467,00 EUR.

-------------------------------

1Takšne so bile tudi trditve toženke, saj je navedla, "da je O. O. prosila za pomoč, in sicer, ali bi se lahko zaposlila pri njemu ter v okviru svojega delovnega mesta opravljala računovodske storitve za tretje osebe; zaradi navedenega je O. O. registriral tudi računovodstvo" (l. št. 133).