Jedro

Šestdesetdnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok, to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine), po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahtevke, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo (ta določba bi za denacionalizacijskega upravičenca lahko prišla v poštev za uveljavljanje odškodnine v zvezi z manjvrednostjo, kolikor zahtevka pred tem ni postavil), pa ima tudi naravo prekluzivnega roka, ki pa se je tudi že iztekel. Iz uveljavljene sodne prakse (tudi te, na katero se je skliceval tožnik v upravnem postopku sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 300/2013 z dne 23. 10. 2015) izhaja, da so zahtevki za odškodnino iz 24. in 26. člena ZDen-B v dispoziciji stranke, torej da jih je morala uveljavljati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Kranj št. 321-455/1992-330 z dne 11. 1. 2016 se v 1. točki izreka pri navedbi skupnega zneska 1.179.119,48 DEM ter pri točki 1 a) pri navedbi zneska 1.094.349,60 DEM ter v 7. alinei točke 1 a), ki se glasi: "manjvrednost" hiše ... (kasneje ...) na podržavljeni parceli št. 130/2 k.o. ... v višini 81.655,60 DEM, in 3. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-2/201612 z dne 1. 12. 2016, odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Zahteva stranke z interesom A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je izpodbijano 7. alineo točke 1 a) izreka določil odškodnino, ki pripada upravičenki A., v okviru manjvrednosti hiše ... (kasneje ...) na podržavljeni parceli št. 130/2 k.o. ... v višini 81.655,60 DEM. V obrazložitvi je v zvezi z navedeno odločitvijo navedel, da ne sledi ugovoru B., ki je odškodnino prerekal, ker iz zahteve za denacionalizacijo kot tudi v kasnejših vlog vlagatelja ni razvidno, da je konkretno za navedeni objekt kdaj podal zahtevek za odškodnino za manjvrednost, ker je za vsako nepremičnino potrebno ugotoviti vrednost ob podržavljenju v primerjavi z današnjo vrednostjo, kot izhaja iz 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V primeru 25. in 26. člena ZDen ni treba, da stranka postavi kakršenkoli posebni zahtevek. Nepremičnino se vrne v naravi, če za to obstojijo temeljni pogoji, in v primeru ugotovljene bistvene zmanjšane vrednosti še odškodnino do polne vrednosti. Takšno je tudi temeljno načelo ZDen, da se popravijo storjene krivice. Stališče B. je pravno povsem zmotno. Konkretna zadeva še ni pravnomočno zaključena, zato se tudi določilo 24. člena ZDen-B v tem primeru ne uporablja. Odškodnina je bila določena na podlagi cenitev A.A. in B.B. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper 1. točko izreka, a) razdelek, 7. alineo dopolnilne odločbe, ki vsebuje odločitev o odškodnini za "manjvrednost" hiše ... na podržavljeni parceli 130/2 k.o. ..., zavrnil (2. točka izreka) ter zneska, navedena v 3. vrstici 1. točke izreka in v 2. vrstici razdelka a) v 1. točki izreka dopolnilne odločbe ustrezno znižal in sicer znesek v 3. vrstici 1. točke izreka z 1.179.119,48 DEM na 1.119.997,56 DEM in v 2. vrstici razdelka a) v 1. točki izreka z 1.094.349,60 DEM na 1.035.227,68 DEM (3. točka izreka), ker je ugodil pritožbi B. (1. točka izreka) v zvezi z odškodnino določeno za hišo ... V obrazložitvi je soglašal z razlogi organa prve stopnje. Pri vračanju nepremičnine 130/2 k.o. ... z odločbo takratne Občine Kranj št. 362-25/93-04IRV z dne 15. 11. 1993, upravni organ pred vračilom v naravi vrednosti ni ugotavljal, niti je ni navedel v odločbi, pač pa je v obrazložitvi navedel, da bo o ostalih zahtevkih upravičenca odločeno z dopolnilno odločbo. Da je potrebno v postopku ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja, izhaja iz določb 44. člena ZDen. Pomen vrednosti premoženja določajo določbe Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Navodilo). Ugotoviti je, da Navodilo kot oblike vračanja premoženja ne predvideva odškodnin po 25. in 26. členu ZDen, ki se nanašajo na nepremičnine, in tudi ne po 36. členu ZDen, ki se nanaša na podjetja. Ni razumljivo posebno ponovno vlaganje zahteve za plačilo zneska do vrednosti nepremičnine, kot jo je imela nepremičnina ob podržavljenju. Ob temeljnih načelih denacionalizacije in namenu zakona ter spodbudah v določbah 29. in 39. člena Navodila, opisanih določbah ZDen ter izdani delni odločbi o vračilu upravičenec ni podajal posebne vloge za plačilo odškodnine zaradi bistvene manjvrednosti. Upravičenec kot vlagatelj je utemeljeno menil, da zahteva za denacionalizacijo zadostuje in da ni potrebno vlagati ponovno kakršnekoli zahteve, tudi ob dejstvu, da upravni organ prve stopnje vrednosti vrnjene parcele sploh še ni določil. 