Jedro

Nepopolna revizija je prav tako nedopustna kot prepozna ali nedovoljena revizija. Po 1. odstavku 374. člena ZPP je za vsakega od navedenih treh primerov predpisano zavrženje revizije. Prvostopenjsko sodišče zato s tem, ko je revizijo zavrglo kot nedovoljeno, namesto kot nepopolno, ni nepravilno uporabilo 374. člen ZPP. Kršitev 399. in 86. člena ZPP pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, to je na rezultat sojenja. Ta je tako v primeru nedovoljene revizije kot v primeru nepopolne revizije sklep o njenem zavrženju. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ni podana.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 16.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek za nadaljnjih 6.500.000 SIT pa je zavrnilo.

Toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 11.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojena je odškodnina za telesne bolečine v znesku 3.000.000 SIT, za strah v znesku 700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v znesku 2.000.000 SIT. Tožbeni zahtevek za nadaljnjih 10.800.000 SIT je bil zavrnjen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.5.2004 zavrglo toženčevo lastno revizijo kot nedovoljeno po 374. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004).

Odločitev je oprlo na 3. in 4. odstavek 86. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga stranka lahko vloži samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa, če ima opravljen pravniški državni izpit; toženec tega, da bi imel opravljen navedeni izpit, ni izkazal. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 17.9.2004 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12.5.2004 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Izpodbija 1. točko navedenega sklepa o zavrženju revizije in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP, 374. člena ZPP ter 499. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa.

V zahtevi navaja, da je pri odločanju o dovoljenosti vložene revizije sodišče spregledalo prehodno določbo prvega odstavka 499. člena ZPP, ki predpisuje, da se v postopku ne uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona, torej sedaj veljavnega ZPP. Iz priloženega spisa je razvidno, da je bila v obravnavanem primeru tožba vložena dne 23.3.1993, torej pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP, ki je začel veljati dne 14.7.1999. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedene prehodne določbe ZPP, je nepravilno uporabilo določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP in posledično določbo 374. člena ZPP, ko je toženčevo revizijo zavrglo. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno zavržena revizija, ki je bila glede na določbe 367. člena ZPP pravočasna in dovoljena.

Po 391. in 375. členu ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama. Tožeča stranka je v odgovoru na zahtevo navedla, da zahteva ni pravočasna, ker je trimesečni rok za vložitev zahteve, ki je tekel od dneva, ko izpodbijanega sklepa ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo, iztekel 11.9.2004, zahteva pa je bila vložena dne 16.9.2004. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je repliciralo, da tožeča stranka nepravilno zaključuje, da je rok iztekel že 11.9.2004. V resnici je iztekel dne 11.10.2004, ker po spremenjeni določbi 83. člena Zakona o sodiščih (ZS-C, Uradni list RS, št. 28/2000) v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Roki, ki so določeni po mesecih (tretji odstavek 111. člena ZPP) se zaradi sodnih počitnic podaljšajo za en mesec.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva je vložena pravočasno. Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva o tem so pravilne.

Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom Vrhovnega državnega tožilstva, da prvostopenjsko sodišče zmotno ni uporabilo prvega odstavka 499. člena ZPP, zaradi česar je napačno uporabilo določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP. V tej pravdni zadevi je bila tožba vložena pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP, zaradi česar se v tem postopku ne uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP. Omejitev, da lahko vloži izredno pravno sredstvo samo stranka, ki ima opravljen pravniški državni izpit, sicer pa ga sme vložiti samo po odvetniku, v tem postopku ne velja. Okoliščina, da je tožnik osebno vložil revizijo, torej ne pomeni, da revizija ni dovoljena. Vendar neuporaba oziroma napačna uporaba navedenih določil ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, to je na rezultat sojenja. Revizija je namreč nepopolna, to pa pomeni, da je prav tako nedopustna kot prepozna ali nedovoljena revizija. Po prvem odstavku 374. člena ZPP pa je za vsakega od navedenih treh primerov nedopustne revizije predpisano zavrženje. Prvostopenjsko sodišče zato s tem, ko je revizijo zavrglo, ni nepravilno uporabilo 374. člena ZPP. Glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Za presojo, da revizija ni popolna, je odločilno, da revident ni navedel vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je namreč revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Toženec ni podal nobene navedbe o tem niti v uvodu revizije, obsega izpodbijanja pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine revizijskih navedb. Toženec je sodiščema prve in druge stopnje očital, da pri odmeri odškodnine nista dovolj upoštevali prispevka tožnice oziroma njenih ravnanj, ki so pripeljale do tragičnega dogodka. Nadalje je opozoril na tožničino pretiravanje pri opisovanju njenih težav in očital sodiščema neupoštevanje njegovega s strani tožnice povzročenega slabega premoženjskega stanja, zaradi česar odškodnine ni zmožen poravnati. S tem so povzete vse bistvene navedbe revizije, ki skupaj z nadaljnjo navedbo, da je višina odškodnine previsoka, kažejo, da toženec le delno izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Zanesljivega sklepa o obsegu izpodbijanja ne omogoča niti toženčev revizijski predlog za razveljavitev sodb, na katerega sodišče ni vezano, in ki je v nasprotju tako z vsebino revizijskih očitkov, kot tudi z vzporedno ponujenim revizijskim predlogom določitve bistveno nižje odškodnine. Tako je ostal izpodbijani del pravnomočne sodbe povsem neopredeljen in ga toženec v reviziji ni opredelil niti z zneskom niti s sorazmernim deležem, izraženim v ulomku ali odstotku.

S tem, ko toženec ni opredelil vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložil vrhovnemu sodišču, da oceni to vrednost, vendar vrhovno sodišče v revizijskem postopku tega ne sme storiti. Izpodbijano sodbo sme po 371. členu ZPP preizkusiti samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve. Če je tako, je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno kot v rednem delu postopka, namreč tako, kot z nepopolno pritožbo (383. člen ZPP). Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Za širše obravnavanje nepopolne vloge bi moralo revizijsko sodišče imeti podlago v specialni določbi ZPP, vendar takšne določbe ni. Navedena strogost ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije, kjer je zagotovljena samo pravica do dvostopenjskega sojenja, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa so pooblastila sodišč in strank omejena in v zakonu natančno določena.

Glede na navedeno in skladno s pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, stran 18) je zaključiti, da je toženčeva revizija nepopolna. Tako revizijo sme po prvem odstavku 374. člena ZPP sodnik sodišča prve stopnje zavreči brez naroka. Z zavrženjem revizije z izpodbijanim sklepom, čeprav iz drugega procesnega razloga, določba 374. člena ZPP ni bila nepravilno uporabljena. Zavrženje revizije je posledica tako nedovoljene kot nepopolne revizije. Končna odločitev sodišča je torej pravilna, zato neuporaba 499. člena ZPP in nepravilna uporaba 86. člena ZPP ni vplivala in ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Prvostopenjsko sodišče tako ni storilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je vrhovno sodišče to zahtevo po drugem odstavku 391. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.

Tožnica je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala povrnitev stroškov tega dela postopka. Sodišče je odločilo, da sama krije te stroške, ker s svojo vlogo ni prispevala k odločitvi in zato glede teh stroškov ni mogoče šteti, da so za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).