Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi neupravičenega zapora.

Kriterij "navajenosti" na zaporniško okolje je sporen in bi njegova uporaba terjala širšo interpretacijo - tudi z upoštevanjem nasprotnega stališča, po katerem bi lahko povzročila ponovna vrnitev v zapor ob določeni osebnostni strukturiranosti celo večji stres.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da je ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke ta dolžna tožniku namesto zneska 8.000.000 SIT plačati odškodnino v znesku 3.000.000 SIT z zavrnitvijo nadaljnjih vtoževanih 5.000.000 SIT, v odločbi o pravdnih stroških, nastalih pri sodiščih prve in druge stopnje pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 99.723 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.223 SIT od 1.6.2001 dalje, od zneska 67.500 SIT pa od 1.10.2002 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 39.270 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode znesek 8.000.000 SIT ter pravdne stroške v znesku 1.206.288 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2001 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku namesto zneska 8.000.000 SIT plačati odškodnino v znesku 2.000.000 SIT, zaradi česar je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 161.740 SIT pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo zavrnilo, istočasno pa tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 74.925 SIT.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Razlogom izpodbijane sodbe očita, da morda nehoteno in nezavestno ironizirajo ter podcenjujejo tožnikovo osebnost. Skrajno krivično in nerazumljivo je navajanja podlage za znižanje odškodnine s sklicevanjem na prej prestano kazen zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo v bistvu storjeno v skrajni stiski. V obravnavanem primeru pa mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost za deset mesecev, zaradi česar ga je zapustila žena z otrokom. Med prestajanjem pripora se je zdravil zaradi malignega obolenja in je bil operiran. Tožnikove duševne stiske so bile torej velike.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Tožnikovo revizijsko zavzemanje za odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je dosodilo vso zahtevano odškodnino v pretežnem delu nima utemeljitve. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje v bistvenem delu ne odstopajo od ugotovitve pravnorelevantnih dejstev v izpodbijani sodbi; le ocena tako ugotovljenih dejstev in njihov vpliv na višino odškodnine se v sodbi sodišča druge stopnje razlikujeta od ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V izpodbijani sodbi so na njeni tretji in četrti strani omenjena dejstva pregledno navedena, njihov zapis pa temelji na tem, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožniku je bila deset mesecev neutemeljeno odvzeta prostost. Kratek čas pred odreditvijo pripora je prestal daljšo zaporno kazen. Že tedaj se mu je pojavilo maligno obolenje, katerega zdravljenje je seglo tudi v obdobje neupravičenega odvzema prostosti. V času prestajanja pripora - v juniju 1992 - je tožnikova žena sprožila postopek za razvezo zakonske zveze z ugotovljeno vzročnostjo v dejstvu pripora. Navedenim dejstvom je sodišče prve stopnje dalo tolikšno težo, da je z uporabo določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisodilo vso zahtevano odškodnino v znesku 8.000.000 SIT. Zapisalo je, da je "neupravičeni odvzem prostosti imel globoke posledice na tožnikovo nadaljnje osebno življenje zaradi hudega posega v osebnostne pravice". Sodišče druge stopnje je načelno sprejelo navedeno izhodišče, vendar pa je njegovo težo zmanjšalo z zapisom, da "tožniku zaporniško okolje zaradi predhodnega prestajanja kazni ni bilo tuje in ni predstavljalo posebno resne situacije in stigme v javnem okolju". Poleg tega se je pri znižanju odškodnine na 2.000.000 SIT sklicevalo tudi na sodno prakso.

Revizijsko sodišče se sicer strinja z relativizacijo obsega kršitve tožnikovih osebnostnih pravic, vendar predvsem iz razlogov primerljivosti s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje - vendar ob individualizaciji obravnavanega primera. Kriterij "navajenosti" na zaporniško okolje pa je sporen in bi njegova uporaba terjala širšo interpretacijo - tudi z upoštevanjem nasprotnega stališča, po katerem bi lahko povzročila ponovna vrnitev v zapor ob določeni osebnostni strukturiranosti celo večji stres. Ker o navedenih okoliščinah v dosedanjem postopku ni na razpolago ustreznih dejanskih ugotovitev, je mogoče odločiti o obsegu kršitve tožnikovih osebnostnih pravic zaradi okrnitve svobode (200. člen ZOR) v okviru dejstev, ki so vzročno povezana z odvzemom prostosti: desetmesečni neupravičeni pripor sam po sebi, dodatno psihično trpljenje zaradi spremljajoče hude bolezni in razveza zakonske zveze. Navedene dodatne okoliščine obravnavani primer delno odmikajo od običajno primerljivih situacij v sodni praksi in pogojujejo zvišanje pri sodišču druge stopnje dosojene odškodnine na 3.000.000 SIT. Višja odškodnina pa bi bila v nasprotju s kriteriji, izraženimi v določbi 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je po povedanem reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje z zvišanjem odškodnine za 1.000.000 SIT spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe pa je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih pri sodišču prve stopnje in v pritožbenem postopku. Tožnikov uspeh v pravdi je zaradi spremembe na revizijski stopnji 34 odstoten, kar pomeni, da je od priznanih stroškov v višini 717.608 SIT upravičen do povrnitve v znesku 243.987 SIT. Uspeh tožene stranke pa je 66 odstoten, kar ob njenih stroških v znesku 418.500 SIT predstavlja obveznost tožeče stranke do povrnitve stroškov v znesku 276.210 SIT. Tako je tožeča stranka zaradi pobotanja dolžna povrniti toženi stranki 32.223 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeni stroški so bili odmerjeni v znesku 112.500 SIT. Zaradi spremenjene odločitve na revizijski stopnji je pritožbeni uspeh tožene stranke le 60 odstoten, kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti del stroškov na pritožbeni stopnji v znesku 67.500 SIT. Skupna stroškovna obveznost tožeče stranke proti toženi stranki, ki se nanaša na postopek pred sodiščem prve in druge stopnje, znaša torej 99.723 SIT. Ob tem je tožeča stranka prej omenjena stroškovna zneska v citiranem seštevku dolžna plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega od njiju.

Revizijsko sodišče šteje, da je tožeča stranka s svojo revizijo uspela do ene tretjine, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti tretjino odmerjenega zneska v višini 117.810 SIT, torej 39.270 SIT.