Jedro

Pravna oseba kot stranka v postopku se ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami. Stranka mora delo organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in izpodbijana sklepa potrdita.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 30. 09. 2011:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita. 116. člen ZPP ne določa taksativno, kateri so upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Upravičeni razlog je torej pravni standard, ki ga sodišče oblikuje glede na okoliščine posamičnega primera. Enako velja glede pravnega standarda očitno neupravičen razlog iz drugega odstavka 120. člena ZPP. Razlika med navedenima primeroma je v tem, da je pojem neupravičen razlog bistveno ožji in se nanaša le na primere, ki so že na prvi pogled neutemeljeni. Dolžnikove navedbe se nanašajo na zamudo in gre torej za navedbe, ki imajo zvezo s primerom, zato je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so le te očitno neutemeljene. Sodišče je tako napačno uporabilo 120. člen ZPP in neutemeljeno ni izvedlo glavne obravnave. S tem je bila kršena ustavna pravico do obravnavanja pred sodiščem. Le J. K. bi lahko orisal svoje psihično stanje. Dolžniku torej ni bila omogočena izvedba dokazov v njegovo korist. Navaja, da do zamude ni prišlo zaradi napačne organizacije dela, opustitve nadzora ali drugih dejanj dolžnika. Dolžnik ni mogel predvideti psihičnega stanja svojega zaposlenega. Osebne okoliščine na strani J. K. predstavljajo utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Življenjsko je namreč, da lahko človek v takšnem stanju zagreši tudi kakšno napako, ki ni posledica malomarnosti, temveč osebne prizadetosti in žalosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. ZIZ v 36. členu določa, da je v izvršilnem postopku vrnitev v prejšnje stanje dovoljena samo v primerih, ko je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Pri vrnitvi v prejšnje stanje gre za procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek vrne v stanje pred zamudo. Sodišče na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (glej 116. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsebino „upravičenega vzroka“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. V sodni praksi se je pri tem izoblikovalo merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se ga lahko predpiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (gre torej za nekrivdo) ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Opravičenost se presoja po subjektivnih kriterijih, torej se upošteva tudi osebne lastnosti stranke (npr. pri pravnih osebah je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah, ki brez pravne izobrazbe in izkušenj nastopajo na sodišču). Nezakrivljenost se presoja tudi v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka lahko zamudo odvrnila (npr. podala predlog za podaljšanje roka, predlog za preložitev naroka, postavila substituta,..; tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 184/98 z dne 02. 02. 1999).

6. Pravna oseba kot stranka v postopku se ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami. Stranka mora delo organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo. V konkretnem primeru bi torej moral dolžnik kot skrbna stranka poskrbeti za to, da bi ugovor vložil nekdo drug kot zaposleni delavec J. K., za katerega sam trdi, da je bil sprva zaradi bolezni, ki se je končala s smrtjo njegove tašče nekaj časa odsoten, po vrnitvi na delo pa tako prizadet, da je pomešal roke. Stranka je tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da zaradi nepredvidljivega vzroka procesnega dejanja ni mogla opraviti pravočasno. Iz dolžnikovih trditev v predlogu pa ni mogoče zaključiti, da je ravnal dovolj skrbno in da zamude v nobenem primeru ni mogel preprečiti (da ni mogel najti drugega delavca za vložitev ugovora).

7. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo izvedbo naroka. Po določbi 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišču ni treba razpisati naroka, če se vrnitev predlaga iz očitno neopravičenega razloga. Ta okoliščina prav gotovo pokriva predloge, ki so nesklepčni, in sicer zato, ker že iz samih navedb predlagatelja izhaja, da dejstva, zaradi katerih je nastala zamuda, ne morejo predstavljati upravičenega vzroka. V takšnem primeru je očitno, da bi moralo sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti tudi, če bi ugotovilo, da so vsa dejstva, ki jih zatrjuje vlagatelj, resnična. Z dokazi se namreč le dokazujejo že podane trditve strank, z njimi se trditev ne sme širiti. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju pa je nato obravnavalo tudi dolžnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora kot prepoznega.

O pritožbi zoper sklep z dne 23. 03. 2011:

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnika kot prepoznega.

9. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik. Navaja, da iz objektivnih razlogov ni mogel pravočasno vložiti ugovora. Delavec J. K., ki je bil zadolžen za pripravo ugovora, je bil zaradi bolezni in smrti tašče dalj časa odsoten, nato pa tako močno prizadet, da je pomešal roke. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

10. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da vzrok za zamudo roka ne more biti pritožbeni razlog. Notranja organizacija poslovanja, delitev dela ter s tem povezane napake so stvar notranjega razmerja med dolžnikom in njegovimi zaposlenimi.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Po določbi tretjega odstavka 9. člena ZIZ je treba ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Iz vročilnice sklepa o izvršbi izhaja, da je bil sklep dolžniku vročen osebno na naslovu sedeža (133. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) dne 05. 01. 2011. Osem dnevni ugovorni rok se je tako iztekel v četrtek 13. 01. 2011. Ugovor, poslan priporočeno po pošti dne 18. 01. 2011, je zato prepozen. Da je bil ugovor poslan po preteku roka dolžnik niti ne izpodbija, razlogi za zamudo, kot že obrazloženo zgoraj, pa ne morejo predstavljati utemeljenega razloga, ki bi vplival na pravilnost sprejete odločitve. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških:

14. Dolžnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so nepotrebni. V odgovoru namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).