Jedro

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da so dolgovi po omenjenih posojilnih pogodbah zapadli, pravilna. Drugi člen obeh pogodb se glasi: „Posojilojemalec se obvezuje, da bo sprejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti, in sicer v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, in sicer v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“. Iz omenjene določbe nesporno izhaja, da je bil rok za vračilo posojila eno leto od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Iz konto kartic dolžnikovega dolžnika je razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila po pogodbi z dne 3. 1. 2010, nakazan na TRR posojilojemalca v več obrokih v dogovorjenem roku, tudi posojilo po pogodbi z dne 3. 1. 2011 je bilo nakazano v več obrokih v dogovorjenem roku. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, kot ga podata davčna organa: v času izdaje izpodbijanega sklepa (18. 4. 2014) se je rok za vračilo posojila, upoštevaje drugi člen obeh pogodb, že iztekel in so dolgovi po obeh posojilnih pogodbah zapadli.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. DT 42914-4104/2014-1 06-3201-02 z dne 18. 4. 2014 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper (v nadaljevanju prvostopni organ) zoper tožnika A.A. (v nadaljevanju tudi dolžnik) uvedla davčno izvršbo. Odločeno je bilo, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki na dan 18. 4. 2014 znašajo 757.399,84 EUR, in sicer z rubežem terjatve, ki jo ima tožnik do družbe B. d.o.o. (v nadaljevanju tudi dolžnikov dolžnik) na podlagi dveh posojilnih pogodb: posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2010, po kateri znaša terjatev 566.000,00 EUR in posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2011, po kateri znaša terjatev 46.000,00 EUR. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku pa je naloženo, da zarubljeni znesek dolga v višini 612.000,00 EUR plača na določen (pod) račun.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopni organ pojasnil, da tožnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopni organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel s postopkom davčne izvršbe. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in njegov 96. člen. Pojasnjuje, da se po določbi 173. člena ZDavP-2 s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, pri čemer se dolžnikovemu dolžniku naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Pri tem se rubež sredstev opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopni organ) je s svojo odločbo št. DT-499-29-735/2014-5 z dne 24. 11. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ne ugovarja višini dolga, ampak oporeka izvršbi na denarno terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika na podlagi posojilnih pogodb z dne 3. 1. 2010 in 3. 1. 2011, saj po njegovem mnenju še ni zapadla. Ugotavlja, da sta dolžnik in dolžnikov dolžnik povezani osebi, kar povečuje verjetnost usklajenega ravnanja. Tožnik je predmetni posojilni pogodbi podpisal v imenu posojilodajalca in v imenu posojilojemalca, saj je bil do 20. 8. 2015 edini družbenik družbe B. d.o.o. in do 13. 10. 2015 direktor družbe, kar je razvidno tudi iz pogodb. Iz pogodb izhaja še, da bo rok za vračilo posojil posebej določen, kar pomeni, da sta pogodbeni stranki imeli v mislih določitev roka za vračilo posojila. Ker stranki v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR roka za vračilo nista določili, je verjetno, da je bil s pogodbo, z rokom enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR, dejansko mišljen rok za vračilo posojila. Poleg tega iz knjigovodskih evidenc dolžnikovega dolžnika izhaja kratkoročni dolg do tožnika. Drugostopni organ presoja, da je šlo pri spornih posojilih za kratkoročna posojila, pri tem pa kot rok vračila velja eno leto, odkar je bilo posojilo dano. Dolgovi po navedenih posojilnih pogodbah so v času izpodbijanega sklepa zapadli, zato je sklep zakonit. 4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, sklep prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Davčni urad je zaključil, da sta njegovi terjatvi do družbe B. d.o.o. zapadli, kar pa ne drži. Dolg družbe B. d.o.o. še ni zapadel, saj sam kot upnik od svojega dolžnika ni zahteval plačila dolga po navedenih dveh pogodbah, prav tako se z družbo še ni dogovoril o datumu vračila. Davčni urad je arbitrarno, oblastno posegel v obligacijsko razmerje med njim in njegovim dolžnikom in s tem kršil človekove pravice. Določitev zapadlosti je v obligacijskih razmerjih med subjekti zasebnega prava odvisna od prave volje strank, v katero tožena stranka oziroma njeni organi ne morejo posegati. Ker je zapadlost terjatve odvisna od dogovora med strankama, bi moral davčni urad ugotavljati pravo voljo strank, kar pa bi lahko storil samo tako, da bi zaslišal obe pogodbeni stranki, česar pa ni storil, s čimer je storil bistveno kršitev pravil postopka. Samo redna sodišča lahko odločajo o pravicah in obveznostih subjektov zasebnega prava, zato odločitev o tem, ali je terjatev zapadla in ali obstaja dolg oziroma obveznost plačila, pripada rednemu sodišču, nikakor pa ne upravnemu organu. Davčni urad je storil bistveno kršitev pravil postopka tudi s tem, ko pred izdajo izpodbijanega sklepa ni razpisal ustne obravnave, na kateri bi pridobil izjavo tožnika in dolžnikovega dolžnika. Z ničemer tudi ne utemelji (napačno) ugotovljenega roka zapadlosti zarubljenih terjatev na dan 31. 12. 2011 oziroma na dan 31. 12. 2012, tako da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da ni mogoče prezreti dejstva, da je šlo za povezani osebi in za kratkoročni posojili, torej posojili z rokom vračila eno leto. Ker roki vračila niso bili naknadno dogovorjeni in sta posojili izkazani na kratkoročnih obveznostih, tožena stranka meni, da v tem primeru velja, da se posojilojemalec zavezuje vrniti prejete zneske z obrestmi vred v roku enega leta od nakazila denarja na njegov TRR. Glede na datuma sklenitve pogodb in glede na to, da gre za kratkoročni posojili, sta obe posojili ob izdaji izpodbijanega sklepa že zapadli v plačilo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se opira. Sodišče se strinja s prvostopnim organom in z razlogi za odločitev, ki jih glede na pritožbene ugovore dopolni drugostopni organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pri tem pa še dodaja:

8. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika je bil izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

9. V obravnavani zadevi iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku, izhaja, da sta tožnik in dolžnikov dolžnik sklenila dve posojilni pogodbi: dne 3. 1. 2010 posojilno pogodbo s katero se je posojilodajalec (tožnik) zavezal dati posojilojemalcu (dolžnikov dolžnik) v obdobju od 3. 1. 2010 do 31. 12. 2010 posojilo v znesku 566.900,00 EUR in dne 3. 1. 2011 posojilno pogodbo s katero se je posojilodajalec zavezal dati posojilojemalcu v obdobju od 3. 1. 2011 do 31. 12. 2011 posojilo v znesku 46.800,00 EUR. Med strankama sicer ni sporno, da ima tožnik do svojega dolžnika terjatve iz omenjenih posojilnih pogodb, niti ni spora o višini terjatev. Sporna je zapadlost obveznosti iz obeh pogodb, saj po mnenju tožnika dolg njegovega dolžnika še ni zapadel v plačilo, zato tudi še ni mogoče zahtevati plačila.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da so dolgovi po omenjenih posojilnih pogodbah zapadli, pravilna. Drugi člen obeh pogodb se glasi: „Posojilojemalec se obvezuje, da bo sprejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti, in sicer v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, in sicer v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“. Iz omenjene določbe nesporno izhaja, da je bil rok za vračilo posojila eno leto od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Iz konto kartic dolžnikovega dolžnika je razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila po pogodbi z dne 3. 1. 2010, nakazan na TRR posojilojemalca v več obrokih v dogovorjenem roku (torej do konca leta 2010), tudi posojilo po pogodbi z dne 3. 1. 2011 je bilo nakazano v več obrokih v dogovorjenem roku (do konca leta 2011). To pomeni, da je bil rok za vračilo posojila do 31. 12. 2011 oziroma do 31. 12. 2012. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, kot ga podata davčna organa: v času izdaje izpodbijanega sklepa (18. 4. 2014) se je rok za vračilo posojila, upoštevaje drugi člen obeh pogodb, že iztekel in so dolgovi po obeh posojilnih pogodbah zapadli. Sicer pa na zapadlost dolga, kot pravilno ugotovi davčni organ, kažejo tudi konto kartice dolžnikovega dolžnika. Iz njih je razvidno, da je imel dolžnikov dolžnik do tožnika kratkoročni dolg, kar pomeni rok vračila, ki je krajši od enega leta.

11. Glede zatrjevanih kršitev pravil postopka sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravil in da materialni predpis ni bil nepravilno uporabljen. Tožnik navaja, da naj bi do kršitve pravic prišlo s tem, ker ni bilo opravljeno zaslišanje pogodbenih strank. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik v postopku pred davčnim organom predlagal zaslišanje strank posojilnih pogodb, zato davčni organ zaslišanja tudi ni opravil. Ob tem sodišče dodaja, da velja, da se zaslišanje tožeče stranke, ob upoštevanju pravil o dokazovanju v postopku upravnega odločanja, ki dokazovanje z izjavo stranke dopušča le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, in predvsem ob upoštevanju pravil o dokazovanju v davčnem postopku, v katerem se ugotavlja dejansko stanje, dokazuje prvenstveno z listinami. Navedeno pomeni, da se dokaz z zaslišanjem stranke opravi le, če gre za dokazovanje dejstev, ki jih ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. V obravnavanem primeru po presoji sodišča ta pogoj ni izpolnjen. Iz predloženih listin je mogoče nesporno ugotoviti dejansko stanje, zato izvedba zaslišanja ob upoštevanju trditvene podlage in vsebine predloženih listin, ne bi prispevala k drugačni odločitvi.

12. Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo sklepa, ni našlo, je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega akta (2. alineja drugega odstavka 59. člena in drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.