Jedro

Oporoka, s katero naj bi pokojni tožnikoma „odplačal“ delo, ki sta ga zanj odpravila, je bila razglašena za neveljavno, zato je odpadla oziroma se ni uresničila podlaga za njuno „poplačilo“ pomoči, ki sta jo osem let nudila pokojnemu. To pa predstavlja zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Ker razmerje ni bilo neodplačne narave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ugotavljalo, dejansko okoriščenje na strani pokojnega, ki je za tožnika sočasno predstavljajo prikrajšanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ne dopusti spremembe tožbe, in razsodilo, da so toženci dolžni tožnikoma nerazdelno plačati 5.187,63 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2006 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem je naložilo, da tožnikoma povrnejo njune pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta pravočasno vložili pritožbo.

3. Tožnika najprej izpodbijata odločitev o nedopustitvi spremembe tožbe, ki se nanaša na denarni znesek za plačano električno energijo. Sodišče je izvedlo vse dokaze, zato obravnavanje zahtevka postopka ne bi podaljšalo. Nadalje ne sprejemata ocene sodišča, da je pomoč zapustniku ovrednotesna po izvedenki kmetijske stroke. Ta je izhajala iz Modelne kalkulacije Kmetijskega inštituta za ovrednotesnje domačih strojnih storitev in domačega dela, preračunanega na obdelan hektar/kvadratni meter zemljišča, kar je lahko upoštevano pri obračunu vrednosti teh del v sklopu nekega rednega resnega konkretnega kmetovanja, ne pa v primeru individualne pomoči tožnikov pokojniku. Tožnika in pokojnik niso zasledovali ciljev in meril tozadevnega donosa, pač pa sta tožnika pokojniku nudila pomoč z lastnim osebnim delom in osebnim delom njunih družinskih članov, po sposobnostih, specifičnem znanju in močeh ter ob uporabi lastnih, za posamezna dela potrebnih tehničnih pripomočkov/orodij. Izračuna drv ni mogoče preveriti, saj izvedenka ni povedala, s katerim strokovnjakom gozdarske stroke se je posvetovala niti podatka ni argumentirala. Tudi tu je očitno uporabljen princip metrskega donosa. Uporabljene vrednosti cen namiznih vin niso preračunane na individualno prodajo, pač pa gre za posplošen množičen podatek. Zaradi navedenega bi bilo treba postaviti novega izvedenca, ki bi delo tožnikov ovrednotil upoštevaje ure dejansko opravljenega dela in vrednost posamezne ure tega dela. Ker ga sodišče ni postavilo, gre za bistveno kršitev določb postopka ter posledično nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem je pomembna izpoved priče M., ki je pokojniku nudil pomoč pri obdelovanju vinograda pred tožnikoma, tako da je opravljal traktorsko škropljenje trt in pokojniku zaračunaval 10 EUR za uro dela. Po sodišču prve stopnje po prostem preudarku opravljen medsebojni pobot vrednosti med vrednostjo pomoči, ki sta jo pokojniku nudila tožnika, in z njuno brezplačno uporabo pokojnikovih zemljišč v sodbi ni obrazložen s takšno natančnostjo, da bi bil konkretizirano preverljiv, kar je prav tako kršitev postopka. Princip je neustrezen tudi zaradi nezapisanega dogovora o tem, da bosta tožnika po pokojnikovi smrti za nudeno pomoč poplačana tudi s temi njegovimi zemljišči. Pokojnik do tožnikov očitno ni imel nobenih denarnih zahtevkov in