3. Tožnik v tožbi izpodbija 7. alineo 1. a) točke prvostopne odločbe. Navaja, da je bila parcela 130/2 k.o. ... zahtevana z zahtevo za denacionalizacijo z dne 4. 3. 1993, parcela je v tej vlogi omenjena na straneh 5, 14 in 22, nikjer pa ni navedenega kakršnegakoli zahtevka za odškodnino za manjvrednost objekta ali, da bi bil objekt v slabem stanju. Tudi v ostalih vlogah, ki jih je tožnik prejel, takšnega zahtevka ni bilo. Vsekakor pa takšen zahtevek ni bil podan v roku, ki ga predvideva ZDen-B. O vprašanju odškodnine za manjvrednost in rokov za vložitev tovrstnih zahtevkov po ZDen-B je že večkrat odločalo tudi Vrhovno sodišče RS npr. II Ips 300/2013 z dne 22. 10. 2015. O stališčih, ki jih je v svoji pritožbi navedel tožnik, se toženka ni opredelila. Sklicuje se le na določbe ZDen in Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Ugotavlja, da upravna enota pri izdaji delne odločbe z dne 15. 11. 1993, s katero je bilo med drugimi parcelami odločeno tudi o vračilu v naravi v last in posest parcele 258/2 k.o. ... (ob podržavljenju parcele 130/2) marsičesar ni upoštevala, tako pri pripravi izreka kot obrazložitvi. Izrek je sicer imel podatke o premoženju, ki se vrača, o upravičencu, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača in o roku za izpolnitev odločbe, kar ustreza določbam 66. člena ZDen, nikakor pa ne določbam Navodila. Tudi iz obrazložitve ni mogoče preveriti skoraj ničesar. O vrednosti nepremičnin ni niti v izreku niti v obrazložitvi niti besede. Da je bil predmet denacionalizacije tudi objekt, je razvidno le iz navedbe pri parceli 258/2 (hiša in dvorišče). Navedba na koncu obrazložitve odločbe, da bo o ostalih zahtevkih odločeno z dopolnilno odločbo, se zanesljivo ni nanašala na odškodninski zahtevek za manjvrednost, temveč na nadaljnjo obravnavo zahteve za denacionalizacijo. Tožnik na podlagi odločb, ki jih je prejel od Upravne enote Kranj, ugotavlja, da je bilo po delni odločbi z dne 15. 11. 1993 o obsežnem zahtevku izdano že več kot 10 delnih odločb, ki so odločale bodisi o vračilu v naravi, bodisi o odškodnini. Tudi sicer je bil tožnik šele leta 2001 vključen v postopek, cenitve pa so se izdelovale od 2009 oziroma 2013 dalje. Navedeno kaže, da je vrednost postala predmet ugotavljanja šele, ko je pri organu prišla na vrsto v obravnavo denacionalizacija večjega števila objektov, za katerega so obstajale ovire za vračilo v naravi. Vztraja, da zahtevek za odškodnino za manjvrednost ni bil pravočasno podan, zato odškodnine za manjvrednost ni mogoče priznati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. v odgovoru na tožbo soglaša z organom, da pri odločanju na podlagi 26. člena ZDen ni bilo potrebno postaviti dveh zahtevkov, torej temeljnega zahtevka za vračilo v last in posest ter posebnega zahtevka za določitev odškodnine zaradi manjvrednosti objekta. Če pa tožnik šteje, da je enoletni rok, določen v 25. členu ZDen-B, je ta določba povsem jasna, da to velja za vse pravnomočno končane postopke denacionalizacije ob uveljavitvi ZDen-B, torej leta 1998. Konkretno pa postopek denacionalizacije sploh še ni končan, niti ni bil morda končan leta 1998 glede stavbe ..., kasneje ..., stoječe na parceli 130/2 k.o. ..., saj je bilo leta 1993 odločeno zgolj o delu zahtevka, torej o vrnitvi v last in posest, ne pa o odškodnini zaradi manjvrednosti objekta danes. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je upravni organ odločil o manjvrednosti hiše ... (kasneje ...) na podržavljeni pare. št. 130/2 k.o. ... in določil odškodnino v višini 81.655,60 DEM. Sporno v zadevi je, ali je lahko odločil o manjvrednosti nepremičnine brez zahtevka.

