Jedro

Do sprejema novele Zakona o Jamstvenem skladu RS ni bilo pravne podlage za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pod enakimi pogoji in v enaki višini kot trajno presežnim delavcem po Zakonu o delovnih razmerjih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Ugotovi se umik revizije.

Obrazložitev

Tožeči stranki je 23.3.1996 prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju ZPPSL). S tožbo je zahteval tudi izplačilo odpravnine, do katere bi imel pravico kot presežni delavec. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, ni zakonske podlage.

Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Poudarilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi specialnega zakona in ne na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. v nadaljevanju ZDR) kot splošnega delovno pravnega predpisa. Po stališču pritožbenega sodišča pravice do odpravnine, ki jo imajo presežni delavci po ZDR, ni mogoče z analogijo širiti tudi na delavce, ki jim delovno razmerje preneha zaradi finančne reorganizacije. Kasneje sprejetih predpisov, ki so tem delavcem priznali pravico do odpravnine, pa za nazaj ni mogoče uporabiti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka 25. 4. 2001 vložila revizijo, ki pa jo je z vlogo z dne 17. 5. 2001 umaknila. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 334. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi z 383. členom ZPP ugotovilo umik revizije.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je 21. 5. 2001 Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista uporabili 2. in 8. člena Ustave Republike Slovenije ter določil Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ-MP, št. 4/84, Akt o potrditvi nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92). Nadalje sodišči nista pravilno uporabili 29. člena in tretjega odstavka 36.f člena ZDR v povezavi z drugim odstavkom 8. člena, četrtim in sedmim odstavkom 51. člena, 106. členom in 4. točko drugega odstavka 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL). Sodišči naj bi tudi nepravilno opustili uporabo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvh Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99), upoštevali pa tudi nista odločb Ustavnega sodišča št. U-I-114/95 (Uradni list RS, št. 8/96) in št. U-I-17/94 (Uradni list RS, št. 74/94). Meni, da bi ob pravilni uporabi in razlagi navedenih predpisov, tožeča stranka imela pravico do vtoževane odpravnine. Pri tem še navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zato, ker je tožeča stranka vložila nedovoljeno revizijo, ker sodna praksa glede obravnavane problematike ni enotna in ker so v zadevah z enako dejansko in pravno podlago vložene ustavne pritožbe. Ker gre za moralno občutljivo problematiko (razlikovanje delavcev, ker zakonodajalec ni pravočasno izdal zakona iz drugega odstavka 8. člena ZPPSL), predlaga preizkus dosedanjih odločitev Vrhovnega sodišča še na občni seji.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z drugim odstavkom 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Ker zahteva bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Državno tožilstvo ni predložilo nobenega dokaza za svoje trditve o neenotni sodni praksi pri odločanju o odpravninah delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prisilne poravnave. Vrhovno sodišče, ki na podlagi 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) skrbi za enotno sodno prakso, je ves čas odločalo enako.

Kadar je tožeča stranka uveljavljala izplačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave od delodajalca, je za presojo bistvena za odločitev, ali je za tako izplačilo obstajala pravna podlaga. Po določbi četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL imajo delavci, ki jim preneha delovno razmeje zaradi zmanjšanja števila delavcev v okviru finančne reorganizacije, enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka. ZPPSL tem delavcem pravice do odpravnine ne daje, pač pa v drugem odstavku 8. člena določa, da imajo pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. V trenutku, ko je tožeči stranki v tem sporu delovno razmerje prenehalo, takega posebnega zakona še ni bilo.

Namen ZPPSL je tudi odprava insolventnosti dolžnika s prisilno poravnavo in finančno reorganizacijo (drugi odstavek 1. člena ZPPSL). Ena od metod finančne reorganizacije je zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Gre za specialno normo, ki ureja pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev v postopku finančne reorganizacije, njihovega pravnega položaja oziroma njihovih pravic pa ni uredila celovito. Za to je predvidela sprejem posebnega zakona. Ker zakonodajalec napovedanega posebnega zakona ni sprejel, je nastala protiustavna pravna praznina, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94).

Sodišče sicer ob reševanju konkretnega primera lahko zapolnjuje pravne in zakonske praznine s pravno interpretacijo norme, ki ureja sporno razmerje ali z uporabo norme, ki ureja podobna razmerja.

