Jedro

Zmotno je mnenje pritožbe, da tožeča stranka ne more vložiti tožbe z obogatitvenim zahtevkom, če ni pred tem vložila predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik svoje terjatve ne more uveljavljati v pravdnem postopku le, dokler bi jo lahko uveljavljal v izvršilnem postopku.

Iz doslej razloženega sledi tudi, da je odpadla podlaga za prisilno izterjani (in vtoževani) znesek. To pomeni, da je obogatitveni tožbeni zahtevek utemeljen (3. odst. 190. člena OZ). Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da se v okviru obravnavanega tožbenega zahtevka ne more ukvarjati z vprašanjem obstoja terjatve, ki je bila predmet sporne izterjave.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe v 2. točki spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki znesek 330.942,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2004 do plačila.

Tožbeni zahtevek za povrnitev zamudnih obresti od dne 27.8.2003 do 3.6.2004 se zavrne."

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zneska 330.942,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 27.8.2003 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov v višini 134.312,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sklep in pritožbo sodišče prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena,.

Zmotno je mnenje pritožbe, da tožeča stranka ne more vložiti tožbe z obogatitvenim zahtevkom, če ni pred tem vložila predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik svoje terjatve ne more uveljavljati v pravdnem postopku le, dokler bi jo lahko uveljavljal v izvršilnem postopku.

Tožena stranka ni ugovarjala, da bi tožeča stranka uveljavljala vrnitev vtoževanega zneska tudi v postopku z nasprotno izvršbo. Prav tako ni navajala, da subjektivni rok iz 2. odst. 67. člena ZIZ še ni iztekel do vložitve tožbe. Upoštevaje podatke priloženega spisa II Pg 59/04, iz katerega sledi, da je pooblaščenka tožeče stranke (tam tožena stranka) prejela sklepa pod opr. št. Ig 2003/02259-006 in Ig 2003/02259-007, oba z dne 29.10.2003, s katerima je bilo razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti in sam sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v delu, v katerem se dovoljuje izvršba, dne 3.11.2003, pritožbeno sodišče res ne more sklepati, da tri-mesečni subjektivni rok iz 2. odst. 67. člena ZIZ do 3.6.2004, ko je bila vložena obravnavana tožba, še ni potekel. Zato ni mogoče tožeči stranki odreči pravice, da uveljavlja vtoževano terjatev v pravdnem postopku. Glede na spredaj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je meritorno obravnavalo tožbo.

Iz doslej razloženega sledi tudi, da je odpadla podlaga za prisilno izterjani (in vtoževani) znesek. To pomeni, da je obogatitveni tožbeni zahtevek utemeljen (3. odst. 190. člena OZ). Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da se v okviru obravnavanega tožbenega zahtevka ne more ukvarjati z vprašanjem obstoja terjatve, ki je bila predmet sporne izterjave. Vprašanje obstoja te terjatve bi bilo lahko predmet spora v zadevi II Pg 59/04. Tako se razlogi izpodbijane sodbe o tem vprašanju izkažejo za pravno nepomembne. Enako velja za pritožbene razloge, ki te razloge izpodbijajo. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP).

V odločitvi o glavni stvari je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (3. odst. 190. člena OZ). V tem delu je pritožbeno sodišče zato izpodbijano sodbo potrdilo in pritožbo zavrnilo, ker pritožbeni preizkus ni pokazal na uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve (353. člen ZPP).

V okviru uradoma upoštevanega pritožbenega razloga materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo zapadlost vtoževane terjatve tožeče stranke (sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določili iz 374. člena in 378. člena OZ). Ker je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 190. člena OZ (neupravičena obogatitev), bi v zvezi z obsegom vrnitve moralo uporabiti določbo 193. člena OZ, ki je specialna glede na določbe, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje. Tako je odločilno vprašanje za presojo zahtevka za plačilo zamudnih obresti, ali je bila tožena stranka kot pridobitelj denarja nepoštena ali ne. Glede na dejstvo, da je tožena stranka vtoževani znesek prejela na podlagi (takrat še) pravnomočnega izvršilnega naslova, ni bila nepošteni pridobitelj. Zato mora na podlagi določbe 193. člena OZ plačati zamudne obresti od dneva vložene tožbe tožeče stranke ne pa od pridobitve neupravičeno pridobljenega zneska.

Ker je sodišče prve stopnje v obrestnem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 1. odst. 358. člena ZPP, odločilo kot izhaja izreka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 3. odst. 154. člena ZPP.