pričakovanj. Izpodbijata še stroškovno odločitev ter predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Toženci v svoji pritožbi navajajo, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor za medsosedsko pomoč ni bil neodplačne narave, da je pokojnik tožnikoma obljubljal polovico kmetije, da je bila narejena oporoka, ki je bila ugotovljena kot neveljavna, zato je sedaj delo tožnikov ostalo neodplačno. Sodišče zmotno meni, da je podlaga za njihov zahtevek neupravičena obogatitev ter da pokojnikovi univerzalni pravni nasledniki odgovarjajo za njegove obveznosti iz tega naslova. Pričakovanje sklenitve pogodbe, ki ga je ugotavljalo sodišče, naj bi obstajalo med tožnikoma in pokojnim, a se ni izpolnilo, saj je pokojni pogodbe ni sklenil, tik pred smrtjo napravljena oporoka pa je dokazano neveljavna. Tožnikoma je bil zavezan le pokojni, pa še od oporoke dalje. Zahtevek bi bilo treba zavrniti tudi zato, ker so bili dediči štirje, zahtevek pa se nanaša le na tri od njih in je zgrešena pasivna legitimacija. Pri nudenju pomoči nihče ni bil obogaten in nihče prikrajšan. Tožnika sta imela koristi s pobiranjem plodov od celotne kmetije in sta po smrti zaradi razpolaganja z oporoko nastopila posest celega posestva ter jo obdržala do primopredaje leta 2010 in si s stroške povrnila s koristmi, zato je nastal zahtevek za povračilo koristi. V nadaljevanju povzemajo ugotovitve iz pravde zaradi izpodbijanja oporoke ter navajajo, da sta imela tožnika že pred zapisom oporoke položaj nepoštene/nedobroverne stranke, kar bi bilo treba v tem postopku upoštevati. Svoj zahtevek so uveljavljali z nasprotno tožbo, a sodišče ni dopustilo hkratnega obravnavanja, kar bi bilo nujno za izdajo pravilne sodbe. Predlagali so izvedenca, ki bi te koristi ugotavljal, a sodišče dokaza ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje navajajo, da ni verjetno, da bi tožnika pokojnemu pomagala že leta 1999. Šlo je za delo, ki je bilo sproti poplačano skozi nasprotne dajatve, brezplačno uporabo zemljišč itd. L. G. je potrdila, da je pokojni sam skrbel zase do maja 2004, tožnika pa zanj nista skrbela, temveč so mu pomagali drugi, sicer pa je pokojni vse sproti odplačeval. To velja tudi za vrednost dela v zvezi z drvmi (točka 7), zato tega zneska sodišče toženem ne bi smelo naložiti v plačilo. Tudi odločitev po točko 8 je napačna, saj so delo opravili delavci gozdnega gospodarstva, ki ga je pokojni plačal. Tožnika nista upravičena do povračila stroškov čiščenja in košnje ter obdelavo zelenjavne gredice, saj je vse to plačano s koristmi, ki ga jih imela za časa življenja pokojnega. Napačna je tudi odločitev za povrnitev stroškov glede vina. Ni res, da jemal vino od leta 2003, saj je bila pogodba sklenjena leta 2005, od tedaj do smrti pa je preteklo zgolj eno leto, kar je bilo v kleteh prej, pa je bilo pokojnikovo in svojega pridelka ni bil dolžan plačevati. Vino je bilo pridelano novembra 2005, do odhoda v bolnišnico pa je preteklo pol leta. Kar je naloženo več kot za pol leta, je zato napačno. Ker pa so toženci ugovarjali, da je bila cena vinograda in zidanice polovična, ravno zato, da si je pokojni izgovoril vino, okoriščenja ni. Sodišče ni izvajalo dokazov glede realne vrednosti zidanice, kar je bistvena kršitev določb postopka.

