Jedro

Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1. V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 20. 5. 2016 Ž. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in posebnih izdatkov njegovega pooblaščenca ter plačilo sodne takse. Oškodovanca K. B. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24. 11. 2016 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlagajo razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Ocenjuje, da zagovorniki pod videzom kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja še, da je zahteva v precejšnji meri nerazumljiva.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navajajo, da je obsojenec dejanje storil v silobranu. Trdijo, da je do obravnavanega dejanja prišlo zaradi oškodovančevega napada, ki je obsojenca odrinil. 6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1. Pri silobranu gre za dejanje, storjeno v obrambi, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Pri presoji, ali gre za dejanje, storjeno v silobranu, je treba vselej ugotoviti, ali je prišlo do protipravnega napada, ki opravičuje pravno dopustno obrambo, pri čemer mora biti napad istočasen in resničen1. 7. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je obsojenec oškodovancu kazal pesti, nato je pristopil k njemu in po krajšem besednem prerekanju je obsojenec udaril oškodovanca. Sodišči sta obrazložili, da oškodovanec obsojenca pred udarcem ni odrinil ali ga kako drugače izzival, zato do oškodovančevega protipravnega napada ni prišlo (točki 11-12 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točki 15-16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki s svojimi navedbami pod videzom kršitve kazenskega zakona napadajo ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Vložniki kršitev kazenskega zakona utemeljujejo s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, s čemer uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajajo, da bi morali biti zapisniki o zaslišanju oškodovanca in prič izločeni iz spisa, saj je oškodovančev pooblaščenec vplival nanje. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje točka 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da se je oškodovančev pooblaščenec, odvetnik A. F., neposredno pred glavno obravnavo sestal z oškodovancem ter pričami K. B., M. P. in J. V. 9. V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Sodišči sta obrazložili, da izpovedbe navedenih prič niso identične ter tako usklajene, da bi jih sodišče ocenilo kot očitno pristranske in v oškodovančevo korist. Ocenili sta, da so izpovedbe prepričljive in verodostojne, med seboj se logično dopolnjujejo, priče pa so enako kot na glavni obravnavi izpovedale že v neformalnem razgovoru s policijo. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija. Zagovorniki se z navedbami o nedopustnem vplivanju na priče in oškodovanca opirajo na lastno videnje dejanskega stanja ter na tej podlagi izražajo nestrinjanje z oceno sodišč glede njihove verodostojnosti, s čemer po vsebini ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovorniki navedb, da 1) obsojenec zaradi spremembe obtožbe pred koncem glavne obravnave nima možnosti obrambe, 2) sodišče ni upoštevalo navedb obrambe v zaključni besedi, 3) je odločitev sodišča v nasprotju z načelom in dubio pro reo, 4) dejanje ni v sorazmerju s posledicami obsodbe, 5) je krivda subjektivni element kaznivega dejanja, 6) je sodišče obsojencu neutemeljeno izreklo obsodilno sodbo, 7) je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo več absolutnih bistvenih in relativnih bistvenih kršitev določb ZKP, 8) je podana kršitev 2., 7., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 9) da ni mogoče spregledati pritožbenih očitkov glede neizvedenih dokazov, v zahtevi za varstvo zakonitosti niso konkretizirali, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Zagovorniki z navedbami, da, 1) je obsojenčev zagovor prepričljiv, 2) je izpovedba priče Bojana Sovilja neverodostojna, 3) obstoji nasprotje med izpovedbami prič, 4) obsojenec dejanja ni storil, 5) se obsojenec ni zavedal protipravnosti dejanja, 6) ni podan njegov naklep, 7) odločitev sodišča predstavlja kršitev neformalnih dokaznih pravil, 8) dejanje obsojencu ni dokazano onkraj razumnega dvoma in da 9) sodba ni pravilna in pravična, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedbe glede zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ, postavitve izvedenca grafološke stroke in nastanka premoženjske škode kot protipravne posledice obravnavanega kaznivega dejanja ne nanašajo na obravnavano zadevo, zato je zahteva v tem delu nerazumljiva.

13. Kolikor vložniki navajajo, da je sodišče kršilo kazenski zakon s tem, ker obsojencu ni izreklo sodnega opomina (tretji odstavek 122. člena KZ-1), pa je treba ugotoviti, da je sodišče obsojencu kazen odmerilo v predpisanih mejah. Glede na to, da primernosti odločbe o kazenski sankciji s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, je treba zahtevo zagovornikov tudi v tem obsegu zavrniti kot neutemeljeno.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Tako tudi sodba VSRS I Ips 42450/2011-269 z dne 25. 4. 2013 in številne druge.