Jedro

Skladno s 106. italijanskega Civilnega procesnega zakonika lahko vsaka stranka pozove v pravdo tretjega, s katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju njena zadeva na določen način povezana ("al quale ritiene commune la causa, o dal quale pretende essere garantita"). Posledica ni le ta, da tožena stranka in (z njene strani) pozvani tretji, na katerega se tožba samodejno razširi, nasproti tožeči stranki naknadno postaneta sospornika, temveč tudi ta, da med toženo stranko in tretjim nastane pravda z možnostjo nujnega medsebojnega uveljavljanja zahtevkov (nasprotnih zahtevkov). To pomeni, da priznanje tuje sodbe, ki je bila izdana v skladu s procesnimi možnostmi po italijanskem pravu, samo po sebi ne poraja nobenega učinka zoper pravni red Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Nasprotna udeleženka sama krije stroške pritožbe, predlagateljici pa mora povrniti 140,45 EUR njenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke proti sklepu, s katerim je predhodno ugodilo predlagateljičinemu predlogu ter priznalo (ob pravilnem pojmovanju: z učinkom zgolj med udeleženkama postopka priznanja) sodbo Civilnega in kazenskega sodišča v Milanu, izdano dne 9. 1. 2003 pod opr. št. 03024/03 (od tu dalje: tujo sodbo).

(2) Nasprotna udeleženka proti sklepu o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo. Uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlaga, naj Vrhovno sodišče s spremembo izpodbijanega sklepa predlog za priznanje tuje sodbe zavrne.

(3) V odgovoru na pritožbo predlagateljica predlaga, da se pritožba zavrne.

O n e u t e m e l j e n o s t i p r i t o ž b e (4) Izrek tuje sodbe se v relevantnem delu (v besedilu priloženega prevoda) glasi: "Sodišče v M. Š...Ć je odločilo, kot sledi: ŠI.Ć Sprejelo je vloženi tožbeni zahtevek podjetja V. srl in naložilo toženi stranki družbi R. srl plačilo v korist tožnika v znesku USD 43.000, kar ustreza pretvorjeno v EUR 57.512 ter obresti po ponderirani povprečni letni srednji meri 5,1 % z zakonitimi obrestmi od datuma te sodbe do dejanskega poplačila. ŠII.Ć Tožencu G. R. Spa nalaga, da povrne stroške postopka tožniku. ŠIII.Ć Nalaga družbi B. d.o.o., da povrne tožencu G. R. Spa, kolikor je ta plačal za glavnico, revalorizacijo, obresti in stroške tožniku V. srl."

(5) Pritožbeno sodišče drugače kot pritožnica ocenjuje, da priznanje tuje sodbe nima učinkov v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, kar je sicer glede na 100. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku(1) (Uradni list RS, št.56/1999; ZMZPP) razlog, da se tuja sodna odločba ne prizna. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da nasprotna udeleženka ni bila zgolj stranska intervenientka v postopku pred sodiščem v Milanu, temveč stranka. Ta zaključek je pravilno oprlo na ugovorne navedbe same nasprotne udeleženke, iz katerih izhaja, da je ta v tujem postopku dejansko sodelovala, ter na vsebino uvoda, obrazložitve in izreka tuje sodbe, iz katerih izhaja, da je tuje sodišče odločilo (tudi) o zahtevku zoper nasprotno udeleženko (kot "drugotoženo stranko" - kar sicer izrecno izhaja le iz obrazložitve tuje sodbe). V nasprotju s pritožbenim očitkom sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, da bi bila nasprotna predlagateljica od začetka tožena kot (drugo-) tožena stranka, pač pa je pojasnilo, da je položaj stranke pridobila naknadno, zaradi procesnopravnega instituta "chiamata in causa del terzo", na katerega se je (zaradi razbremenitve lastne odgovornosti za izgubo blaga, ki ji je bilo zaupano v prevoz) oprla predlagateljica kot tamkajšnja (izvorna, prvotna, prvo-) tožena stranka. Pritožnica se sklicuje na besedilo posameznih delov obrazložitve tuje sodbe, iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi bila tožena stranka zgolj ena sama, vendar imajo ti zapisi po oceni pritožbenega sodišča le postranski pomen. O pravilnosti prvostopenjskega izvajanja glede statusa nasprotne udeleženke se je pritožbeno sodišče namreč prepričalo ob opiranju na stališča sodne prakse italijanskega Vrhovnega kasacijskega sodišča ("la Corte Suprema di Cassazione"), kot so navedena v enem od komentarjev italijanskega Civilnega procesnega zakonika.(2) Skladno s 106. členom tega zakonika lahko vsaka stranka pozove v pravdo tretjega, s katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju njena zadeva na določen način povezana ("al quale ritiene commune la causa, o dal quale pretende essere garantita").(3) Posledica ni le ta, da tožena stranka in (z njene strani) pozvani tretji, na katerega se tožba samodejno razširi, nasproti tožeči stranki naknadno postaneta sospornika, temveč tudi ta, da med toženo stranko in tretjim nastane pravda z možnostjo njunega medsebojnega uveljavljanja zahtevkov (nasprotnih zahtevkov).(4) To pomeni, da priznanje tuje sodbe, ki je bila izdana v skladu s procesnimi možnostmi po italijanskem pravu, samo po sebi ne poraja nobenega učinka zoper javni red Republike Slovenije. Vsi pritožbeni ugovori, ki izhajajo iz zmotne predpostavke, da naj bi bila nasprotna udeleženka intervenientka, ne pa stranka, so zato neutemeljeni (na primer: o domnevni nepošteni obsodbi stranskega intervenienta; o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic nasprotne udeleženke do enakega varstva pravic in do sodnega varstva; o vsebini javnega reda Republike Slovenije).

(6) Zavrnilnega razloga nasprotja z javnim redom prav tako ne utemeljuje okoliščina, da je tujo sodbo izdal častni ("honorarni") sodnik, ki je odvetnik. Po veljavnem Kraljevem odloku ("Regio Decreto"), št. 12/1941,(5) lahko namreč v določenih zadevah sodi tudi nepoklicni sodnik (člen 42-septies), in sicer samostojno (zlasti člen 42-bis). Preizkus v predloženem postopku priznavanja tuje sodne odločbe pa presega vprašanje, ali zadevni častni sodnik nemara ni bil pristojen za sojenje ravno v konkretni tuji zadevi.

(7) Nadalje niti pritožbeno zatrjevanje, da naj bi nasprotna udeleženka po relevantnem (prevoznem) pravu ne bila pasivno stvarno legitimirana, tuje sodišče pa ne pristojno za odločanje o njeni obveznosti, kar se oboje nanaša na materialno in procesno pravilnost tuje sodbe ter kar je torej oboje lahko bilo predmet preizkušanja s pravnimi sredstvi v tujem postopku, ne utemeljuje zavrnitve priznanja tuje sodbe. V tuji sodbi sprejeto materialnopravno stališče namreč ni takšno, da bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije; niti ni bila (glede na prvi odstavek 97. člena ZMZPP) pristojnost za odločanje o tej zadevi izključno pridržana slovenskim sodiščem.

(8) Tudi ni podana okoliščina iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, saj je tuje sodišče sodbo oprlo na pravilo (podobno prvemu odstavku 49. člena ZMZPP) o tesni povezanosti več pravd (forum attractionis; glej drugo alinejo na str. 7 izpodbijanega sklepa).

(9) Končno pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem, da naj bi predlagateljica ne imela interesa za priznanje tuje sodbe, (smiselno zato) ker je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo (kot izhaja iz zgoraj citiranega tretjega odstavka izreka) pod odložnim pogojem predlagateljičinega predhodnega plačila tamkajšnji tožeči stranki. Takšne (pogojne) obveznosti so namreč v Republiki Sloveniji izvršljive (pod pogoji 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

(10) Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo kršitev v škodo sklepa sodišča prve stopnje, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP - njegove določbe se uporabljajo na podlagi 111. člena ZMZPP in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku; Uradni list SRS, št. 30/1986) zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

(11) Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se je pri njihovi odmeri oprlo na točko c tretjega odstavka tarifne številke 23 veljavne Odvetniške tarife (300 točk x 0,459 EUR/točko x 1,02), stroškov, priglašenih v presežku, pa ni priznalo.

Op. št. (1): Pojasniti velja, da v predloženi zadevi ni bilo treba uporabiti Uredbe Sveta št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 2001), na podlagi same prehodne določbe drugega odstavka 66. člena te uredbe. Op. št. (2): M. Battaglini, T. Novelli, S. Petitti, G. Novelli: "Codice di procedura civile e norme complementari con il commento della girisprudenza della cassazione", 10. izdaja, Giuffre, Milano 1996. Op. št. (3): Točka 3 zgoraj navedenega komentarja, str. 530-531.Op. št. (4): Peta, šesta in sedma zadeva pod točko 1 zgoraj navedenega komentarja (odločbe Vrhovnega kasacijskega sodišča z dne 26. februarja 1988, št. 2063; z dne 13. januarja 1982, št. 182; in z dne 3. maja 1980, št. 2906), str. 528 in 528-529, ter zlasti prva zadeva pod točko 4 (odločba z dne 2. septembra 1974, št. 2406), str. 530. Op. št. (5): Glej spletno stran: http://www.giustizia.it/cassazione/leggi/rd12_41.html.