5. Nobena pravdna stranka na vročeno pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnika uveljavljata denarni zahtevek za povračilo pomoči, ki sta jo pokojnemu sosedu (bratu tožencev) nudila v obdobju osem let pred smrtjo. Sodišče prve stopnje je, zlasti na podlagi zaslišanja pokojnikove osebne zdravnice, patronažne sestre in prijateljev, ugotovilo, da je pokojni zaradi zdravstveni težav potreboval pomoč v različnih oblikah (priprava drv za kurjavo, priprava drv za prodajo, obdelovanje zemljišč v bližini domačije, košnja itd.). Pomoč sta mu nudila tožnika. S pomočjo izračunov, ki jih je opravila izvedenka kmetijske stroke, je sodišče njuno pomoč denarno ovrednotilo in jima prisodilo 5.187,63 EUR. Izpodbijana sodba je pravilna in pravična, pritožbene navedbe je ne omajejo, prestane pa tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Predmet te pravde je zatrjevano prikrajšanje na strani tožnikov ter okoriščenje na stranki pokojnega A. G.. Gre za terjatev tožnikov do zapustnika, za katero odgovarjajo toženci kot dediči in zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki. Povedano drugače: gre za zapustnikov „dolg“ do tožnikov, ki je nastal do trenutka njegove smrti. Vsa razmerja med pravdnima strankama, ki so nastala po smrti zapustnika, imajo drugo pravno podlago in niso predmet te pravde. Domnevno okoriščenje tožnikov, ki sta na podlagi oporoke, ki je bila kasneje sodno razglašena za neveljavno, nepremičnine zasedala od trenutka zapustnikove smrti do predaje dedičem, ni predmet te pravde, temveč pravde, ki jo isto prvostopenjsko sodišče vodi po nasprotni tožbi tožencev zoper tožnika ter se nanaša na plačilo uporabnine, ki jo toženci kot lastniki terjajo od tožnikov, ki za posedovanje in uporabo domnevno nista imela pravnega naslova. V vzporedni pravdi gre torej za razmerje, nastalo neposredno med tožniki in toženci, medtem ko je predmet te pravde, kot rečeno, razmerje, nastalo med tožnikoma in pravnim prednikom tožencev, za morebitne terjatve, ki iz njega izvirajo, pa odgovarjajo toženci kot univerzalni pravni nasledniki pokojnega. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni dopustilo spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo električne energije po smrti zapustnika (glej točko XXVI. na list. št. 51 v spisu), saj ne gre za „dolg“, ki bi nastal že zapustniku, temveč je nastal neposredno v razmerju do tožencev in bo lahko predmet vzporedne pravde.

9. Toženci nimajo prav, ko tožnikom očitajo zgrešeno pasivno legitimacijo. V začetku so bili dediči res štirje (in te štiri sta tožnika tudi tožila), a ker se je ena dedinja v korist preostalih dedovanju odpovedala, sta tožnika tožbo zoper njo umaknila. V trenutku, ko je sodišče izdalo izpodbijano sodbo, so bili dediči le toženci, zato s pasivno legitimacijo ni nič narobe. Da bi bila dediščina med njimi že razdeljena, toženci ne trdijo, nasprotno, iz pritožbenih navedb izhaja, da dediščinska skupnost še obstaja (točka 3 pritožbe), tvorijo pa jo zgolj toženci (glej tudi prilogo A 7).

10. Že sodišče prve stopnje je tožence opozorilo na njihove nasprotujoče si navedbe, ko enkrat trdijo, da sta tožnika pokojniku nudila zgolj bagatelno medsosedsko pomoč, drugič pa, da je pokojni vso pomoč odplačal že za časa življenja. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da razmerje med tožnikoma in pokojnikom ni bilo neodplačne narave. To toženci ves čas posredno in celo neposredno priznavajo, nenazadnje s pritožbeno navedbo, da sta tožnika „preveč natančna in preračunljiva, da bi delala zastonj“ (6. točka pritožbe tožencev). Ravno zato, ker je bila oporoka, s katero naj bi pokojni tožnikoma „odplačal“ delo, ki sta ga zanj odpravila, razglašena za neveljavno, je odpadla oziroma se ni uresničila podlaga za njuno „poplačilo“. To pa predstavlja zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Ker razmerje ni bilo neodplačne narave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ugotavljalo, dejansko okoriščenje na strani pokojnega, ki je za tožnika sočasno predstavljajo prikrajšanje.

