Jedro

Tožniku je bila z odločbo z dne 4. 4. 2012 finančna pomoč odobrena in to od dne 7. 3. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito. Zoper navedeno odločbo ni bil sprožen upravni spor, kar pomeni, da je postala pravnomočna. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena.

Upravni organ v materialno pravnomočno odločbo, razen v primerih, ki so določeni v četrtem odstavku 225. člena ZUP, ne more posegati niti ob spremembi dejanskega niti ob spremembi pravnega stanja. Materialna pravnomočnost odločbe je inštitut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je ustavnopravno zavarovan.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-10/2009/102 (1371-18) z dne 21. 6. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku od dne 4. 6. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito odmerila mesečno finančno pomoč v višini 130,00 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bil z odločbo tožene stranke z dne 2. 3. 2012 razseljen na naslov A. Iz vloge za finančno pomoč je razvidno, da tožnik nima lastnih sredstev za preživljanje. Višina finančne pomoči se za vse prosilce, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje, v skladu s prvim odstavkom 26. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS št. 68/2011, 42/2012, v nadaljevanju Pravilnik) določi v višini obračunanega zneska, ki mu pripada na podlagi 27. člena Pravilnika. V prvem odstavku 27. člena Pravilnika pa je določeno, da se višina obračunanega zneska za prosilce določi v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke. Tožniku v skladu s prvim odstavkom 27. člena Pravilnika pripada 0,5 od osnovnega zneska minimalnega dohodka in ker minimalni dohodek znaša 260,00 EUR, tožniku pripada finančna pomoč v višini 130,00 EUR mesečno.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija višino pomoči in tudi zato, ker z njo tožniku ni bila odobrena žepnina. Pred novelo Pravilnika so bili razseljeni prosilci za azil upravičeni do finančne pomoči v enaki višini kot prejemniki pomoči po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, z novelo pa je bila ta višina prepolovljena. Če bi bilo znižanje finančne pomoči določeno v zakonu, bi tožnik predlagal sodišču, naj sproži pred ustavnim sodiščem postopek za presojo ustavnosti take zakonske ureditve, tako pa je znižanje določeno v podzakonskem predpisu. Po načelu exceptio illegalis lahko sodišče ravna le v primeru, kadar je o spornem vprašanju sploh možno odločiti na podlagi zakona. Tretji odstavek 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) določa, da minister za notranje zadeve v soglasju z ministri za zdravje ter za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo in šport predpiše podrobnejše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka in pravic iz 15. člena tega zakona. Tako kot je prosilcem v azilnem domu zagotovljena osnovna oskrba v naravi, morajo biti tisti na zasebnih naslovih deležni ustrezne višine finančne pomoči. Po določbi tretjega odstavka 78. člena ZMZ se s podzakonskim predpisom predpišejo le podrobnejši pogoji in načini za zagotavljanje teh pravic, ne pa vsebina teh pravic. Ministrov Pravilnik bi torej smel na podlagi izrecnega pooblastila določiti le način za zagotavljanje teh pravic. Za določitev vsebine pa ministrov Pravilnik nima izrecnega pooblastila. 27. člen Pravilnika je nezakonit, ker presega to, kar bi se s podzakonskim predpisom smelo urejati, saj ta določba Pravilnika kar za polovico zmanjšuje višino finančne pomoči. Tožnik predlaga, naj se navedeno določilo Pravilnika ne upošteva, ampak naj sodišče razsodi v sporu polne jurisdikcije neposredno na podlagi zakona. Tožniku naj se prizna denarna pomoč v višini 260,00 EUR, kakršna še vedno pripada tujcem, ki so v postopku prisilne odstranitve iz države. Nobenega razloga ni, da bi bila ta denarna pomoč po višini različna. Obakrat mora biti višina tolikšna, da ne pomeni kršitve ustavne pravice do človeškega dostojanstva. Podrejeno tožnik predlaga, naj sodišče sproži postopek za presojo ustavnosti 5. alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ. To določilo daje razseljenim prosilcem za azil neko pravico (do finančne pomoči), katere vsebina v zakonu sploh ni določena, niti okvirno ne. Neustavna je zakonska ureditev, ki vsebine neke zakonske pravice sploh ne določa. Odločba tožene stranke pa se izpodbija tudi zato, ker tožniku ni bila odobrena žepnina. V tem delu je sicer odločba v skladu z zakonom, vendar je zakon v neskladju z ustavo, zato naj sodišče sproži postopek presoje ustavnosti 79. a člena ZMZ. Po 78. členu ZMZ je ena od pravic vseh prosilcev za azil tudi pravica do žepnine, vendar je v zadnji noveli dodan nov, 79. a člen, ki to pravico omejuje na dva načina. Do žepnine so upravičeni le tisti, ki so brez lastnih sredstev za preživljanje, kar je dopustno. Nedopustno pa je pravico do žepnine izključiti prosilcem, ki jim je bilo iz zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov dovoljeno bivanje zunaj azilnega doma. Nadalje tožnik omenja še odločitev nemškega ustavnega sodišča z dne 18. 7. 2012, ko je navedeno ustavno sodišče razglasilo za neustavne določbe nemškega zakona o pravicah prosilcev za azil o denarnih prejemkih, ki jim pripadajo. Za primerjavo z našo ureditvijo je pomembno predvsem to, da je zunaj vsakega dvoma, da mora biti obseg pravic določen z zakonom in ne s podzakonskimi predpisi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, da prosilci za mednarodno zaščito praviloma nimajo popolnoma nič. Prosilci so praviloma nastanjeni v azilnem domu, kjer imajo zagotovljeno vso potrebno oskrbo. Lahko pa se na svojo lastno željo in pobudo razselijo na zasebni naslov in v primeru, da nimajo sredstev za preživljanje, prejmejo finančno pomoč. Namen dodelitve finančne pomoči ne gre enačiti z namenom določitve minimalnega dohodka oziroma denarne socialne pomoči. Pri finančni pomoči gre za neke vrste dodatno pomoč pri uresničitvi prosilčevih želja. Vsi razseljeni prosilci tudi avtomatsko ne prejemajo celotnega zneska finančne pomoči. Treba je namreč upoštevati, da nekateri prosilci živijo pri sorodnikih oziroma zunajzakonskih partnerjih in nimajo stroškov z nastanitvijo in prehrano. Tudi tožnik prebiva pri svoji partnerici, ki je državljanka Republike Slovenije, s katero imata tudi otroka. Prosilce ne gre primerjati s položajem oseb, ki v Republiki Sloveniji prejemajo denarno socialno pomoč, saj je tem osebam omenjena pomoč edini vir preživetja, prosilci, ki so na lastno pobudo razseljeni, pa se lahko kadarkoli vrnejo v azilni dom, kjer so jim poleg osnovne oskrbe zagotovljene še druge pravice, tudi žepnina. V zvezi s pravico do žepnine pa želi tožena stranka poudariti, da so do prejemanja žepnine upravičeni tisti prosilci, ki so nastanjeni v azilnem domu ali njegovi izpostavi. Tožnik je v času bivanja v azilnem domu žepnino tudi prejemal. Tožnik je bil z višino finančne pomoči, ki jo bo prejemal, seznanjen že v postopku razselitve in se lahko kadarkoli vrne v azilni dom, kjer mu je zagotovljeno človeka dostojno življenje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da če je bila iz utemeljenih razlogov razselitev dovoljena, je v takem primeru država dolžna zagotoviti prosilcu človeka dostojno življenje enako kot drugim prosilcem v azilnem domu. Zaradi manjših stroškov nekaterih prosilcev ni dopustno prepoloviti dotedanje višine finančne pomoči kar vsem. Tožnik res prebiva pri svoji partnerici, vendar ne v njenem stanovanju ali hiši. Živita v najemniškem stanovanju, ki mora biti za tri osebe večje, kot bi ga potreboval sam. Iz azilnega doma je bil razseljen, ker zaradi svoje specifične psihične prizadetosti bivanje v azilnem domu zanj iz zdravstvenih razlogov ni primerno.

Tožena stranka je v odgovor na pripravljalno vlogo tožnika odgovorila, da je bil postopek mednarodne zaščite za tožnika dne 31. 7. 2012 pravnomočno končan.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je ob vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je tožnik že dne 16. 2. 2012 vložil vlogo za uveljavljanje finančne pomoči, na podlagi katere mu je tožena stranka z odločbo št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012 finančno pomoč tudi odobrila in to od dne 7. 3. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito v višini 260,00 EUR mesečno. Zoper navedeno odločbo, ki je bila tožniku vročena dne 14. 4. 2012, ni bil sprožen upravni spor, kar pomeni, da je odločba postala pravnomočna, to pa pomeni, da je tožnik s pravnomočno odločbo pridobil pravico prejemati finančno pomoč v višini 260,00 EUR vse do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena.

Skladno s 158. členom Ustave RS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Podobno tudi četrti odstavek 225. člena Zakona splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) določa, da je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. V Zakonu o splošnem upravnem postopku s komentarjem (avtorji: Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak, GV založba, 2004, str. 686-687) je navedeno, da upravni organ v materialno pravnomočno odločbo, razen v primerih, ki so določeni v četrtem odstavku 225. člena ZUP, ne more posegati niti ob spremembi dejanskega niti ob spremembi pravnega stanja. Materialna pravnomočnost odločbe je inštitut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je ustavnopravno zavarovan. Pravna sredstva, na podlagi katerih je mogoče poseči tudi v materialno pravnomočno odločbo, so obnova postopka, odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev, pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti oziroma razveljaviti tudi v postopku po ustavni pritožbi in na podlagi izrednih pravnih sredstev, ki jih urejajo zakoni v posebnih upravnih postopkih. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila prejšnja odločba o določitvi denarne pomoči v višini 260,00 EUR odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Tretji odstavek 27. člena Pravilnika sicer res določa primere, ko se višina finančne pomoči na novo določi, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za te razloge. Po določilu tega člena se višina finančne pomoči na novo določi ob vsaki spremembi višine mesečnih dohodkov prosilca, kar v konkretnem primeru ni bilo podano, ali spremembi osnovnega zneska minimalnega dohodka, pri čemer se minimalni dohodek v obravnavanem primeru tudi ni spremenil, ali pa v primeru sprememb, ki vplivajo na odmero finančne pomoči iz prvega in drugega odstavka tega člena. Spremembe, ki vplivajo na odmero finančne pomoči iz prvega in drugega odstavka 27. člena Pravilnika pa bi bile, če bi v družini prosilca na primer otrok dosegel 18 leto starosti, če bi se prosilčeva družina povečala, če bi prišlo do brezplačne nastanitve oziroma prehrane ipd. Celo v tem primeru sodišče meni, da je možno na novo določiti višino finančne pomoči le, če se odpravi, razveljavi ali spremeni prejšnja odločba.

Ker torej v navedenem primeru po podatkih, kot izhajajo iz upravnega spisa, še vedno ostaja v veljavi odločba o določitvi finančne pomoči z dne 4. 4. 2012, niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za izdajo nove odločbe, zaradi česar v obravnavanem primeru niso bila upoštevana pravila postopka in je zato sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati, da so pogoji za začetek postopka lahko podani le ob predpostavki, če prejšnja odločba preneha veljati. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov.