Jedro

Tezo, da vsak povprečen človek ve, da je potrebno stroj, preden se posega v območje njegovega delovanja, izklopiti, opraviti delo in nato stroj ponovno vklopiti, je treba aplicirati na konkreten primer. Slednji je takšen, da je bil poškodovani delavki, ki je sicer imela opravljeno usposabljanje iz varstva pri delu, pri toženki predstavljen nevaren način dela; da je toženka delo brez zaščite stroja in njegovega ugašanja ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala, saj bi zaščita in ugašanje ter vklapljanje stroja privedli do manjše storilnosti; da je šlo za tretjo nesrečo na predmetnem stroju; da je bila zaščita, kljub opozorilom zunanjega sodelavca toženke za varstvo pri delu, po nalogu toženke odstranjena; da navodil za varno delo, ki so bila na stroju, nihče (op. tudi sama toženka) ni spoštoval; da je delavka ravnala po navodilih in da (op. zato) drugače dela ne bi mogla opravljati; ipd. (glej obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, iz katere so razvidne številne kršitve toženke iz področja varstva pri delu, ki so privedle do nastanka sporne delovne nesreče). Ob vsem navedenem se izkaže dejstvo, da je bilo stroj mogoče izklopiti, za povsem izvzeto iz celotnega konteksta obravnavanega spora. Gre za okoliščino, ki sama po sebi ne izkazuje zmotne uporabe materialnega prava. Poenostavljeno povedano je bila delavka s strani toženke praktično poučena o nevarnem načinu dela in slednja je takšen način dela ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala. Zato gola možnost ugašanja stroja ni okoliščina, ki utemeljuje soprispevek delavke k nastali nezgodi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 101.874,20 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izpodbijani sodbi in se na tem mestu ne povzemajo, in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, pri čemer bo o višini teh stroškov po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep.

2.Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma prvič podredno, naj se spremeni tako, da se ugotovi soprispevek zavarovanke tožeče stranke (tožnice) v višini najmanj 40%, in drugič podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer kršitev 8. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava izpostavlja drugi odstavek 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in sodno prakso (odločbi VSC Cp 523/2007 in VSL III Cp 1027/2025) ter meni, da bi morala biti soodgovornost poškodovane delavke ugotovljena najmanj v višini 40%. Predmetno podkrepi z očitkom zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki naj bi bila v tem, da je angažirani izvedenec ugotovil, da bi bil pravilen način dela z ugašanjem rezkarja, in da je zavarovanka imela opravljen preizkus in usposabljanje s področja varstva pri delu. Vsak povprečen človek ve, da je treba stroj, preden se posega v območje njegovega delovanja izklopiti, opraviti delo in ga nato ponovno vklopiti. Stroj je ob poškodbi izklopila nadrejena. Tudi iz izpovedb izhaja, da se je stroj z rdečim gumbom lahko ugasnil. Delavka je ravnala nepravilno, ker je stroj izklapljala le ob malici ali ob koncu delovnega časa. Izvedenec je ugotovil tudi, da so bila na stroju nameščena ustrezna navodila za varno delo.

3.Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to pravilno in popolno ugotovljeno ter razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se ugotovitve in tudi sicer pravilna ter povsem zadostna argumentacija sodišča prve stopnje (neutemeljeno) izpodbijajo. Povedano drugače, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki nenazadnje tudi sami po sebi vsebujejo odgovor na pretežno večino (neutemeljenih) pritožbenih očitkov.

6.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica se neutemeljeno osredotoča le na 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in selektivno izpostavlja zgolj del ugotovitev, ki bi ji lahko bile v korist. Sicer drži, da je angažirani izvedenec ugotovil, da bi bil pravilen način dela, če zaščite na stroju ne bi bilo, takšen, da bi se stroj pri manipulaciji obdelovanca ugašal in nato vklapljal. Prav tako drži, da je zavarovana delavka opravila ustrezno usposabljanje za varno delo. Sodišče prve stopnje je oboje ugotovilo in ni kršilo niti 8. člena ZPP niti ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glej 23. in 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je ti dve okoliščini, ki bi lahko bili toženki v korist, presojalo skupaj s številnimi drugimi ugotovljenimi dejstvi (glej celotno obrazložitev izpodbijane sodbe). Slednjih pritožnica v pritožbi ne omenja in ji niso v korist ter izkazujejo pravilno uporabo materialnega prava v smeri, da je za nastalo delovno nesrečo izključno odgovorna toženka.

7.Tezo, da vsak povprečen človek ve, da je potrebno stroj, preden se posega v območje njegovega delovanja, izklopiti, opraviti delo in nato stroj ponovno vklopiti, je treba aplicirati na konkreten primer. Slednji je takšen, da je bil poškodovani delavki, ki je sicer imela opravljeno usposabljanje iz varstva pri delu, pri toženki predstavljen nevaren način dela; da je toženka delo brez zaščite stroja in njegovega ugašanja ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala, saj bi zaščita in ugašanje ter vklapljanje stroja privedli do manjše storilnosti; da je šlo za tretjo nesrečo na predmetnem stroju; da je bila zaščita, kljub opozorilom zunanjega sodelavca toženke za varstvo pri delu, po nalogu toženke odstranjena; da navodil za varno delo, ki so bila na stroju, nihče (op. tudi sama toženka) ni spoštoval; da je delavka ravnala po navodilih in da (op. zato) drugače dela ne bi mogla opravljati; ipd. (glej obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, iz katere so razvidne številne kršitve toženke iz področja varstva pri delu, ki so privedle do nastanka sporne delovne nesreče). Ob vsem navedenem se izkaže dejstvo, da je bilo stroj mogoče izklopiti, za povsem izvzeto iz celotnega konteksta obravnavanega spora. Gre za okoliščino, ki sama po sebi ne izkazuje zmotne uporabe materialnega prava. Poenostavljeno povedano je bila delavka s strani toženke praktično poučena o nevarnem načinu dela in slednja je takšen način dela ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala. Zato gola možnost ugašanja stroja ni okoliščina, ki utemeljuje soprispevek delavke k nastali nezgodi.

8.V pritožbi izpostavljena sodna praksa (odločbi VSC Cp 523/2007 in VSL III Cp 1027/2015) se nanaša na povsem drugačne dejanske okoliščine in je ni mogoče aplicirati na predmetni spor, v katerem je do nezgode prišlo, ker je delavka opravljala nevaren delovni proces po navodilih in zahtevah toženke. V zadevi VSL je šlo za poškodbo (poklicnega) vzdrževalca (energetika), ki je posegel v stroj v neskladju s pravili iz varstva pri delu in jasnimi navodili za delo z delovnim strojem, brez da bi se prepričal, če je izklopljen dotok elektrike v delovni stroj. V zadevi VSC je šlo za poseg v stroj (popravilo), pri čemer je nevarno situacijo povzročil (tudi) sam delavec. Vsekakor ni šlo za način dela, ki ga je delodajalka delavcu pokazala in hkrati od njega zahtevala. Povedano sklepno, po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženka v celoti odgovorna za nastanek sporne delovne nesreče.

9.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10.Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 87

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.