11. Tožnika sta na prejeto izvedensko mnenje podala pripombe (red. št. 55) in izvedenka je nanje obrazloženo odgovorila (red. št. 56). Zgolj nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenje, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ni razlog za postavitev novega izvedenca, tožnika pa s ponovitvijo že podanih pripomb (red. št. 63), na katere je izvedenka odgovorila, pri sodišču ni vzbudilo dvoma glede pravilnosti in strokovnosti podanega mnenja. Ključno, kar tožnika moti še v pritožbi, je uporaba metod in sama ocenjena vrednost njunega dela. Tu mora pritožbeno sodišče opozoriti, da se v tej pravdi ugotavlja pokojnikovo okoriščenje in ne morda, koliko bi tožnika zaslužila, če bi s pokojnikom imela pogodbo za opravljanje dela (predlagana postavka v tožbi je 10,00 EUR). Zahteva, da bi moral (nov) izvedenec delo tožnikov ovrednotil upoštevaje ure dejansko opravljenega dela in vrednost posamezne ure tega dela, ob odsotnosti dogovora/pogodbe, iz katere bi izhajala urna postavka, ne more biti utemeljena.

12. Toženci neutemeljeno skušajo izpodbiti dokazno oceno glede obdobja, v katerem je pokojni potreboval pomoč. V pritožbi povzeta izpoved L. G., je iztrgana iz konteksta, ter v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami, izhajajočimi predvsem iz zaslišanja osebne zdravnice in drugih nepristranskih prič. Ker pokojni sam ni bil sposoben pripraviti drv za kurjavo, sta mu jih pripravila tožnika, zato so jima toženci dolžni povrniti iz tega naslova 2.100,00 EUR (točka 7 izpodbijane sodbe). Prav tako so dolžni plačati delo, zajeto pod točko 8. obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, katero delo tožnikov je bilo tu (za razliko od dela, opisanega pod točko 7, čeprav je šlo bi obojem za pripravo lesa za kurjavo) upoštevalo in zakaj, zato je pritožbena graja neutemeljena. Tožnikoma gre tudi povračilo stroškov čiščenja in košnje ter obdelavo zelenjavne gredice. Na pavšalno pritožbeno navedbo, da je bilo vse to že poplačano s koristmi, ki sta jih imela od uporabe nepremičnin, ni mogoče konkretizirano odgovoriti.

13. Pravilna je tudi odločitev glede plačila za uporabljeno vino. Tožnika sta že v tožbi zatrdila, da jima je pokojni vinograd prepustil leta 2003, le do sklenitve kupoprodajne pogodbe je prišlo po plačilu celotnega zneska. Toženci so ugovarjali tej postavki le iz razloga, da je bil vinograd prodan/kupljen po polovični ceni, v pritožbi pa skušajo svoje dosedanje navedbe relativizirati z navedb (kar ni dopustno - prvi odstavek 337. člena ZPP), da je bila pogodba sklenjena šele leta 2005 in je pokojni dotlej užival svoje vino. Prav tako bi toženci dokazati, da je bil vinograd prodan pod ceno, pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tega niso uspeli (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Pravilna je tudi odločitev glede pomoči tožnikov pri gospodinjstvu, pripravi hrane in medicinski oskrbi pokojnega, ki jo je sodišče prve stopnje „pobotalo“ s terjatvijo pokojnega do tožnikov zaradi brezplačne uporabe njegovih nepremičnin. Pritožniki napak razumejo (morda tudi zaradi nekoliko nerodnega izražanja sodišča v tem delu) ravnanje sodišča, kot to izhaja iz 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe: iz ugotovljenih dejstev jasno izhaja, da zaradi možnosti sočasne brezplačne uporabe pokojnikovih zemljišč in prejetih subvencij tožnika zaradi nudene pomoči pri gospodinjstvu, prevozih in medicinski oskrbi, ki ni bila izrazito obsežna in za tožnika posebej obremenjujoča (česar v pritožbi niti ne izpodbijata) nista bila prikrajšana. Če ni prikrajšanja, pa o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

15. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o pritožbah in je njena logična posledica.