Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 3. člena ZBPP in ki bi že iz tega razloga izključeval dodelitev BPP po ZBPP, saj je tožnica zaprosila za dodelitev BPP za zaslišanje v fazi preiskave, torej v obsegu in za čas, za katerega po 70. členu ZKP obvezna obramba ni zagotovljena. Zaradi česar pa tudi ni mogoče zaključiti, da gre za isto zadevo oziroma isto obliko brezplačne pravne pomoči v smislu tretjega odstavka 3. člena ZBPP in ob upoštevanju 28. člena ZBPP. Tožnica utemeljeno ugovarja, da bi organ za BPP moral njeno prošnjo obravnavati po določbah ZBPP in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po ZBPP, česar pa organ ni storil in je zato njegova odločitev nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju, št. Bpp 341/2014 z dne 3. 4. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na prvi stopnji v kazenski zadevi, ki se vodi pod opr. št. I Kpr 11937/2014 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, z dne 25. 3. 2014. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ker je med drugim osumljena storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je predpisana kazen zapora do 10 let, in je bila vabljena na zaslišanje. Obvezno obrambo ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 70., četrtem odstavku 285. b in petem odstavku 285. b člena ZKP. V 70. členu ZKP je določeno, da se obvezno obrambo zagotavlja ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. V četrtem in petem odstavku 285. b člena ZKP pa je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti predpisana v fazi predobravnavnega naroka pod tam navedenimi pogoji. Obvezna obramba po ZKP je torej dana brezplačna pravna pomoč in zato prosilcu, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenskem postopku po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ni možno dodeliti BPP po ZBPP. Organ je zato zavrnil prošnjo tožnice glede na 3. člen ZBPP, ne glede na to, ali je bila tožnici brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu že odobrena ali še ne.

2. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela izpodbijano odločbo, navedla, da je razlaga organa napačna. V preiskovalnem postopku obramba v skladu z ZKP ni obvezna (razen v primeru pripora) in ima zato tožnica v skladu z ZBPP možnost, da se ji postavi zagovornik v preiskovalnem postopku. Po 70. členu ZKP lahko obdolženec dobi zagovornika šele ob vročitvi obtožnice, po ZBPP pa že v fazi preiskave. Razlaga organa bi bila pravilna le v primeru, če bi bila tožnica v priporu ali pa v primeru vročitve obtožnice tožnici v primeru kaznivega dejanja, kjer je predpisana kazen zapora osmih let ali več. Če bi vzdržala razlaga organa, bi bili osumljenci, ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja, za katere je predpisana kazen osmih let zapora ali več, v neenakopravnem položaju z osumljenci, ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja s predpisano nižjo kaznijo zapora, kar pa je kršitev 22. člena Ustave RS. Organ tudi ni odločil o prošnji v skladu z namenom ZBPP in glede na 24. člen ZBPP. Tožnica je osumljena kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za to kaznivo dejanje pa je predpisana kazen zapora od 1 – 10 let, torej gre za težje kaznivo dejanje. Gre za kazenski postopek z 28 osumljenci, kazenska ovadba je spisana na 178 straneh. Tožnica še nikoli ni bila udeležena v kakšnem kazenskem postopku, zato ne ve, kako postopek poteka, kaj je pomembno in kaj ne. Je prava neuka stranka, dokončala je le osnovno šolo. Zoper tožnico je bila odrejena preiskava stanovanja in osebna preiskava, kar dodatno kaže na pomembnost in resnost kazenskega postopka zoper tožnico. Vabljena je bila kot osumljenka na zaslišanje pred preiskovalno sodnico. Odločitev je tudi pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, pričakovani izid zadeve pa je življenjskega pomena za tožnico in njeno družino. Tožnica ima hčerko, ki hodi v osnovno šolo, morebitna obsodba na zaporno kazen pa bi njej in njeni družini popolnoma spremenila življenje. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožnica predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, hkrati pa naloži organu, da ji povrne tam opredeljene stroške postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi. Tudi v primeru, če ni bilo pogojev za obvezno obrambo, se je obdolžencu, ki si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika, lahko na njegovo zahtevo postavil zagovornik po uradni dolžnosti, če je bilo to v interesu pravičnosti (sedaj razveljavljeni prvi odstavek 71. člena ZKP). Tako zahtevo pa je lahko obdolženec podal šele po vročitvi obtožnice. To je praksi tudi pomenilo, da se tako v primeru obvezne kot v primeru neobvezne obrambe praktično nikoli ni postavljalo odvetnika pred vročitvijo obtožnega akta, razen v primeru odrejenega pripora in siceršnje nesposobnosti obdolženega, da se brani sam. Tako je bila postavljena jasna in določna meja, kateri sta jasno začrtala z ZBPP razveljavljeni prvi in drugi odstavek 71. člena ZKP. To mejo je postavilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, I Ips 435/2007 z dne 21. 2. 2008. V nasprotnem primeru bi se dodeljevala BPP prosilcem pred vročitvijo obtožnega akta, kar bi bilo v nasprotju z večinsko prakso organov za BPP. Ker gre v obravnavanem primeru za primer, kjer bo tožnici zagotovljena obvezna obramba, tožnica ne bo v ničemer prikrajšana v svoji pravici do obrambe. Tudi postavitev dveh odvetnikov, enega po ZBPP samo do postavitve tistega po uradni dolžnosti, bi bila v povsem nasprotju z namenom obvezne obrambe in neupravičeno breme sredstev za BPP. Tudi obramba oseb, ki si glede na svoje gmotne razmere niso mogle plačati odvetnika, se je pred razveljavitvijo 71. člena ZKP zagotavljala v interesu pravičnosti, vendar šele ob vročitvi obtožnega akta. Če bi se dodeljevala BPP tudi pred vročitvijo obtožnega akta tako v primeru obvezne kot neobvezne obrambe (razen v primeru odrejenega pripora in siceršnje nesposobnosti obdolženega za obrambo) bi tako prišlo do širitve BPP na faze postopka v kazenskih zadevah, kjer se kazenski postopek sploh še ni začel. To bi pomenilo rušenje koncepta obvezne obrambe. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnica zaprosila za BPP v kazenski zadevi, ko je šele osumljena storitve kazenskega dejanja in se pri tem sklicuje na načelo enakopravnosti in namen BPP. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi zaprošene BPP iz razloga, ker je tožnica zaprosila za BPP v kazenskem postopku I Kpr 11937/2014, v katerem je osumljena storitve kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen osmih let zapora in za kar je v ZKP predpisana obvezna obramba, zaradi česar ji ni možno dodeliti BPP po tretjem odstavku 3. člena ZBPP.

