Jedro

Tožnik je šele v ponovljenem postopku po izdaji zavrnilne zamudne sodbe na podlagi sklepa o razveljavitvi le-te s strani sodišča druge stopnje popravil tožbeni zahtevek tako, da je ta postal določen v takšni meri, da je omogočal upoštevaje tožbeno trditveno podlago tudi realizacijo pravne posledice v izreku tožbe, to je vpis v zemljiško knjigo novo nastalega posebnega dela stavbe. Ker narok najprej razpisanega dne ni bil izveden, temveč je bil preložen na kasnejši datum, je bil ta še vedno prvi narok z vsemi procesnimi posledicami za pravdni stranki, vključno s pravico obeh navajati dejstva in predlagati dokaze vse do njegovega zaključka, torej kar zadeva tožene stranke – ne glede na to, da izrecno svojih navedb in predlogov niso še posebej naslovile kot odgovor na tožbo (286. člen ZPP). Bistveno je, da so še pravočasno – na v ponovljenem postopku prvem dejansko opravljenem naroku za glavno obravnavo - nasprotovale tožbenemu zahtevku, ki je bil pravilno oblikovan šele kasneje, ter da so do zaključka naroka navedle dejstva ter predlagale izvedbo dokazov, s katerimi so nasprotovale tožbenemu zahtevku. Domneva priznanja dejstev v tožbi zaradi izostanka takojšnjega odgovora na tožbo torej ni nastopila. Navedena procesna situacija je obrnjena zrcalna slika procesne situacije, ko tožeča stranka ne bi popravila tožbenega zahtevka na ta način, da bi ta postal sklepčen, in bi bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti (zavrnilna zamudna sodba), torej ob nevložitvi odgovora na tožbo (primerjaj določbo 318. člena ZPP).

Dokazna ocena ni v zadostni meri skrbna ter analitično-sintetična, saj se torej ne opredeljuje do osrednjih prvin procesnega gradiva, ki se nanaša na vprašanje dobre oziroma slabe vere.

Solastninska pravica pripada na skupnih delih oz. skupnih prostorih, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov – primerjaj določbo tretjega odstavka 105. člena SPZ in tretjega odstavka 3. člena SZ-1. Dobra vera pridobitelja se nanaša na pravice strank. To v spornem primeru pomeni, da se obstoj dobre vere prvotoženca lahko pravno upoštevno razteza le na obseg stvarnih pravic, ki jih je lahko pridobil upoštevaje tudi opis predmeta pogodbe v kupoprodajni pogodbi in ne na (ne)obstoj in vsebino podatkov glede vrste rabe in pravnem statusu sporne nepremičnine v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega sodišča bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem so toženci dolžni nerazdelno dovoliti izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb za stavbo številka 2636-2156 in dovoliti evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja sodne izvedenke C. C. z dne 15. 12. 2016 skupaj z vsemi prilogami izvedenskega mnenja, ter nato tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katerega izrecno in brezpogojno dovoljujejo, da se pri posameznem delu ID ..., stanovanje v četrti etaži, vknjiži lastninska pravica na ime tožnika do celote, pri posameznih delih ID ... (kurilnica) in ID ... (hodnik) pa se vknjiži lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbi ID ... (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencem povrniti pravdne stroške v višini 4.119,33 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških je odločilo tako, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, sklicuje se še na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v samih razlogih pa očita tudi procesne kršitve. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in sicer drugemu sodniku posamezniku.

4. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka poudarja, da sta sodišči odločili v nasprotju s pravili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o prekluziji in zamudni sodbi. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998. Sodišče je po nepotrebnem izvajalo dokaze, ker jih je upoštevalo mimo določb ZPP o prekluziji in ker je postavilo izvedenca za izdelavo elaborata, nato pa je zahtevek zavrnilo po temelju. Tudi ni upoštevalo domneve ZPP, da so toženci relevantno dejstvo priznali, ker niso vložili odgovora na tožbo in niso tudi ničesar navajali na prvem naroku. Sodišče prve stopnje je dne 27. 11. 2015 dalo strankam možnost navajati dejstva in dokaze, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, saj tožena stranka dejstev in dokazov ne more navajati, ker ni vložila odgovora na tožbo in je s tem priznala tožbene navedbe kot resnične. Lahko bi navajala dejstva le glede tega, da iz dejstev, ki jih je priznala, ne izhaja zatrjevana pravna posledica - torej le glede materialnega prava. Sodišče prve stopnje pa je celo prvi narok z dne 27. 11. 2015 prestavilo na 21. 1. 2016, ki pa ni bil več prvi narok pač pa drugi narok in tudi zato ne bi smelo upoštevati dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka navajala šele na drugem naroku. Prvotoženec je na prvem naroku celo navajal neresnična dejstva, da je pooblastil določeno osebo, ki je odvetnik, nakar se je izkazalo, da navedeni sploh ni odvetnik. Tožeča stranka je zato zahtevala, da sodišče opravi prvi narok in prav tako grajala kršitve določb ZPP, ker je bil narok preložen. Zato je bila tožena stranka pri navajanju dejstev in dokazov prekludirana. Zagrešena je ob tem tudi kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS.

5. V zvezi s procesnimi očitki uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP. Sodišče ni napravilo dokazne ocene tako, da bi upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka, vse izvedene dokaze, predvsem tiste, iz katerih izhaja, da je bil sklenjen sporazum o nastanku štirih novih posameznih delov. V zvezi s tem pa je drugo toženka potrdila obstoj sporazuma in povedala, da so tudi lastniki ostalih štirih stanovanj izdelali ločena stanovanja na podstrešju. Tudi tretjetoženka je potrdila izdelavo samostojne garsonjere. Četrtotoženec je v nasprotju s tem neverodostojno izpovedal, da ne gre za ločeno enoto. Tudi iz sporazuma izhaja, da bodo nastali štirje novi deli in ne sestavni deli obstoječih stanovanj. Tožene stranke so torej neverodostojno izpovedovale v nasprotju s pisnimi listinami. Priča A. A. je povedala, da so bile od vsega začetka garsonjere izdelane kot samostojne enote. Imela je tudi najemnika v garsonjeri na podstrehi. Zato je sodišče neupravičeno poklonilo prednost dobri veri prvotoženca iz dveh razlogov in sicer, ker ni več mogoče govori o skupnem delu in drugič, ker tožena stranka dobre vere ni dokazala in je niti ni mogla dokazati, ker ni pravočasno navedla dejstev in dokazov in je priznala dejstva tožeče stranke.

6. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da je bil sklenjen sporazum o tem, da iz skupnih delov stavbe - podstrešja, nastanejo štirje novi posamezni deli v etažni lastnini. Sporazum je bil realiziran, saj so bili posamezni deli, posamezna stanovanja, tudi izdelani. O teoriji realizacije izpodbijana sodba nima razlogov. Posledično ni pravilno materialnopravno stališče, da je pomembno ali je toženec vedel oziroma ali si je ogledal vse skupne dele stavbe v etažni lastnini, saj iz pogodbe jasno izhaja, kaj je predmet nakupa in da skupnih delov na podstrešju sploh ni bilo več, temveč so že predhodno iz njih nastali posamezni deli. V pogodbi ni navedeno, da kupec kupuje sedaj sporni posamezni del, kot tudi ni navedeno, da kupuje skupne dele in naprave, skupnih delov na podstrešju pa že od leta 2010 ni več. Zato jih ni mogel kupiti.

7. Tožene stranke so odgovorile na revizijo in predlagajo njeno zavrnitev. Pritrjujejo razlogom obeh sodišč. Poudarjajo še, da so navedle vrsto drugih razlogov zaradi katerih bi bilo treba zahtevek v vsakem primeru zavrniti (pomanjkljive navedbe v tožbi, nejasna podlaga zahtevka, sporni del niti ne more biti samostojen etažni del in nikoli ni bil kot takšen načrtovan - že v gradbenem dovoljenju, na katerega se je tožeča stranka sklicevala, ne, izvedensko mnenje presega zatrjevano trditveno in dokazno podlago, zahtevek ni bil ustrezen in je bil šele naknadno modificiran, kar pomeni, da zamudne sodbe ni mogoče izdati). Zahtevajo tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Dejanske in pravne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje:**

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so dne 22. 9. 2010 etažni lastniki stavbe na naslovu ... sklenili sporazum o spremembi solastnine skupnih delih (na podstrešju v četrti etaži stavbe) v etažno lastnino (posamezne dele), ki ni bil izveden v zemljiški knjigi; da je A. A. na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja prenesla na tožnika lastninsko pravico na stanovanju v prvem nadstropju navedene stavbe, kleti in garaži ter pravico zahtevati izvedbo ustreznih sprememb v katastru in vpis v zemljiško knjigo po sporazumu z dne 22. 9. 2010; da je tožnik julija 2013 prodal prvotožencu navedeno stanovanje v prvem nadstropju stavbe, klet in garažo ter, da v prodajni pogodbi ni bil izrecno naveden noben skupni del; da tožnik ob sklepanju pogodbe prvotoženca ni seznanil z dejstvom, da podstrešni prostori niso predmet pogodbe; da je bil tedaj kot imetnik deleža spornega podstrešja, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot skupni del, vknjižen vsakokratni lastnik posameznega stanovanja v etažni lastnini; da okoliščine, ki so bile prvotožecu znane ob nakupu stanovanja, niso kazale na možnost, da dejansko stanje podstrešja v naravi ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju, in da prvotoženec ob nakupu ni imel tehtnih razlogov, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi.

9. Ob povedanem sta sodišči dali prednost dobri veri kupca - prvotoženca, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da dejansko stanje na podstrešju v naravi ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju. Ker je tožnik prenesel v skladu z zakonom solastninsko pravico tudi na skupnem delu - podstrešju, kjer se nahaja sporna enota, tudi od ostalih etažnih lastnikov - tožencev ne more več zahtevati vpisa v zemljiško knjigo na podlagi navedenega sporazuma.

**Razlogi revizijskega sodišča:**

10. Revizija je utemeljena.

11. V zvezi z v reviziji ponovljenimi procesnimi očitki, da bi morala biti izdana zamudna sodba, in da je bila kršena procesna ureditev v zvezi s prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov, je bilo revidentu pravilno odgovorjeno v izpodbijani drugostopenjski sodbi v točkah 6, 7 in 8 obrazložitve. Tožnik je šele v ponovljenem postopku po izdaji zavrnilne zamudne sodbe na podlagi sklepa o razveljavitvi le-te s strani sodišča druge stopnje popravil tožbeni zahtevek tako, da je ta postal določen v takšni meri, da je omogočal upoštevaje tožbeno trditveno podlago tudi realizacijo pravne posledice v izreku tožbe, to je vpis v zemljiško knjigo novo nastalega posebnega dela stavbe. Ker narok najprej razpisanega dne ni bil izveden (pri čemer je za presojo predmetne procesne problematike povsem nepomembno iz kakšnih razlogov), temveč je bil preložen na kasnejši datum (21. 1. 2016), je bil ta še vedno prvi narok z vsemi procesnimi posledicami za pravdni stranki, vključno s pravico obeh navajati dejstva in predlagati dokaze vse do njegovega zaključka, torej kar zadeva tožene stranke – ne glede na to, da izrecno svojih navedb in predlogov niso še posebej naslovile kot odgovor na tožbo (286. člen ZPP). Bistveno je, da so še pravočasno – na v ponovljenem postopku prvem dejansko opravljenem naroku za glavno obravnavo - nasprotovale tožbenemu zahtevku, ki je bil pravilno oblikovan šele kasneje, ter da so do zaključka naroka navedle dejstva ter predlagale izvedbo dokazov, s katerimi so nasprotovale tožbenemu zahtevku (dejansko pa so tožbenemu zahtevku nasprotovale že v prejšnjih vlogah – odgovoru na pritožbo z dne 24. 2. 2015, pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015 in pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2016, ki je bila nato vročena tožeči stranki na naroku dne 21. 1. 2016 – primerjaj podatke na list. štev. od 71 do 95 v spisu). Domneva priznanja dejstev v tožbi zaradi izostanka takojšnjega odgovora na tožbo torej ni nastopila, kot prav tako zmotno meni revident. Navedena procesna situacija je obrnjena zrcalna slika procesne situacije, ko tožeča stranka ne bi popravila tožbenega zahtevka na ta način, da bi ta postal sklepčen, in bi bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti (zavrnilna zamudna sodba), torej ob nevložitvi odgovora na tožbo (primerjaj določbo 318. člena ZPP).

