Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravdna stranka, ki zanjo neugodne sodbe prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo, nima revizije zoper pravnomočno sodbo druge stopnje, s katero je bilo odločeno o pritožbi nasprotne pravdne stranke.
Revizija se zavrže.
Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo ugotovilo, da so toženci storili dejanje nelojalne konkurence po 4., 7. in 14. alinei 3. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS št. 18/93) z dejanjem, ki je nato v prvi točki izreka te sodbe opisano. Hkrati je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje konkurenca na področju kratkoročnih tolarskih plasmajev ter plačilnega prometa z Republiko Hrvaško. Obenem je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper četrtega toženca za plačilo 72.802,90 sit z zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o pritožbi tožeče stranke zoper navedeno sodbo prve stopnje ter tej pritožbi delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o zahtevku zoper četrtega toženca (za plačilo 72.802,90 SIT), medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ko neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo prve stopnje.
Tožena stranka je vložila revizijo, ki jo je opredelila kot revizijo zoper uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje. Tema sodbama očita zmotno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je z revizijo ravnalo, kakor je sicer predpisano za postopek z dovoljeno revizijo po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija ni dovoljena.
Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP). Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, lahko pravdna stranka vloži pritožbo (1. odstavek 348. člena ZPP), ki ovira (če je seveda pravočasna), da bi sodba postala pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija (2. odstavek 348. člena ZPP). V tistem delu, v katerem sodba prve stopnje ni (pravočasno) izpodbijana s pritožbo, postane pravnomočna, ko izteče pritožbeni rok (1. odstavek 333. člena ZPP).
Tožena stranka se zoper sodbo prve stopnje ni pritožila. Tožeča stranka te sodbe seveda s pritožbo ni izpodbijala v tistem delu, v katerem je bilo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. V tem delu torej sodba prve stopnje ni postala pravnomočna s sodbo druge stopnje. Le zoper ta del pravnomočne odločitve, ki jo vsebujeta sodbi prve in druge stopnje, pa tožena stranka vlaga revizijo. S tem pa se izkaže, da z revizijo v resnici izpodbija le sodbo prve stopnje (v tistem delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno), navedba o izpodbijanju sodbe druge stopnje pa je netočna (saj sodba druge stopnje v nobenem delu ni pomenila za toženo stranko neugodne pravnomočne odločitve o katerem izmed tožbenih zahtevkov). Tega pa ne more. Ali z drugimi besedami: pravdna stranka, ki zanjo neugodne sodbe prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo, nima revizije zoper pravnomočno sodbo druge stopnje, s katero je bilo odločeno o pritožbi nasprotne pravdne stranke.
Vse povedano je po določbi 392. člena ZPP narekovalo zavrženje nedovoljene revizije tožene stranke.