Jedro

Roka za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, ni mogoče podaljšati s sklepom sodišča. Sodišče bi lahko njegov predlog za podaljšanje roka za pritožbo smiselno štelo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pa je tožnik predlog za podaljšanje roka za pritožbo vložil 27. 1. 2017, hospitaliziran pa je bil do 31. 12. 2016, bi bil tudi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje neuspešen, saj bi ga sodišče kot prepoznega zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo pritožbo, ki jo je tožnik 19. 1. 2017 vložil zoper sodbo, izdano v tej zadevi 17. 11. 2016 (točka I izreka) ter zavrnilo tožnikov predlog z dne 27. 1. 2017 za podaljšanje roka za pritožbo.

2. Tožnik je vložil laično pritožbo, v kateri pojasnjuje, da je moral po prejemu sodbe nujno v bolnišnico in ni vedel, koliko časa bo ostal v bolnišnici. Po odpustu pa je sledilo vsakodnevno previjanje ter skrb za celjenje rane. Ko pa je sodbo preučil, je ugotovil, da je protislovna, zavajajoča in protiustavna. Višje sodišče zato prosi, da podaljša rok za pritožbo, ali pa, da odloča sodišče v drugem kraju, ne v Ljubljani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki predstavlja materialnopravno podlago za odločitev o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za pritožbo zoper sodbo. Skladno z navedenim določilom lahko sodišče na predlog prizadete stranke podaljša rok, ki ga je določilo, če so za to opravičeni razlogi. Iz dikcije jasno izhaja, da se lahko podaljša le rok, ki ga je določilo sodišče. V zakonu določenih rokov sodišče ne more podaljšati. Rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, je določen v prvem odstavku 333. člena ZPP in ga torej ni mogoče podaljšati s sklepom sodišča. Odločitev prvostopenjskega sodišča, vsebovana v točki II izreka izpodbijanega sklepa, je pravilna.

5. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pravno sredstvo, ki ga ima na voljo stranka, če iz upravičenega vzroka zamudi rok za kakšno pravno dejanje (vložitev pritožbe), vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP). Vrnitev v prejšnje stanje se lahko dovoli le na predlog stranke. Glede na to, da tožnik navaja, da je rok za pritožbo zamudil zaradi hospitalizacije, bi sodišče lahko njegov predlog smiselno štelo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pa je tožnik predlog za podaljšanje roka za pritožbo vložil 27. 1. 2017, hospitaliziran pa je bil do 31. 12. 2016, bi bil tudi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje neuspešen, saj bi ga sodišče kot prepoznega zavrglo (prvi odstavek 120. člena ZPP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje mora biti namreč vložen v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok (drugi odstavek 117. člena ZPP).

6. Iz podatkov spisa izhaja, da se je rok za pritožbo zoper sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje v tej zadevi izdalo 17. 11. 2016, iztekel 5. 1. 2017. Tožnik pa je pritožbo vložil šele 19. 1. 2017, zato jo je sodišče pravilno kot prepozno skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

7. Pritožbeni predlog, naj višje sodišče odloči, da bo odločalo sodišče izven Ljubljane, je pavšalen. Na neobrazložen predlog višje sodišče ne more odgovoriti.

8. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).