12. Pač pa je utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Iz teh očitkov izhaja tudi graja neskrbne in nevestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ter uspeha celotnega postopka, predvsem glede stanja na podstrešju predmetne stavbe in s tem povezanega vprašanja (ne)dobrovernosti prvotoženca glede spremenjenega dejanskega stanja na podstrešju predmetne stavbe, kjer se nahajajo zgrajeni stanovanjski prostori, nastali iz skupnega dela stavbe. Revizija najprej utemeljeno opozarja, da so izpovedbe nekaterih toženih strank (predvsem prvotoženca in četrtotoženca) v nasprotju z listinskimi dokazi, v prvi vrsti s sporazumom o spremembi skupnega dela stavbe v etažno lastnino in iz njega izhajajočo dejansko spremembo skupnega dela stavbe v posebne enote. Revizijsko sodišče v zvezi s temi revizijskimi očitki izpostavlja pomanjkljivo oziroma premalo skrbno presojo listinskih dokazov, na ravni, ki jo terja metodološka zahteva pri izdelavi dokazne ocene na podlagi citirane določbe ZPP. V tej luči bi bilo treba večjo skrb posvetiti tudi presoji kupoprodajne pogodbe sklenjene med tožnikom in prvotožencem, v kateri niso bili navedeni skupni deli stavbe, kot opozarja revizija, ter tudi v tej smeri presojati (ne)dobrovernost prvotoženca. Te dejanske okoliščine sta sicer ugotavljali tudi sodišči prve in druge stopnje, vendar pa jih nista ustrezno umestili v celoto elementov skrbne dokazne presoje, kot od sodišča zahtevajo opisana formalna pravila. Revident utemeljeno opozarja tudi na izpovedbo priče A. A., ki je povedala, da so bile vse enote na podstrešju izdelane kot posebni deli, v sporni garsonjeri pa je celo že stanovala najemnica. Ta izpovedba, ki bi lahko prav tako omajala zaključek sodišč o dobrovernosti prvotoženca glede stanja v spornih prostorih, pa v ožji dokazni oceni ni niti omenjena. Gre za okoliščino, ki ima velik (lahko celo odločilen) pomen pri materialnopravni presoji dobrovernosti prvotoženca. Dokazna ocena ni v zadostni meri skrbna ter analitično-sintetična, saj se torej ne opredeljuje do osrednjih prvin procesnega gradiva, ki se nanaša na vprašanje dobre oziroma slabe vere. Nanizane procesne pomanjkljivosti pa so vplivale oziroma bi lahko vplivale na pravilnost oz. zakonitost sodb sodišč prve in druge stopnje.

13. Upoštevaje navedene okoliščine bi bilo treba ocenjevati pomen načela zaupanja v podatke zemljiške knjige in s tem povezanega načela dobre vere pridobitelja v spornem primeru. Pomen oziroma pravna (ne)odločilnost tega načela bo odvisna od procesno pravilne, to je metodološko skrbnejše in celovitejše presoje izvedenih dokazov. Materialnopravno pa je treba upoštevati, da solastninska pravica pripada na skupnih delih oz. skupnih prostorih, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov – primerjaj določbo tretjega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika in tretjega odstavka 3. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Dobra vera pridobitelja se nanaša na pravice strank. To v spornem primeru pomeni, da se obstoj dobre vere prvotoženca lahko pravno upoštevno razteza le na obseg stvarnih pravic, ki jih je lahko pridobil upoštevaje tudi opis predmeta pogodbe v kupoprodajni pogodbi in ne na (ne)obstoj in vsebino podatkov glede vrste rabe in pravnem statusu sporne nepremičnine v zemljiški knjigi.1 Drugo do petotoženci pa so celo sklenitelji navedenega sporazuma in kot taki obligacijski zavezanci za izpolnitev dogovora, na način in v vsebini oz. mejah določenih v sporazumu.

14. Ob povedanem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo tako, da je razveljavilo sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na do sedaj obrazloženo posebni napotki za delo sodišča v novem postopku niso potrebni.

15. Revizijsko sodišče pa ni sledilo predlogu revidenta, naj se zadeva vrne v sojenje drugemu sodniku. Okoliščina, da je sodnica pri prvem sojenju zavzela drugačno materialnopravno stališče v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, glede na naštete napotke procesne narave, ki jih bo treba v novem postopku upoštevati (356. člen v zvezi s 383. členom ZPP), še ne zahteva dodelitve zadeve drugemu sodniku.

16. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj M. Juhart v M. Juhart et alt.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 87.