8. Tožnik je v upravnem postopku, kot izhaja iz izpodbijane odločbe opozarjal, da iz prejete zahteve za denacionalizacijo in kasnejših vlog, zahtevek za manjvrednost objekta na parceli ni podan oziroma ga sam ni prejel, vsekakor pa tak zahtevek ni bil podan v roku, kot ga predvideva ZDen-B. Prvostopni organ se je postavil na stališče, drugostopni organ pa z njim soglaša, da je v primeru zmanjšanja vrednosti podržavljenega premoženja zakonska obveznost, da se upravičeni stranki poleg vračila v last in posest določi tudi odškodnina v višini manjvrednosti vrnjene nepremičnine v primerjavi s stanjem ob podržavljenju (26. člen ZDen) ter da za odločanje o odškodnini zaradi manjvrednosti le na podlagi posebnega zahtevka ni pravno utemeljenega razloga.

9. Ni sporno med strankami, da je nepremičnina vrnjena v naravi (v last in posest) z delno odločbo z dne 15. 11. 1993 ter da z navedeno odločbo in v postopku ni bila ugotovljena vrednost vrnjene nepremičnine ob podržavljenju in vračanju. Organ se pri svojem stališču, da za določitev odškodnine v višini manjvrednosti nepremičnine zahtevka ni potrebno postaviti, sklicuje na 26. člen ZDen. Člen 26 ZDen (pred novelo ZDen-B) se je glasil, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (prvi odstavek) ter da upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino (drugi odstavek). Po sodni praksi takrat Vrhovnega sodišča (glej sodbi Vrhovnega sodišča U 158/94 z dne 24. 4. 1996 in U 235/94 z dne 19. 9. 1996) je bila odločba, s katero se je vračalo nepremičnino v naravi, pa ni bil spoštovan 26. člen ZDen in ugotovljena vrednost nepremičnine in s tem v zvezi, ali gre za njeno bistveno zmanjšanje po podržavljenju, nezakonita, ker je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo in kršena pravila postopka.

10. V obravnavani zadevi denacionalizacijski upravičenec kršitev zoper odločbo iz leta 1993 ni uveljavljal, odločitev je pravnomočna, ne da bi bile vrednosti v časovnih točkah iz 44. člena ZDen ugotovljene. Neodločeno ni ostalo tudi o zahtevku za bistveno zmanjšano vrednost nepremičnine. Tudi iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča izhaja, da je šlo pri uveljavljanju odškodnine do polne vrednosti (ob pogoju bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine, ob vračanju glede na podržavljenje) za predlagaIni postopek (zahteva je bila v dispoziciji stranke, ki je lahko zahtevala vrnitev nepremičnine v naravi in odškodnino ali le odškodnino). Torej je tudi na podlagi prvotnega besedila določbe 26. člena ZDen moral denacionalizacijski upravičenec uveljavljati z zahtevo obliko denacionalizacije odškodnino v višini do polne vrednosti. Zato se organ ne more opreti na določbo 26. člena ZDen (po besedilu pred novelo ZDen-B) kot podlago, da je naknadno brez postavljenega zahtevka pooblaščen ugotavljati vrednost premoženja, ker to iz te določbe ne izhaja. V obravnavani zadevi organ nepravilnosti v postopku denacionalizacije in delne odločbe z dne 15. 11. 1993, ko ni ugotavljal vrednosti nepremičnine in s tem omogočil denacionalizacijskemu upravičencu, da postavi zahtevek do polne vrednosti oziroma uresniči svojo izbirno pravico in se odloči za odškodnino, ne more sanirati, kot je z odločitvijo z izpodbijano odločbo, ker je odločal brez zahtevka stranke, to pa mu citirana določba 26. člena ZDen ne omogoča. 11. Uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi manjvrednosti, ki je nastala po podržavljenju, je razširil ZDen-B s tretjim in četrtim odstavkom 26. člena ZDen, s tem, da je opredelil tudi prvotno neopredeljen pravni pojem "bistveno zmanjšanje vrednosti" .

12. V 26. členu Zden-B, uveljavljenem 7. 11. 1998, pa je določeno, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemodajalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Rok se je iztekel 5. 1. 1999. Šestdesetdnevni rok iz navedene določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok, to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine), po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahtevke, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo (ta določba bi za denacionalizacijskega upravičenca lahko prišla v poštev za uveljavljanje odškodnine v zvezi z manjvrednostjo, kolikor zahtevka pred tem ni postavil), pa ima tudi naravo prekluzivnega roka, ki pa se je tudi že iztekel. Iz uveljavljene sodne prakse (tudi te, na katero se je skliceval tožnik v upravnem postopku sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 300/2013 z dne 23. 10. 2015) izhaja, da so zahtevki za odškodnino iz 24. in 26. člena ZDen-B v dispoziciji stranke, torej da jih je morala uveljavljati. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ navedeno upoštevati.

13. Ker je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

14. Zahtevo za povrnitev stroškov stranke z interesom v tem postopku, denacionalizacijske upravičenke A., je sodišče zavrnilo, ker za obravnavani upravni spor navedbe iz odgovora na tožbo, za katerega zahteva pravdne stroške, niso bile potrebne, v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku, saj sodišče navedenim razlogom ni sledilo.