Jedro

Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost, saj je vozilo zlasti namenjeno prevažanju, in ne bivanju ali shranjevanju stvari. Policija sme v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP v okviru svojih pooblastil opraviti pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, tj. skriti oz. takšni, da je za njihovo pregledovanje treba uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Pregled vozila tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, med katerega spada tudi zaprt prtljažni prostor vozila, ki ne šteje za skriti prostor. V takšnem prostoru upravičenci ne morejo pričakovati zasebnosti, za njegov pregled (razen njegovih skritih ali zaprtih delov) pa policija ne potrebuje sodne odredbe ali privolitve imetnika osebnega vozil.

Policija v obravnavanem primeru za odprtje in vpogled v tovorni del vozila ni imela podlage le v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč tudi v določilu 5. točke 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki policijo pooblašča za vstop v tuje prostore brez odredbe sodišča v primerih, ko je to nujno za varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišče je namreč ugotovilo, da so policisti ob ustavitvi tovornega vozila v njem zaznali gibanje ljudi. Na podlagi te okoliščine so policisti razumno sklepali, da se v zaprtem tovornem delu vozila nahajajo osebe, ki bi utegnile biti zaradi načina prevoza v delu vozila, ki ni namenjen prevozu oseb, življenjsko ogrožene.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 24091/2021 z dne 20. 9. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 5 let zapora in denarno kazen 400 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znese 4.000,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas prestan v pridržanju in priporu. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 24091/2024 z dne 26. 4. 2023 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu zaporno kazen zvišala na 6 let zapora, denarno kazen pa na 600 dnevnih zneskov, kar ob nespremenjenem dnevnem znesku denarne kazni skupaj znese 6.000,00 EUR. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, iz zakonskih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so policisti brez odredbe sodišča posegli v zasebnost B. B. s tem, ko so odprli vozilo, ki ga je vozil, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi na več mestih podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da obsojenčeva udeležba pri izvrševanju zakonskih znakov kaznivega dejanja ni ustrezno konkretizirana in da se pritožbeno sodišče do uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni opredelilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v vnovično sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je bilo v obravnavanem primeru ravnanje policistov, ki so odprli tovorna vrata vozila, zakonito, da je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da so obsojencu očitana ravnanja ustrezno konkretizirana in da zahteva za varstvo zakonitosti podaja lastno dokazno oceno, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v opisu kaznivega dejanja ni ustrezno konkretizirana vloga obsojenega A. A. in da se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih razlogov ni opredelilo, s čimer obsojenčev zagovornik nakazuje na kršitev kazenskega zakona oz. na kršitev določbe drugega odstavka 395. člena ZKP.

6.Obsojencem se je v obravnavanem primeru očitalo, da so delovali kot člani hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s tem, da je tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, prevažala po ozemlju Republike Slovenije, jim pomagala pri skrivanju in jih za plačilo nezakonito spravljala čez mejo in ozemlje države, pri čemer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje. V nadaljevanju opisa kaznivega dejanja so konkretizirana posamezna ravnanja članov hudodelske združbe. Iz opisa kaznivega dejanja pod točkami 2., 3. in 4. so določno razvidna oz. konkretizirana ravnanja obsojenega A. A., ki je v dveh primerih vozilu, ki je prevažalo tujce, nudil "predhodnico", v enem primeru pa je sodeloval pri organizaciji nadaljnjega prevoza tujcev čez ozemlje Republike Slovenije in jim pomagal pri skrivanju. Do vsebinsko enakih pritožbenih navedb kot jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti se je pritožbeno sodišče opredelilo v 14. točki razlogov sodbe s presojo, da ravnanja obsojenega A. A. predstavljajo izvršitvena ravnanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

7.Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana pravnomočna sodba temelji na nezakonitih dokazih. Obsojenčeva obramba kršitev utemeljuje z navedbami, da policisti "niso imeli mandata", da so sami odprli vozilo, ki ga je vozil B. B., temveč bi morali za to pridobiti osumljenčevo soglasje oz. odredbo za hišno preiskavo. Uveljavljajo še, da v obravnavanem primeru ni jasno, kdo naj bi odprl prtljažni prostor kombiniranega vozila, ki ga je uporabljal B. B., in da iz uradnih zaznamkov ni razvidno na kakšni pravni podlagi so delovali policisti. Kršitev sklenejo z navedbo, da je bil sum v času odpiranja prtljažnega prostora tovornega vozila že osredotočen, zato policisti ne bi smeli pogledati v notranjost vozila.