6. Po tretjem odstavku 3. člena ZBPP upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu. Po 28. členu ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena, lahko pa se dodeli: v drugačnem obsegu posameznih oblik, - delno (glede na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi), - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja, ali se jo - omeji na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev (28. člen ZBPP). Po 70. členu ZKP pa mora imeti obdolženec zagovornika že pri prvem zaslišanju v primeru, če je gluh, nem ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani ali če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen tridesetih let zapora ali če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku (prvi odstavek), če je bil zoper obdolženca odrejen pripor in je ta realiziran (drugi odstavek) in ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen in v drugih primerih, določenih s tem zakonom (tretji odstavek).

7. Sodišče se z razlago organa za BPP glede na citirane materialnopravne določbe in obseg zaprošene pravne pomoči, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, ne strinja. Po presoji sodišča namreč ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 3. člena ZBPP in ki bi že iz tega razloga izključeval dodelitev BPP po ZBPP, saj je tožnica (kot bi se dalo sklepati glede na njen dopis po pozivu organa za dopolnitev vloge) zaprosila za dodelitev BPP za zaslišanje v fazi preiskave, torej v obsegu in za čas (28. člen ZBPP), za katerega po 70. členu (in drugih določbah) ZKP obvezna obramba ni zagotovljena. Zaradi česar pa tudi ni mogoče zaključiti, da gre za isto zadevo oziroma isto obliko brezplačne pravne pomoči v smislu tretjega odstavka 3. člena ZBPP in ob upoštevanju 28. člena ZBPP. Tožnica tako po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da bi organ za BPP moral njeno prošnjo obravnavati po določbah ZBPP in ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po ZBPP (tretji odstavek 11. člena oziroma 12. in 24. člen ZBPP), česar pa organ ni storil in je zato njegova odločitev nezakonita. S takim obravnavanjem pa tudi ne bi postopal v nasprotju z namenom ZBPP in kršil načela enakopravnosti, kot to navaja toženka v odgovoru na tožbo, saj sama vložitev prošnje za dodelitev BPP v kazenskem postopku (ne glede na to, ali gre za primer neobvezne obrambe) še ne pomeni njene ugoditve.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo, ker je bil v upravnem postopku narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in napačno uporabljeno materialno pravo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu -v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo organu za BPP v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča, po potrebi dopolni ugotovitveni postopek in o zadevi glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odloči. 9. Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki se odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena).