Jedro

Organ za BPP je, ne glede na nesporno prejemanje denarne socialne pomoči tožnika, smel preverjati tožnikovo premoženjsko stanje. Določba drugega odstavka 12. člena ZBPP ne more imeti takšnega absolutnega učinka, da se v primerih, ko že iz same vloge prosilca za brezplačno pravno pomoč izhaja, da ima določeno premoženje, ne bi preverjalo njegovo premoženjsko stanje. Organ za BPP je zato smel ugotavljati tudi tožnikovo premoženjsko stanje in posledično tudi upoštevati ugotovitve o premoženju tožnika, ki jih je pridobil iz uradnih evidenc, tj. GURS in Zemljiške knjige.

Po oceni sodišča tožnik v tožbi podaja negativne vrednostne ocene dela sodnice, ki je kot organ za BPP odločala o njegovi prošnji. Takšne trditve so žaljive in skušajo jemati ugled sodstvu in naslovnemu sodišču (ter tudi državi). Prav varstvu zaupanja v sodstvo ter ugleda in avtoritete sodišča ter sodne veje oblasti pa je namenjeno varstvo po prvem odstavku 109. člena ZPP, zaradi česar je sodišče izreklo tožniku denarno kazen na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka C. se za žalitev sodišča v tožbi z dne 10. 1. 2014, vloženi 13. 1. 2014, vpisani pod I U 90/2014, kaznuje z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR.

Izrečeno denarno kazen mora tožeča stranka plačati na račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. 0110 0637 0461 162, namen plačila „denarna kazen po 109. členu ZPP“, v roku 30 dni po vročitvi pisnega odpravka tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. In II. stopnje (ter v postopku revizije) v pravdnem postopku in v postopku mediacije, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, I P 516/2012, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen plačila sodnih taks. Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati finančni in vsebinski pogoj po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih nato povzame. Organ je ugotovil, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči pri CSD A. Kljub temu sme organ ugotavljati socialni položaj prosilca glede upravičenja do brezplačne pravne pomoči, saj drugi odstavek 12. člena ZBPP nima absolutnega učinka. Dolžnost preverjanja izhaja tudi iz 20. člena ZBPP. Iz vpogleda v GURS in Zemljiško knjigo izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnine s parc. št. 363/3 do 1/3, ki v naravi predstavlja nestanovanjsko stavbo na naslovu ... in ..., s skupno neto tlorisno površino 488,70 m2, ki jo sestavlja 5 delov, ki jih organ nato podrobno opiše in povzame ocenjene vrednosti po GURS ter zaključi, da znaša tožnikov delež 228.555,35 EUR. To stavbo je organ upošteval kot premoženje, ker gre za stavbo, v kateri tožnik ne živi. Na tej nepremičnini so vknjižene hipoteke, vendar pa to dejstvo ne vpliva na odločitev, ker tožnik lahko še vedno z njo v pravnem prometu razpolaga. To premoženje po petem odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v zvezi s 14. členom ZBPP izključuje pravico tožnika do BPP, ker presega znesek 13.780,00 EUR. Organ je zato prošnjo tožnika zavrnil. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo razveljavi ali odpravi ali odloči, da je akt nezakonit in postopek ustavi ali vrne nazaj v novi postopek. Toženki naj naloži, da vlogi ugodi, da plača stroške postopka tožniku ter odškodnino v višini 5.000,00 EUR zaradi kršenja ustavnih pravic. Zahteval je, da se izvedejo vsi dokazi in se razpiše glavna obravnava, upoštevajoč 6. člen Konvencije o človekovih pravicah, oprostitev plačila sodne takse in oprostitev plačila vseh stroškov postopka, postavitev sodnega tolmača za nemščino in (zlasti za vložitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti) postavitev odvetnika. V tožbi je uvodoma navedel, da je odločbo izdala sodnica - morebiten komunist, ki so jo postavili komunisti za sodnika sodišča države, ki je v Evropi na prvem mestu glede korupcije, v kateri naj bi v ozadju vladala obsojena ali obtožena brata v korupciji, ipd., za kar prilaga članke. Zoper sodnico B. je že drugič vložil kazensko ovadbo. Iz odločbe izhaja, da je sodnica pri izdaji odločbe zavestno kršila zakon in izkrivljala pravo, z namenom, da tožniku škoduje, zaradi česar naj se sodnica kaznuje. Obstaja tudi utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje po 288. členu KZ, ko je žalila v odločbi zapriseženo uradno osebo sodne veje oblasti Višjega sodišča v ... V nadaljevanju je navedel, da ni čudno, ''da Slovenija, ta drek propada, majku vam cigansko jebem, ni čudo, kako se obnašate, jebem vam tista govna, ki vam pišejo te zakone ter govna, ki jih izvajajo, ipd''. Okrožno sodišče (ki je po tožnikovih navedbah ''govno Evropske unije, ustavni temelj mu jebem, mater vam jebem in kri zastrupljeno'') protipravno ugotavljalo njegovo premoženjsko stanje, kljub temu, da prejema denarno socialno pomoč. Sprašuje se, '' kdo ima pravo, nacijo vam jebem, drek balkanski ciganski, te določbe metati stran? Jebem vam parlament, državo,.. jebem vam obsojenega premiera, ki je te zakone pisal, majko Vam jebem, ... vas treba podreti'' ipd. V zvezi z odločitvijo organa za BPP je še (poleg nadaljevanja teksta v tožbi s podobnimi žaljivimi in prostaškimi izrazi) dodal, da ni jasno, kako je organ ugotovil, da ne živi na ..., čeprav je iz zemljiške knjige razvidno, da je bila nepremičnina že prodana, vendar še ne izkazuje tega stanja, ker so vpisane predhodne plombe. GURS je že vnesel spremembo lastnika, saj je tožnik nepremičnino prodal že leta 2010 za ceno 37.000,00 EUR. Predpisa sta protislovna, ker na eni strani dobiš denarno socialno pomoč, če si lačen, v ZBPP pa se brezplačna denarna pomoč ne daje osebi, ki ima premoženje. Organ po njegovem mnenju ni imel podlage, da ugotavlja njegovo premoženjsko stanje. Zakonske določbe so nejasne. Za stanovanje na ... pa ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa je ne more realizirati, ker je zarubljeno, zasega ga ''slovensko govno'', ki ga toži na sodišču že od leta 2008, kar pomeni, da tožnik v stanovanju ne more stanovati. Zaključil je s kletvicami in željo po dobrem delu.

Naknadno je vložil še popravek tožbe, ker je bila, kot je tožnik navedel, prva verzija tožbe napačna (nepopravljena oziroma nelektorirana), za kar se opravičuje, sodišče pa ugotavlja, da gre za vsebinsko isto verzijo tožbe z bolj podrobnimi podatki glede prenosa premoženja na ... (prodaja v letu 2010 za 37.000,00 EUR družbi C. k.d., iz katere je tožnik izstopil leta 2009, ki še ni realizirana zaradi prepovedi razpolaganja, je pa ustanovljena služnost v korist tretjega, lastniško stanje pa še ni ažurirano). Navedel je še, da se po socialni zakonodaji stanovanje kot premoženje ne upošteva, če tožnik nima vpliva na to, da v stanovanju ne more stanovati. Ker s tem premoženjem ne more razpolagati, je odločitev napačna. Predlagal je ugoditev tožbi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi po presoji sodišča je organ, ne glede na nesporno prejemanje denarne socialne pomoči tožnika, smel preverjati tožnikovo premoženjsko stanje. Tako stališče je namreč zavzela že ustaljena sodna praksa. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 607/2006 z dne 11. 5. 2006, tako izhaja, da določba drugega odstavka 12. člena ZBPP ne more imeti takšnega absolutnega učinka, da se v primerih, ko že iz same vloge prosilca za brezplačno pravno pomoč izhaja, da ima določeno premoženje, ne bi preverjalo njegovo premoženjsko stanje, iz sklepa istega sodišča, I Up 465/2006 z dne 4. 4. 2006, pa, da tudi ko je prosilec za brezplačno pravno pomoč prejemal denarno socialno pomoč, se ugotavlja njegovo premoženjsko stanje. Glede na povedano je organ zato smel ugotavljati tudi tožnikovo premoženjsko stanje in posledično tudi upoštevati ugotovitve o premoženju tožnika, ki jih je pridobil iz uradnih evidenc, tj. GURS in Zemljiške knjige. Tožnik sicer ugovarja, da stanje teh evidenc zaradi predhodno vpisanih plomb ni ažurirano, saj je del nepremičnine že prodal za 37.000,00 EUR, kar pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Tožnik namreč v postopku pred organom za BPP tega niti ni navajal (kljub pozivu organa, da opredeli, s katerimi deli te nepremičnine razpolaga in na kakšen način), predložil je sicer kupoprodajno pogodbo, vendar le njeno prvo stran, na kateri sta navedena tožnik kot prodajalec in kupec C. k.d., nadalje, da je prodajalec dejanski in zemljiškoknjižni lastnik 1/3 nepremičnine parc. št. 363/3, k.o. ... (s podrobnejšimi podatki opisa dela stavbe), in da v prvem nadstropju nezakonito biva podnajemnik, zoper katerega potekata sodna postopka in, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko. Iz predložene prve strani pa ni razvidno, kakšen delež te nepremičnine je bil prodan in za kolikšen znesek, zaradi česar sodišče te navedbe (ki so še vedno ostale neizkazane) sedaj šteje kot tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 in jih ne bo upoštevalo. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj ni v postopku pred izdajo akta mogel navesti tega dejstva in zanj predložiti oziroma predlagati ustrezne dokaze. Pri tem pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da obremenitev solastniškega deleža tožnika s hipotekami na nepremičnini s parc. št. 363/3, k.o. ... (stavba na naslovu ... in ...) ne pomeni nemožnosti razpolaganja z nepremičnino (to dejansko potrjuje tudi tožnik sam s svojim zatrjevanjem, da je del nepremičnine prodal), zaradi česar se tudi na tak način obremenjena nepremičnina šteje v premoženje, s katerim lahko prosilec razpolaga, za navedbe o zasedenosti stanovanja na tem naslovu, zaradi česar tožnik v njem ne more prebivati in se ga zato ne more šteti v njegovo premoženje, pa – kot je sodišče že navedlo – tožnik že v postopku pred organom in tudi sedaj v upravnem sporu ni ponudil nobenih dokazov.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po 10. členu ZST-1 v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona, drugih stroškov postopka pa ni bilo.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v postopku upravnega spora primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v tem zakonu, v prvem odstavku 109. člena določa, da sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP (z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, razveljavljeni peti, šesti in sedmi odstavek citiranega člena ZPP) tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku .

Tožnik v predmetni tožbi med drugim za sodnico, ki je odločala o njegovi prošnji za BPP, navaja, da je ''zavestno kršila in izkrivljala pravo, z namenom oškodovanja tožnika, da je sodila protizakonito, pristransko in krivično'', Okrožno sodišče v ... imenuje za ''govno Evropske unije, protipravno, mater vam jebem in kri zastrupljeno'', državo pa za ''prvo skorumpirano državo v EU''. Navaja, še ''kdo ima pravo, nacijo vam jebem, drek balkanski ciganski, jebem vam parlament, državo, vse bagra ciganska, jebem vam obsojenega premiera, ki je te zakone pisal, majko vam jebem, Alkaida vas treba podreti, jebem vam sodniške toge, če dovolite, da posamezni sodnik tako dela, majko vam jebem in vaši sodni veji oblasti, dreki ciganski, ...ne boste dolgo samostojna država, če tako delate, cigani govnarski, gnide balkanske''. Sodnike tudi med drugim imenuje ''izmečke Evropske unije'', pri čemer v nadaljevanju še nadaljuje s takšnimi in podobnimi oziroma še hujšimi izrazi. Na koncu tožbe je sicer tožnik navedel ''neprebrano podpisano'', kasneje pa vložil t.i. popravek tožbe, v katerem je navedel, da se opravičuje za neprebrano oziroma nelektorirano predhodno verzijo, popravek tožbe pa sicer res v večini (pa vendarle ne popolnoma) ne vsebuje več žaljivih in prostaških izrazov, vendar se s tem tožnik ne more razbremeniti odgovornosti za zapisano v tožbi z dne 10. 1. 2014, saj je tožbo napisal, podpisal in poslal s tako vsebino.

Razžalitev je napad na čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene. Po oceni sodišča tožnik v tožbi podaja negativne vrednostne ocene dela sodnice, ki je kot organ za BPP odločala o njegovi prošnji, ko ji očita nesposobnost, nepoštenost, koruptivnost, nadalje o delu vseh sodnikov, ki jim tudi očita (najmanj) nesposobnost, kakor tudi o delovanju države Republike Slovenije, ki ji očita koruptivnost, nesposobnost, ipd. Takšne trditve so žaljive in skušajo jemati ugled sodstvu in naslovnemu sodišču (ter tudi državi). Prav varstvu zaupanja v sodstvo ter ugleda in avtoritete sodišča ter sodne veje oblasti pa je namenjeno varstvo po prvem odstavku 109. člena ZPP, zaradi česar je sodišče izreklo tožniku denarno kazen na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP, po katerem se izreče denarna kazen do 1.300 EUR. Glede na težo žaljivih navedb ter njihovo kvantiteto v tožbi ter upoštevaje socialni položaj tožnika (prosi sicer za brezplačno pravno pomoč, iz podatkov spisa sicer izhaja, da prejema denarno socialno pomoč, hkrati pa ima premoženje, ki presega cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči, v tožbi se predstavlja kot zapriseženi sodni tolmač in prevajalec EU v ... za nemški, angleški, italijanski in srbohrvaški jezik) je sodišče kot primerno izreklo kazen v znesku 500,00 EUR. Pri tem je tudi upoštevalo, da je tožniku že bila izrečena denarna kazen za razžalitev naslovnega sodišča, s sodbo in sklepom, I U 688/2011 z dne 26. 4. 2011, ki očitno ni imela zadostnega učinka, saj s takim ravnanjem tožnik ni prenehal. Rok za plačilo kazni je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa, da ta ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.