8.Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost, saj je vozilo zlasti namenjeno prevažanju, in ne bivanju ali shranjevanju stvari.1 Policija sme v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP v okviru svojih pooblastil opraviti pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, tj. skriti oz. takšni, da je za njihovo pregledovanje treba uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.).2 Pregled vozila tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, med katerega spada tudi zaprt prtljažni prostor vozila, ki ne šteje za skriti prostor. V takšnem prostoru upravičenci ne morejo pričakovati zasebnosti, za njegov pregled (razen njegovih skritih ali zaprtih delov) pa policija ne potrebuje sodne odredbe ali privolitve imetnika osebnega vozila.3

9.Iz navedene (ustavno) sodne presoje je mogoče izluščiti pravilo, da poseg v vozilo lahko (izjemoma) pomeni tudi poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), vendar le kadar gre za najtežje posege v to pravico. V teh primerih zahteva po predhodni sodni kontroli izhaja že iz načela sorazmernosti. Ločnico med intenzivnostjo posega v zasebnost uporabnika vozila je končno napravil že zakonodajalec, ki je v šestem odstavku 215. člena ZKP določil, da se določbe 215. in drugih členov ZKP, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo, smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev.4

10.V obravnavanem primeru je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe utemeljeno zaključilo, da so policisti v času ustavitve tovornega vozila, ki ga je vozil B. B.,5 razpolagali z (najmanj) razlogi za sum, da obdolženec izvršuje kaznivo dejanje. Navedeni dokazni standard, ki je opravičeval ravnanje policistov v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP, je izhajal iz okoliščin, da so policisti najprej opazili tovorno vozilo, ki je v času povečanega števila ilegalnih prehodov meje vozilo proti slovensko-hrvaški državni meji. Kmalu za tem se je to vozilo vrnilo, pri tem pa je bilo že na prvi pogled videti obteženo. Pred njim je vozil osebni avtomobil Citroën C3, ki je očitno deloval v vlogi "izvidnice". Tovorno vozilo je vozila oseba temnejše polti, ki je imela v ušesih slušalke, v rokah pa telefon, kar je pritegnilo pozornost policistov, upoštevaje, da so na svojem lokalnem območju poznali vsa tovorna vozila oziroma njihove voznike.

11.Policija v obravnavanem primeru za odprtje in vpogled v tovorni del vozila ni imela podlage le v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč tudi v določilu 5. točke 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki policijo pooblašča za vstop v tuje prostore brez odredbe sodišča v primerih, ko je to nujno za varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišče je namreč ugotovilo, da so policisti ob ustavitvi tovornega vozila v njem zaznali gibanje ljudi. Na podlagi te okoliščine so policisti razumno sklepali, da se v zaprtem tovornem delu vozila nahajajo osebe, ki bi utegnile biti zaradi načina prevoza v delu vozila, ki ni namenjen prevozu oseb, življenjsko ogrožene.

12.Okoliščina, da v uradnih zaznamkih, ki jih je sestavila policija, ni navedena pravna podlaga za njihovo ukrepanje, na zakonitost odprtja tovornega vozila in vpogleda vanj nima vpliva. Sodišče se je v obravnavanem primeru z vpogledom v vsebino uradnih zaznamkov in z zaslišanjem policistov, ki so odprli tovorno vozilo, prepričalo o obstoju konkretnih okoliščin, ki so takšno ravnanje policije opravičevale.

13.Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe6 ugotovilo, da je bil B. B. takoj po odvzemu prostosti v angleškem jeziku, ki ga je razumel, poučen o razlogih za sum in njegovih pravicah. Pri tem je utemeljeno zaključilo, da pravni pouk, ki ga je bil deležen voznik B. B., ni povezan z odprtjem tovornega dela kombiniranega vozila, ker so policisti za svoje ravnanje imeli podlago v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP in 5. točki 53. člena ZNPPol.

14.Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z obširnimi navedbami, da ni jasno, kdo je odprl prtljažni prostor, da je očitek obsojencu iz oktobra 2020 dokazno nepodkrepljen, da ni kupoval hrane za ilegalne prebežnike, da je le pomagal bratu in da za očitana kazniva dejanja ni vedel oz. pri njih ni zavestno sodeloval. S temi trditvami skuša Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in nedvoumno obrazložitvijo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16.Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja in na prestajanju večletne zaporne kazni na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča RS Up-430/00 z dne 3. 4. 2003.

2Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006.

3Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30354/2012 z dne 12. 6. 2013.

4Tako tudi Žaberl, M. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba, Ljubljana, str. 796.

5Sodišče je ugotovilo, da se je začetek predkazenskega postopka zoper B. B. in C. C. nanašal tudi na ta kazenski postopek.

621. točka razlogov sodbe sodišča I. stopnje.