Vendar pri tem ne sme prestopiti meja svojih pristojnosti, ki izhajajo iz načela delitve oblasti na zakonodajno in sodno. Sodišče ne sme s preširoko razlago obstoječe pravne norme ustvarjati novih pravnih pravil, ker bi s tem poseglo v izključno pristojnost zakonodajalca. Enako velja tudi v primeru, ko bi sodišče z uporabo sicer navidez podobnih pravnih norm, dejansko uzakonilo neko pravico v bistveno drugačnem obsegu, kot pa je bil to namen zakonodajalca. Če bi bil namen zakonodajlca priznati delavcem v stečaju in v primeru finančne reorganizacije, enake pravice, kot jih imajo trajno presežni delavci po ZDR, bi to moral izrecno določiti. Iz zakonodajnega postopka pa prav nasprotno izhaja namen, da se jim ne priznajo avtomatično in enako vse pravice kot presežnim delavcem po ZDR, predvsem pa, da se jim pravice ne priznajo v breme insolventnega podjetja, temveč iz posebnih finančnih virov. Zato v obravnavani zadevi uporaba določb ZDR o odpravnini trajno presežnim delavcem ni mogoča. Ustavno sodišče je s citirano odločbo naložilo zakonodajalcu, da v določenem roku sprejme poseben zakon, s katerim bo ustrezno uredil pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Zakonodajalec je poseben zakon sprejel šele leta 1997. Zakon o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 - ZJSRS) je določil pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca ter ustanovil poseben sklad za poravnavo obveznosti iz naslova teh pravic, in sicer iz sredstev, ki jih za ta namen zagotavljajo delodajalci in državni proračun. Med pravicami, ki se izplačujejo iz sredstev Jamstvenega sklada, so navedene tudi odpravnine (19. člen ZJSRS), ki jih ob izpolnjevanju predpisanih pogojev imajo vsi upravičenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca po 2. 1. 1994, torej od uveljavitve ZPPSL dalje (30. člen ZJSRS). Vendar ZJSRS s tem ni uzakonil obveznosti delodajalca, da delavcem v primeru stečaja ali finančne reorganizacije izplača odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (čeprav je bil njegov namen ali namen predlagatelja zakona morda tak). Glede odpravnin je določil le, pod kakšnimi pogoji, po kakšnem postopku in do kakšne višine se izplačajo iz sredstev Jamstvenega sklada. Zakonska ureditev izhaja namreč iz predpostavke, da po temelju že obstaja obveznost delodajalca za izplačilo odpravnine. Po 28. členu ZJSRS je terjatev delavca proti delodajalcu (do višine pravic, zagotovljenih po ZJSRS) prešla na Jamstveni sklad, eden od pogojev za izplačilo iz sredstev Jamstvenga sklada pa je tudi predhodno uveljavljanje pravic po predpisih, ki urejajo delovna razmerja (18. člen ZJSRS).

Tudi novela ZPPSL v letu 1997 (Uradni list RS, št. 39/97) ni dala pravne podlage za nove pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečaju ali v postopku prisilne poravnave. Po 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL so bile med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka, uvrščene tudi terjatve delavcev za odpravnino, torej le terjatve, ki so do začetka stečajnega postopka že nastale.

Šele z novelo ZJSRS v letu 1999 (Uradni list RS, št. 53/99) je bilo določeno, da imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo trajno presežni delavci po ZDR. Vendar velja določba prvega odstavka 19. člena novele ZJSRS le za naprej. Na podlagi 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da ima njegova posamezna določba učinek za nazaj. Uporaba novele ZJSRS pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odpravnine s strani delodajalca, bi zato pomenila povratno veljavo zakona, ki pa je prepovedana in v neskladju z Ustavo.

Določba četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL je res priznala delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku finančne reorganizacije, enake pravice, kot delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja. Vendar med temi pravicami ni pravice do odpravnine. Določba drugega odstavka 8. člena ZPPSL sama po sebi tudi ni dajala nobenih pravic. Pomenila je le (samo)zavezo zakonodajalca, da bo s posebnim zakonom določil, katere pravice bo tem delavcem priznal in v kakšnem obsegu. Iz take določbe pa ne izhaja, da bi jim že bila priznana pravica do odpravnine oziroma da bi jim bila zgolj z napovedjo zakonske ureditve že priznana enaka pravica kot delavcem, ki jim delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov po ZDR.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje Državnega tožilstva na Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158, kot pravno podlago za analogno uporabo določb o odpravninah trajno presežnim delavcem po ZDR tudi za odpravnine delavcem v postopku finančne reorganizacije ali stečaja. Določbe 12. člena Konvencije št. 158 niso neposredno uporabne, temveč se njihova uporaba zagotavlja v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso - na načine, ki jih predvideva 1. člen Konvencije. Konvencija predvideva različne oblike varstva dohodka za vse primere, ko delavcu preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Pri tem ne govori izrecno o varstvu dohodka delavcev, ki jim delovno razmerje preneha pri insolventnem delodajalcu. Za te primere je Konvencija zato upoštevna le, kolikor se tudi prenehanje delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave oziroma zaradi stečaja, šteje kot prenehanje "v zvezi z operativnimi potrebami podjetja" (4. člen Konvencije št. 158). Konvencija št. 158 govori o odpravnini le kot eni od možnih oblik varstva dohodka delavcev, ki jim preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca, ne pa kot o edini oziroma kot o pravici, ki mora biti v vsakem primeru priznana. Ob tem velja opozoriti, da v slovenskem prevodu Konvencije med posameznimi točkami prvega odstavka 12. člena ni besedice "ali", ki je v angleškem tekstu ("or").

Zakonska (ne)ureditev pravic delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, sicer lahko vzbuja dvom v to, ali je bilo ravnanje zakonodajalca v skladu z Ustavo. Še posebej tudi glede na odločitev Ustavnega sodišča, da je treba urediti pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Vendar ti pomisleki iz že navedenih razlogov na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Ker za priznanje pravice tožeče stranke, da ji je delodajalec dolžan izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja, ni bilo neposredne pravne podlage, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna.

Glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).