Jedro

Pogodba zaradi spremenjenih okoliščin ni razvezana že po samem zakonu. Upravičena stranka mora zahtevati razvezo zaradi spremenjenih okoliščin, pred tem pa je dolžna o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo opr. št. X Pg 1593/2010 z dne 03. 11. 2010 odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v višini 445,67 EUR sklep o izvršbi VL 11963/2008 z dne 21. 03. 2008 razveljavi in se postopek v tem delu ustavi. Razsodilo je, da v preostalem delu ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11963/2008 z dne 21. 03. 2008 v veljavi, in sicer v 1. točki izreka za glavnico v višini 12.962,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 673.434,86 SIT od 01. 12. 2004 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa od zneska 2.810,19 EUR, - od zneska 810.983,86 SIT od 01. 01. 2005 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa od zneska 3.384,18 EUR, - od zneska 810.983,86 SIT od 01. 02. 2005 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa od zneska 3.384,18 EUR, - od zneska 810.983,86 SIT od 01. 03. 2005 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa od zneska 3.384,18 EUR ter v 4. točki izreka za plačilo 146,60 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dneva od prejema te sodbe dalje.

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 129,63 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da samo odloči o zadevi.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot sporno obravnavalo terjatev tožeče stranke na podlagi zavarovalne police št. 10 0006511, sklenjene 09. 04. 2004. Na podlagi sklenjene zavarovalne police je tožeča stranka toženi še istega dne izstavila račun za obročno plačilo premij za zavarovanje osebnih vozil. Tožena stranka je poravnala znesek v višini 20.879,04 EUR, sporna v postopku je ostala terjatev v višini 12.962,73 EUR (za znesek 445,76 EUR je bil postopek ustavljen). Vsebina pogodbe med strankama ni bila sporna, kot sporno je sodišče prve stopnje obravnavalo ali je tožena stranka dolžna plačati terjatev, saj je slednja tekom postopka ugovarjala razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v sodbi povsem spregledalo vprašanje nastopa spremenjenih okoliščin. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da zaradi prenehanja dejavnosti oddajanja vozil v najem ni bilo več mogoče doseči namena zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe navedlo, da ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je njena potreba po zavarovanju vozil prenehala s prenehanjem opravljanja dejavnosti. V nadaljevanju je pojasnilo, da tožena stranka ni zadostila pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, saj ni uspela prepričati sodišča, da je prišlo do spremenjenih okoliščin zaradi katerih ni bilo več mogoče doseči namena zavarovalne pogodbe; da spremenjenih okoliščin, v kolikor bi obstajale ob sklepanju pogodbe ni mogla predvideti oziroma, da so te okoliščine nastopile preden je prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti. Pravilno se je oprlo na določbo 112. člena OZ, ki določa predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da lahko govorimo o spremenjenih okoliščinah. Po sklenitvi pogodbe morajo nastopiti okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe. V obeh primerih mora biti vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo tak, da očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Poleg navedenih predpostavk pa morata biti izpolnjeni še dve negativni predpostavki, in sicer stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, le-teh ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim tudi ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice ter da se okoliščine niso spremenile po izteku izpolnitvenega roka. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor, da je prišlo do spremenjenih okoliščin (prenehala je opravljati dejavnost rent-a-car), zaradi česar ni več obstajala potreba po zavarovanju ter da zaradi tega ni bilo več mogoče doseči namena pogodbe. Prenehanje opravljanja dejavnosti, zaradi katere je tožena stranka sklenila zavarovalno polico, še ni relevanten razlog za razvezo pogodbe o zavarovanju vozil. Tožena stranka poleg tega, da ni izkazala predpostavk za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ni niti zatrjevala, posledično tudi ne dokazala, zakaj sklenjena pogodba ne ustreza več pričakovanjem strank. Stranki sta namreč sklenili zavarovalno polico za avtomobilsko zavarovanje. Na podlagi sklenjene pogodbe je bilo pričakovanje tožene stranke, da bodo avtomobili zavarovani, tožeče pa, da bo za svojo storitev dobila plačilo. Temeljno načelo obligacijskega prava (pacta sunt servanda) je, da so udeleženci dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. To, da je tožena stranka prenehala opravljati dejavnost, za katero je potrebovala vozila in da je takrat tudi vrnila vsa vozila, ki jih je imela v posesti, ni ustrezna trditev za presojo uresničitve namena zavarovalne pogodbe v razmerju do tožeče stranke. Na kakšni pravni podlagi pa je imela tožena stranka vozila v posesti v času opravljanja dejavnosti rent a car pa niti ne pojasni. Zato so po oceni pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega breme ni navajala relevantnih dejstev o nastopu spremenjenih okoliščin, pomembnih za spremembo zavarovalne police.

7. Tožena stranka razveze pogodbe ni sodno uveljavljala z zahtevkom na razvezo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na stališče, da bi povzročila prenehanje pravnega razmerja že enostranska izjava volje o odstopu od pogodbe. Ugotovilo pa je, da izjave o odstopu od pogodbe tožena stranka tožeči ni podala. Tožena stranka priznava, da ni dokazala, da je tožeči stranki podala izjavo, da odstopa od pogodbe. V nasprotju s to trditvijo je njen očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo strank glede vprašanja, da je do takšne izjave volje tožeče stranke dejansko prišlo. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je podala izjavo o razvezi pogodbe, v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je navedla le, da je obvestila tožečo stranko o prenehanju dejavnosti, o čemer je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank ter izrazila svoje stališče, da šteje, da je bila s tem zavarovalna pogodba zaradi spremenjenih okoliščin razvezana. Takšno njeno stališče je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

8. Pogodba zaradi spremenjenih okoliščin ni razvezana že po samem zakonu. Upravičena stranka mora zahtevati razvezo zaradi spremenjenih okoliščin, pred tem pa je dolžna o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve da so nastale takšne okoliščine (113. člen OZ). Četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da so nastopile spremenjene okoliščine, tega obvestila ne bi moglo šteti kot izjave o razvezi pogodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da opustitev dolžnosti obvestitve tožeče stranke s strani tožene o spremenjenih okoliščinah (113. člen OZ) nima za posledico izgubo pravice zahtevati razvezo pogodbe (sankcija je lahko zgolj odškodninska). Obvestilo nasprotni stranki o nastopu spremenjenih okoliščin je potrebno zgolj v izogib morebitni odškodninski obveznosti. Ne pomeni pa, da se z obvestilom lahko nadomesti tudi potrebna odstopna izjava. V zvezi z neizvedbo dokaza zaslišanja strank pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče dolžno izvesti dokaze, ki so potrebni. Glede na to, da je tožena stranka s predlaganim dokazom želela dokazati dejstvo, ki je v predmetni zadevi povsem nerelevantno (kot je bilo pojasnjeno; tožeča stranka namreč ni vtoževala odškodnine zaradi morebitne opustitve obvestila), je bila ocena sodišča prve stopnje o neizvedbi tega dokaza pravilna.

9. S tem pa se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).